Jedro

Tožničine razmere se zaradi formalne razveze zakonske zveze niso v ničemer spremenile. Tožnici ne pripada nikakršna preživnina, saj niso izpolnjeni pogoji po 81.čl. ZZZDR. Simbolična preživnina pripada zgolj v primerih, ko zakonec izpolnjuje vse pogoje za preživnino po 81.čl. ZZZDR, njegov trenutni položaj pa ne ustreza pojmu nepreskrbljenosti, pač pa to nakazuje prognoza bodočega socialnega položaja.

Tožnica bi morala preživnino zahtevati v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti, ker pa je ni, je za vložitev takega zahtevka prekludirana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Toženec D.K. je dolžan prispevati k preživljanju tožnice M.K. preživnino v višini 40.000,00 SIT mesečno in to od 01.01.2006 dalje. Do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke je dolžan plačati v 15 dneh, sproti dospele obroke pa najkasneje do 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa tudi zakonite zamudne obresti od zapadlosti do plačila, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njegove stroške postopka v višini 240,16 EUR in njegove pritožbene stroške v višini 104,17 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo tožnica in toženec sklenila dne 27.08.1977 na G. ter da je toženec dolžan prispevati k preživljanju tožnice preživnino v znesku 1.000,00 SIT mesečno od 01.12.2006 dalje in sicer do 20. dne v mesecu za tekoči mesec ter v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper to sodbo oziroma njen del, v katerem je odločeno o njegovi obveznosti preživljanja tožnice, se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in jo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu v ponovno odločanje na prvo stopnjo, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški. Pritožba najprej navaja, da je njuna življenjska skupnost prenehala že leta 1992, ko se je tožnica odselila od doma. Od takrat dalje nista imela več stikov, pa tudi materialno nista bila več odvisna drug od drugega, kar pomeni, da je tožnica s svojim načinom življenja dokazala sposobnost preživljanja in ji torej ne gre nikakršna preživnina, kot je odločilo tudi že Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 15/93. Pritožba tudi pravi, da je sodišče samovoljno razširilo sicer kogentno določbo 81. člena ZZZDR, ki ne govori o nobeni prognozi preskrbljenosti in niti o simbolični preživnini. V nadaljevanju pritožba izpostavlja dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do toženčevih navedb o nemoralnosti ravnanja tožnice, ko se je odselila od doma in tožencu pustila tri nepreskrbljene otroke, za katere ni več skrbela. Celotno breme preživljanja otrok je tako ostalo na tožencu, tožnica pa je vse svoje prihodke porabljala izključno za lastne potrebe. Nemoralnost tožničinega ravnanja se kaže tudi v tem, da je z vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze počakala do polnoletnosti svojih otrok in njihove finančne osamosvojitve, tako da ji ni bilo treba plačevati nikakršnih finančnih obveznosti. Zaradi vsega tega bi plačevanje preživnine po mnenju pritožbe predstavljalo veliko krivico za toženca in bi sodišče moralo uporabiti 3. odstavek 81.a člena ZZZDR. Prav tako se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o navedbah toženca, da je tožbeni zahtevek na plačilo preživnine že zastaral. Pritožba namreč pravi, da bi bilo potrebno uporabiti 50.a člen ZZZDR, ki pravi, da se za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti smiselno uporabljajo določbe zakona o preživljanju zakoncev po razvezi zakonske zveze, torej 81. člen ZZZDR, ki določa, da je potrebno tožbo za preživnino vložiti bodisi skupaj z razvezno tožbo ali pa še eno leto po pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze. Pritožba tako zaključuje, da bi morala tožnica preživninski zahtevek vložiti v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti leta 1992, vendar pa tega ni storila. Nenazadnje pritožba še izpostavlja, da izpodbijana odločba ne vsebuje odločitve o stroških postopka, torej sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih in je sodba tudi iz tega razloga nezakonita.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom tožnice, da ji mora toženec plačevati preživnino, ugotovilo, da ta zahtevek sicer ne bi imel podlage v 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in sicer iz razloga, ker je življenjska skupnost zakoncev prenehala že pred 14 leti, zato se premoženjske razmere tožnice s formalno razvezo zakonske zveze niso v ničemer spremenile, saj je bila tožnica v tem času ekonomsko neodvisna od toženca. Kljub takim ugotovitvam pa je prvostopenjsko sodišče štelo, da tožnica izpolnjuje pogoje za določitev simbolične preživnine in sicer zaradi slabe prognoze njenega bodočega socialnega stanja. S takim zaključkom se toženec ne strinja in v pritožbi navaja, da tožnica do preživnine ni upravičena, saj je dokazala svojo sposobnost preživljanja, pri čemer se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 15/93. V slednjem se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da je potrebno pri odločanju o pravici do preživnine kompleksno ocenjevati premoženjske in socialne razmere v času trajanja zakonske zveze in upoštevati spremembe, da katerih pride zaradi razveze zakonske zveze. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče ocenilo, da se zaradi razveze zakonske zveze zakončeve premoženjske razmere niso v ničemer spremenile, saj sta zakonca že daljše obdobje pred tem živela ločeno in ekonomsko neodvisno drug od drugega. Po oceni pritožbenega sodišče je navedeno stališče v celoti uporabno tudi v predmetni zadevi. Tožnica se je namreč že leta 1992 odselila od moža in tudi sama priznala, da z njim od tedaj ni imela več nobenih stikov. Z odhodom je zapustila tožencu tri nepreskrbljene otroke, za katere v vseh teh letih, kot je sama izpovedala, materialno ni ničesar prispevala. Do leta 2002 je bila zaposlena, od tedaj je zaradi stečaja družbe brez zaposlitve, nekaj časa se je očitno še trudila najti novo zaposlitev, vendar je ni dobila. Tožbo za razvezo zakonske zveze in zahtevek za določitev preživnine je tožnica vložila šele leta 2006 (v zvezi s čemer toženec utemeljeno opozarja, da je očitno čakala, da so vsi otroci postali polnoletni in preskrbljeni), kar pomeni, da je ni vložila niti tedaj, ko so se zaradi izgube zaposlitve njene sposobnosti lastnega preživljanja bistveno spremenile, pač pa šele štiri leta zatem. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ocenilo, da se tožničine razmere zaradi formalne razveze niso v ničemer spremenile, na tej podlagi pa pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnici ne pripada nikakršna preživnina, saj niso izpolnjeni pogoji po 81. členu ZZZDR. Bistvo preživnine za razvezanega zakonca je namreč v tem, da se kljub razvezi zakonske zveze zagotovi kontinuiteta ekonomskega in socialnega položaja zakonca, o čemer pa v predmetni zadevi ne moremo govoriti. Sodišče prve stopnje je torej kljub pravilni ugotovitvi, da se tožničine razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile, napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ji zaradi slabe prognoze kljub temu pripada simbolična preživnina. Le-to sicer sodna praksa pozna in jo tudi prisoja, vendar pa zgolj v primerih, ko zakonec izpolnjuje vse pogoje za preživnino po 81. členu ZZZDR, njegov trenutni položaj pa ne ustreza pojmu nepreskrbljenosti, pač pa to nakazuje prognoza bodočega socialnega položaja. Za simbolično preživnino morajo biti torej najprej izpolnjeni pogoji po 81. členu ZZZDR (tako tudi sodba II Ips 221/2002 in II Ips 299/2004), ki pa v predmetni zadevi, kot je bilo že obrazloženo, niso podani, zato tožnici ne pripada niti simbolična preživnina in je bilo potrebno njen tožbeni zahtevek za plačilo preživnine že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljen.

Toženec v pritožbi poleg tega navaja, da tožnica do preživnine ni upravičena tudi zato, ker je bilo njeno ravnanje nemoralno (3. odstavek 81.a člena ZZZDR), o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Glede na tožničino ravnanje, ko je odšla od doma in zapustila tri mladoletne otroke, za katere ni po svojem odhodu ničesar prispevala, bi bile lahko tudi te toženčeve trditve utemeljene, vendar pa glede na že obrazloženo stališče pritožbenega sodišča, da tožnici preživnina ne pripada že zato, ker zanjo ne izpolnjuje pogojev, te trditve pri odločanju o pritožbi niso bile relevantne. Enak zaključek velja tudi za sicer utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ugovoru toženca, da je tožničin zahtevek že zastaral. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na 50.a člen ZZZDR (ki določa, da se za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po razvezi) v zvezi s 1. odstavkom 81.a člena ZZZDR. Slednji določa, da se preživnina lahko zahteva ob razvezni tožbi oziroma še eno leto po pravnomočni razvezi zakonske zveze. Po oceni pritožbenega sodišča ima pritožba prav tudi v tem delu, kar torej pomeni, da bi morala tožnica preživnino zahtevati v roku enega leta po prenehanju njune življenjske skupnosti, ker pa je ni, je za vložitev takega zahtevka prekludirana.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti, vendar jih ni ugotovilo, zato je na podlagi vseh obrazloženih ugotovitev drugi odstavek izpodbijane sodbe v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo preživnine. Toženec je v pritožbi izpostavil tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka, zato je o njih odločalo pritožbeno sodišče. Pri tem je štelo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka v zvezi z razvezo zakonske zveze, medtem ko mora tožnica v skladu z načelom uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) tožencu povrniti stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi s preživninskim zahtevkom v znesku 240,16 EUR ter tudi pritožbene stroške v znesku 104,17 EUR. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče tožencu priznalo priglašene stroške za odgovor na tožbo in stroške zastopanja na naroku dne 28.03.2006 glede preživnine (2-krat po 100 točk), stroške zastopanja na naroku dne 23.05.2006 glede preživnine (50 točk), porabljen čas na tem naroku (50 točk) ter odsotnost iz pisarne v času potovanja (80 točk), kar skupaj znese 310 točk oziroma 372 točk upoštevaje DDV. Poleg tega gredo tožencu še materialni stroški z DDV v višini 600,00 SIT ter kilometrina v znesku 6.793,00 SIT (brez DDV). Pritožbeni stroški toženca znašajo 125 točk za pritožbo (pritožba se namreč nanaša zgolj na preživninski zahtevek), 3,00 EUR za materialne stroške (na oboje še DDV) ter 31,72 EUR za sodno takso za pritožbo. Tožnica je dolžna tako izračunane toženčeve stroške postopka in pritožbene stroške povrniti v roku 15 dne od dneva izdaje te sodbe, t.j. od 11.04.2207, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila.