Jedro

Uživalcu pripada pokojnina od dneva, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja - pravnomočno priznana invalidnost prve kategorije in prenehanje zavarovanja, torej ne sama odjava iz zavarovanja, kot sta zmotno šteli sodišči nižje stopnje, ki tudi sicer sama po sebi ne pomeni prenehanja zavarovalnega razmerja.

Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma za začetek njenega izplačevanja v smislu drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 je bistveno dejansko prenehanje zavarovanja. Če do tega ni prišlo, ker tožena stranka ni izvedel postopka po drugem odstavku 55. člena ZMEPIZ, ampak je prišlo do prenehanja zavarovanja šele na podlagi odjave tožnika, to na samo pravico do začetka izplačevanja invalidske pokojnine ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z dokončno odločbo št. 1052849 z dne 21. 12. 2006 je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo št. 21 1052849 1 z dne 1. 2. 2006, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena invalidska pokojnina od 23. 12. 2005 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek na spremembo navedenih odločb, tako da bi se tožniku priznala vsa pokojninska doba do 10. 10. 2005 ter zahtevek, da ima od takrat dalje pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se izplačani zneski akontacije poračunajo ter, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku zakonske zamudne obresti od premalo izplačanih zneskov. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik iz zavarovanja odjavljen 22. 12. 2005. Zato mu v skladu s prvim odstavkom 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) invalidska pokojnina, ki je bila pravilno odmerjena, pripada od 23. 12. 2005, kot je pravilno odločila tožena stranka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je bil konec leta 2005 na operaciji, zato je šele po okrevanju opravil odjavo iz zavarovanja. Sodišči nižje stopnje nista obrazložili, kdaj bi morala tožena stranka glede na izdano odločbo o invalidski upokojitvi v skladu s 55. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/00 in nadaljnji) tožnika odjaviti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 55. člena ZMEPIZ, ki določa, da je tožena stranka po uradni dolžnosti dolžna vložiti odjavo iz zavarovanja v kolikor zavarovanec tega ni storil v roku 8 dni po pravnomočnosti oziroma dokončnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti. Poleg tega je sodišče druge stopnje tožniku onemogočilo, da z izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke dokaže svojo trditev, da mu je tožena stranka nezakonito zarubila sredstva boleznin od oktobra 2003 do julija 2005. Tožnik je izvedenca predlagal, da bi se ugotovil znesek teh nezakonito zarubljenih sredstev, s katerimi bi lahko poravnal zapadle in neplačane prispevke za obdobje po 30. 11. 1999 in na ta način pridobil pravico do višje pokojninske osnove. Sodišče druge stopnje je s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na potrdilu davčnega organa, kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku, saj mu je bilo z neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke onemogočeno, da dokaže svojo nasprotno trditev. Zato meni, da je sodišče kršilo materialno procesno vodstvo ter, da sta mu bili kršeni pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih pavšalno zatrjuje tožnik (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

7. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je po dodatno opravljenih poizvedbah ugotovilo, da iz uradnega potrdila Davčnega urada ... izhaja, da je tožnik plačal prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 31. 1. 2000. Navedeno potrdilo je sodišče štelo za javno listino in dejstva navedena v njem za resnična. Ker tožnik v postopku ni predložil nobenega dokaza, da bi bili podatki DURS-a o plačanih prispevkih nepravilni oziroma, da je pristojni davčni organ posegel v tožnikovo premoženje protipravno, ampak je te podatke izpodbijal zgolj pavšalno, ne da bi predložil morebitne izvršilne sklepe oziroma ustrezne bančne izpiske, sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem finančne stroke, kar zmotno meni revident. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da so bile zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožniku kršene pravice določene 23. in 25. členu Ustave.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pravica do invalidske pokojnine je pravica iz obveznega zavarovanja (4. člen ZPIZ-1). Pravico do invalidske pokojnine po prvi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je ugotovljena invalidnost I. kategorije. Po drugem odstavku 156. člena ZPIZ-1 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Bistvo tega spora je v vprašanju, kdaj sta bila kumulativno izpolnjena oba pogoja. ZPIZ-1 v drugem odstavku 7. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, v 30. členu pa določa, da zavarovanje preneha, ko preneha takšno pravno razmerje.

10. Iz ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 10. 10. 2005 (odločba je postala pravnomočna in izvršljiva dne 27. 10. 2005) razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine od 6. 10. 2005 dalje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik v času od 11. 7. 1989 do 22. 12. 2005 opravljal samostojno dejavnost in bil kot samostojni podjetnik posameznik tudi vpisan v Poslovni register Slovenije do 22. 12. 2005. Dne 22. 12. 2005 je odjavil svojo dejavnost kar izhaja iz izbrisa iz Poslovnega registra in vložil odjavo iz zavarovanja pri toženi stranki. Tožena stranka je v skladu prvim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 odločila, da tožniku invalidska pokojnina pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je od 23. 12. 2005 dalje. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upoštevana doba do 31. 1. 2000, za katero je bilo ugotovljeno, da so bili prispevki plačani.

11. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 33. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oziroma z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti. Uživalcu pripada pokojnina od dneva, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja - pravnomočno priznana invalidnost prve kategorije in prenehanje zavarovanja, torej ne sama odjava iz zavarovanja, kot sta zmotno šteli sodišči nižje stopnje, ki tudi sicer sama po sebi ne pomeni prenehanja zavarovalnega razmerja. Vendar je v spornem primeru ta dan prav tako 22. 12. 2005, ko je tožnik bil izbrisan iz Poslovnega registra.

12. Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma za začetek njenega izplačevanja v smislu drugega odstavka 156. člena ZPIZ-1 je bistveno dejansko prenehanje zavarovanja. Če do tega ni prišlo, ker tožena stranka ni izvedel postopka po drugem odstavku 55. člena ZMEPIZ, ampak je prišlo do prenehanja zavarovanja šele na podlagi odjave tožnika, to na samo pravico do začetka izplačevanja invalidske pokojnine ne vpliva (1).

13. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek, da se prizna tožniku vsa pokojninska doba do 10. 10. 2005 in da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine že od navedenega datuma dalje.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Podobno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sodbi VIII Ips 240/2008 z dne 25. 5. 2010.