Jedro

Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi tožnikoma podala pisno obdolžitev in jima omogočila zagovor. Zato odpovedi ne bi bile zakonite, tudi če bi jima bile pravočasno vročene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikoma in toženo stranko od 17. 5. 2010 dalje ter toženi stranki naložilo, da tožnikoma od tega dne dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ju prijavi v obvezno zavarovanje. Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati neto plačo za mesec maj 2010 v višini 371,32 EUR, drugemu tožniku pa regres za letni dopust za leto 2006 v višini 534,13 EUR, za leto 2007 v višini 617,59 EUR, za leto 2008 v višini 665,00 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek obeh tožnikov za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR, zahtevek prvega tožnika za plačilo nadomestila za letni dopust v višini 1.042,24 EUR in zahtevek drugega tožnika za plačilo nadomestila za letni dopust v višini 2.634,92 EUR. Sklenilo je, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika z dnem 15. 5. 2010 odjavila iz obveznega zavarovanja. Svoje ravnanje je utemeljevala s tem, da je dne 19. 5. 2010 po pošti poslala tožnikoma izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je presodilo, da izredni odpovedi nista pravno učinkovali, saj je verjelo tožnikoma, da jima nista bili vročeni. Glede na to, da sama odjava iz zavarovanja ni predvidena kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe), je tožnikoma delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikoma delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način, saj tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi jima v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročila obdolžitev in vabilo na zagovor, niti ni izkazala vročitve izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 17. 5. 2010 in reparacijskega zahtevka. Glede zavrnilnega dela denarnega zahtevka je pritožbama tožnikov delno ugodilo in poseglo v odločitev sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna drugemu tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2006, 2007 in 2008 v bruto zneskih, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in mu nato plačati neto zneske. Tožnikoma je prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR bruto. V korist tožnikov je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, v preostalem pa pritožbi tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov po prvi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter po tretji točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V njej navaja, da trditve v izpodbijani sodbi, da naj bi „bile pošiljke poslane z navadno pošto štiri dni po odjavi iz zavarovanja“, ter da iz „potrdila ni razvidno, da so naslovljene na oba tožnika“, ne držijo in so v nasprotju z dokaznim gradivom, ki je v spisu. Tožnika sta trdila, da jima izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nikoli vročena, čeprav je tožena stranka v spis vložila potrdilo o opravljeni storitvi z dne 19. 5. 2010, po katerem je računovodstvo tožnikoma navedenega dne posredovalo izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi priporočeno po pošti. Ker na potrdilu z dne 19. 5. 2010 pošta ob prejemu pošiljke ni zapisala prejemnika, je tožena stranka predlagala poizvedbe na pošti, vendar sodišče tega dokaznega predloga ni izvedlo, niti ni ga ni zavrnilo. Ker pa je to bistvena okoliščina, o kateri govorita obe sodbi, gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica tega pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Zavrnitev tako pomembnega dokaznega predloga je nepravilna, saj je bila tožena stranka postavljena v neenakopraven položaj v dokaznem postopku. Nadalje navaja, da je tožnikoma delovno razmerje prenehalo najpozneje 22. 5. 2010, ko jima je bila vročena izredna odpoved. Zato bi se moral izrek obeh sodb glasiti tako, da jima je delovno razmerje prenehalo 22. 5. 2010 in toženi stranki naložiti priznanje pravic iz delovnega razmerja le za obdobje od 17. 5. 2010 do 22. 5. 2010. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z nalogo, da se izvede predlagani dokaz s poizvedbami na pošti, komu sta bili pošiljki namenjeni.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Neutemeljen je revizijski očitek navedene kršitve, ker naj sodišče ne bi obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaznega predloga tožene stranke za poizvedbe na pošti, in sicer glede dejstva, na koga se glasijo pošiljki z dne 19. 5. 2010. V zvezi s tem očitkom tožena stranka zmotno zatrjuje, da sta sodišči dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se pošiljki glasili na tožnika, šteli za bistveno okoliščino, na kateri temeljita obe sodbi. Prav nasprotno. Sodba sodišča prve stopnje temelji na jasnih in materialno pravno pravilnih zaključkih, da je tožena stranka tožnika z dnem 15. 5. 2010 odjavila iz zavarovanja, ne da bi jim vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo takšno postopanje nezakonito, zaradi česar je tožnikoma delovno razmerje prenehalo v nasprotju z določbami ZDR. V zvezi z zatrjevanim vročanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka v postopku resda predložila potrdilo o opravljeni poštni storitvi z dne 19. 5. 2010, iz katerega pa ni razviden naslovnik. Sodišči nižje stopnje sta pravilno obrazložili, da tudi v kolikor sta bili pošiljki naslovljeni na tožnika, navedeno ne bi spremenilo presoje, da tožena stranka pri podaji izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postopala v skladu z določbami ZDR. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi tožnikoma podala pisno obdolžitev in jima omogočila zagovor. Zato odpovedi ne bi bile zakonite, tudi če bi jima bile pravočasno vročene. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje računovodje o tem, kdo je bil naslovnik pošiljk. Tožena stranka ni spoštovala niti pravil o vročanju, določenih v 87. členu ZDR, saj je zatrjevala, da je izredni odpovedi poslala tožnikoma z navadno pošto in to celo štiri dni po prenehanju delovnega razmerja. Ker je zavrnitev tega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje (str. 3 sodbe), je očitek bistvene kršitve neutemeljen.

7. Tožena stranka v nadaljevanju revizije navaja, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem računovodje postavljena v neenakopraven položaj v dokaznem postopku. Ob ugotovitvi, da sta bili izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti že iz razloga, ker nista bili podani po postopku, predvidenem v ZDR (brez pisne obdolžitve in vabila na zagovor), je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje računovodje, ki naj bi skrbel za oddajo izrednih odpovedi na pošto oziroma za vročitev tožnikoma. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Kot sta pravilno ugotovili sodišči nižje stopnje izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista imeli pravne veljave. Predlagani dokaz tožene stranke je sodišče torej utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker se s tem dokazom ne bi ugotavljalo dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev. Glede na to je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

8. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje, da je tožnikoma delovno razmerje prenehalo najpozneje 22. 5. 2010, ko naj bi prejela izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Naknadna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (tudi če bi bila pravilno vročena) ne more sanirati nezakonitega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožena stranka v reviziji ne pove, v čem naj bi bilo materialno pravo v sodbah nižjih sodišč zmotno uporabljeno. Revizijske navedbe so v pretežni meri usmerjene le v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).