Jedro

Za odmero invalidske pokojnine je bistveno, da je tožnik po uradnem potrdilu davčnega organa plačal prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 31. 1. 2000. Uradno potrdilo predstavlja javno listino, dejstva, navedena v tej listini, pa se štejejo za resnična. Tožnik tudi ni predložil nobenega nasprotnega dokaza oziroma drugačnega podatka, ampak je podatke izpodbijal zgolj pavšalno. Zgolj na podlagi pavšalnih navedb pa ni bilo potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 12. 2006 po sklepu o popravi pomote z dne 12. 4. 2007 v zvezi z odločbo št. ... z dne 1. 2. 2006 spremeni tako, da se mu prizna vsa pokojninska doba do 10. 10. 2005 in da ima od takrat dalje pravico do invalidske pokojnine, izplačani zneski akontacije pa se poračunajo ter, da je zavod dolžan izplačati tožniku zakonske zamudne obresti od premalo izplačanih zneskov, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga bistvene kršitve določb procesnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2008 in na glavni obravnavi navajal, da ima po odločbi toženca št. ... z dne 10. 10. 2005 pravico do invalidske pokojnine od 6. 10. 2005 in ne šele od 23. 12. 2005 dalje. Sklicuje se na določbo 55. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ), da bi ga toženec moral kot invalida I. kategorije invalidnosti odjaviti iz zavarovanja po uradni dolžnosti, ne pa da je to svojo nezakonito opustitev prevalil nanj. Obenem je navajal, da je napačno izračunana pokojninska osnova, saj naj bi po prvotnih podatkih DURS-a imel poravnane obveznosti le do 30. 11. 1999, kasneje, šele dne 7. 11. 2008 pa je ta podatek popravljen na dan 31. 1. 2000 brez vsakršne obrazložitve. Pri tem je DURS zamolčal prikrivano dejstvo, da mu je v imenu in za račun toženca nezakonito zarubil boleznine vse od 9. 10. 2003 do julija oziroma avgusta 2005. Ta sredstva bi DURS moral vrniti ali nameniti z njegovim soglasjem za poplačilo zapadlih neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so pa bila očitno nezakonito porabljena za druge namene toženca. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odjavi dejavnosti tožnika z dnem 22. 12. 2005 v njegovi pristojnosti, ne pa v pristojnosti toženca. Pri njem je bila pravnomočno ugotovljena I. kategorija invalidnosti, oziroma je bilo z dokončno odločbo ugotovljeno, da ni več zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je bil obvezno zavarovan. S tem je podana obveznost toženca, da vloži odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti. Zaradi opustitve toženčeve obveznosti, je nato sam odjavil svojo dejavnost. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko utemeljuje napačno izračunano pokojninsko osnovo s tem, da ni predložil dokazov oziroma da ni predložil nobenega relevantnega listinskega dokaza in da je zato potrdilo DURS-a štelo za javno listino. Že v pripravljalni vlogi in še posebej na glavni obravnavi je predlagal, da le nevtralni sodni izvedenec finančne stroke lahko ugotovi in potrdi njegove trditve, zlasti še potem, ko je DURS dne 7. 11. 2008 popravil svoj prvotni podatek. Sodišče tudi ni poskušalo ugotoviti, ali so mu bile dejansko zarubljene boleznine in koliko, ter v kakšne namene so bile porabljene. Pri tem bi toženec lahko predložil le delno dokumentacijo in sicer potrdilo o prilivih in odlivih s TRR, pretežni del dokumentacije pa se nahaja pri DURS-u ..., ki bi jo lahko celovito in verodostojno pregledal ter ocenil le predlagani sodni izvedenec.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 1. 2. 2006 oziroma glede na popravo sklepa št. ... z dne 12. 4. 2007, dokončno odločbo z dne 21. 12. 2006 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 1. 2. 2006. S citirano dokončno odločbo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 1. 2. 2006, s katero je bila priznana in odmerjena invalidska pokojnina od 23. 12. 2005 dalje. Obe izpodbijani odločbi je sodišče prve stopnje potrdilo kot pravilni in zakoniti, s čimer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine že od 6. 10. 2005 in ne šele od 23. 12. 2005. Pravica do invalidske pokojnine je pravica iz obveznega zavarovanja (4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V skladu z določbo 1. odstavka 156. člena tega zakona zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem izpolnitve pogojev za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena). Po 7. členu ZPIZ-1 so v obvezno zavarovanje vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določata zakon ali mednarodni sporazum. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno z določbo 30. člena ZPIZ-1 traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje pa do prenehanja takšnega razmerja. Kot je določeno v 33. členu ZPIZ-1 se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost in se zaključi z izbrisom takšnega registra.

Nastanek pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje (3. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Povsem enako, kot je določeno v 7. členu ZPIZ-1, je določeno tudi v 45. členu ZMEPIZ. Razen tega ZMEPIZ v 23. členu izrecno določa, da so zavezanci za vlaganje prijav v zavarovanje za zavarovance iz 15. člena, sami zavarovanci. Ti pa so zavezanci tudi za odjavo iz zavarovanja in sicer je to njihova primarna obveznost tudi za primer ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Šele v primeru, da takšen zavarovanec ni vložil odjave iz zavarovanja v roku 8 dni od pravnomočnosti oziroma dokončnosti odločbe o ugotovljeni I. kategoriji oziroma ugotovljeni nezmožnosti za delo, za katero je zavarovan, zavod vloži odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti. Glede na obveznost iz 55. člena ZMEPIZ bi se torej tožnik sam moral odjaviti iz zavarovanja oziroma bi se lahko odjavil iz zavarovanja že preje in ne šele 22. 12. 2005. Ker je bil tožnik odjavljen iz zavarovanja nesporno 22. 12. 2005, kar je razvidno tudi iz izbrisa iz poslovnega registra, tožniku v skladu s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 invalidska pokojnina pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je od 23. 12. 2005 dalje, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in še pred tem toženec.

Pravilno pa je bila odmerjena tudi invalidska pokojnina. Po izrecni določbi 5. odstavka 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Če zakon ne določa drugače, so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom (6. odstavek).

Po dodatno opravljenih poizvedbah, je tožnik po uradnem potrdilu davčnega organa Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada ..., Izpostava ..., št. ... z dne 7. 11. 2008, plačal prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 31. 1. 2000. Takšno potrdilo je sodišče prve stopnje štelo kot javno listino in dejstva, navedena v tej listini za resnična, saj tožnik tekom postopka ni predložil nobenega nasprotnega dokaza oziroma drugačnega podatka, ampak je podatke izpodbijal zgolj pavšalno. Tako, da sodišče prve stopnje, ker tožnik ni posredoval drugega dokaza, ni ugotovilo odstopanj in potrebe po izvedbi dokaza z izvedencem. Tudi s strani DURS-a zatrjevano neupravičeno poplačilo zapadlih neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z bolezninami, bi tožnik moral dokazovati oziroma vsaj izkazati z določenim dokumentom, ker je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik tudi v pritožbi ne navaja, za katero obdobje je DURS z bolezninami poravnal zapadle in neplačane prispevke oziroma tudi v pritožbi zgolj navaja, da je DURS nezakonito zarubil boleznine od 9. 10. 2003 do julija oziroma avgusta 2005, ne pa tudi, da je poravnal zapadle in neplačane prispevke, torej tudi ne tega, za katero obdobje so se poravnali prispevki oziroma ali so se poravnali prispevki za obdobje po 31. 1. 2000. Kar zadeva razmerje med DURS-om in tožnikom in iz tega razmerja nastale obveznosti, pa tako ali tako niso stvar tega postopka, ampak kvečjemu upravnega postopka.

Kljub temu, da so posredovani podatki s strani DURS-a z dopisom z dne 7. 11. 2008 za tožnika ugodnejši, ker so prispevki, namesto po prvotnih podatkih do 30. 11. 1999, plačani do 31. 1. 2000, pa to na odmero invalidske pokojnine v ničemer ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe 409. člena ZPIZ-1 ugotovilo, da je tožnik na podlagi dobe v trajanju 30 let, dopolnjene do 31. 12. 1999, opravičen do odmere invalidske pokojnine v višini 65 % in na podlagi dobe, dopolnjene po 1. 1. 2000 v trajanju 4 leta še za 6 %. Glede na 34 let, 1 mesece in 10 dni pokojninske dobe z upoštevanjem prištete dobe izračunane po 200. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, je tako tožnik upravičen do odmere invalidske pokojnine v višini 71 %, to je v takšnem odstotku, kot je invalidsko pokojnino odmeril že toženec.

Glede na vse obrazloženo in ker se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da mu sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se izjavi in ga ni opozorilo, da dopolni navedbe in predloži dokaze, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.