Jedro

Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR se smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze. Za zakonca, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem še obstaja pogoj za preživljanje, to pomeni, da mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo. V nasprotnem primeru pravico do preživljanja izgubi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter tožencu naložilo, da mora od 1.12.2006 dalje tožnici plačevati preživnino v znesku 1.000 SIT mesečno.

Pritožbeno sodišče je ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za plačevanje preživnine zavrnilo, tožnico pa zavezalo, da mora tožencu povrniti 240,16 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 104,17 EUR stroškov pritožbenega postopka. Meni, da tožnica ni upravičena do preživnine, ker se njene premoženjske razmere zaradi razveze niso v ničemer spremenile. Razen tega je prišlo do razveze tudi zaradi nemoralnega ravnanja tožnice, njen zahtevek za plačevanje preživnine pa je tudi zastaral. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka (vendar tega revizijskega razloga ni obrazložila). Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1-ZZZDR). Nepreskrbljeni zakonec ima pravico zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze in zato tožnici ni mogoče očitati, da bi njen zahtevek zastaral. Res je, da tožbe ni vložila takoj po nastanku razlogov za razvezo, vendar to ne pomeni, da je s tem izgubila pravico do preživnine. Pri odločanju o tej pravici je treba kompleksno ocenjevati premoženjske in socialne razmere v času trajanja zakonske zveze in upoštevati spremembe, do katerih pride zaradi razveze. Ker ima tožnica slabo socialno prognozo, je upravičena do simbolične preživnine. Smisel te preživnine je v tem, da zagotovi socialno varnost tudi tistim, ki so ob razvezi sicer še sposobni za pridobitno delo, vendar zaradi svoje starosti in kratke pokojninske dobe ne bodo več mogli doseči pogojev za redno upokojitev. Napačno je tudi stališče pritožbenega sodišča, ki tožnici odreka pravico do preživnine zato, ker naj bi bilo njeno ravnanje nemoralno. Temelji namreč zgolj na toženčevih trditvah, ki pa so povsem neutemeljene. Tožnica je namreč večkrat navedla, da so bili razlogi, ki so pripeljali do nevzdržnosti, izključno na toženčevi strani. Tožnica končno graja še odločbo o stroških postopka.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena (prim. prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP in pravno mnenje VS RS, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tožničino kritiko stroškovne odločbe in na revizijske navedbe, s katerimi jo tožnica utemeljuje, ne bo odgovarjalo.

Po prvem odstavku 81.a člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Vendar se ta določba smiselno uporablja za preživninska razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze, torej tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze (50. člen ZZZDR). Pri prenehanju življenjske skupnosti zakoncev, ki nista zahtevala razveze, je treba torej uporabiti določbo o preživljanju zakoncev po razvezi, po kateri sme zakonec, ki preživnine ni zahteval v razveznem postopku, le-to zahtevati s posebno tožbo v roku enega leta od pravnomočne razveze, če so pogoji za preživljanje obstajali v času razveze in obstajajo tudi, ko zakonec zahteva preživnino. To za zakonca, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem še obstajajo pogoji za preživljanje, pomeni, da mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze. V nasprotnem primeru pravico do preživljanja izgubi.

Tožnica, ki je tožbo za razvezo zakonske zveze in za plačevanje preživnine vložila šele štirinajst let po tem, ko sta se s tožencem dokončno razšla in odtlej živela ločeno in neodvisno drug od drugega, je rok za uveljavitev pravice do preživnine že zdavnaj zamudila. Razen tega bi bila upravičena do preživnine (če bi jo pravočasno uveljavljala) samo, če bi pogoji za preživljanje obstajali tudi v času prenehanja življenjske skupnosti s tožencem. Ker pa sta bila oba zakonca materialno neodvisna, in sta s svojim načinom življenja dokazala sposobnost preživljanja, noben od njiju ne bi bil upravičen da preživnine.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).