Jedro

Pri ukrepu odvzema licence, ki ga izreče pristojni organ v upravnem postopku, ne gre ne za kazensko sankcijo niti za pravno posledico obsodbe, kot zatrjuje tožeča stranka. Prenehanje veljavnosti licenc namreč ni nastopilo ex lege, torej na podlagi samega zakona, temveč na podlagi izpodbijane odločbe. Ureditev v ZPCP-2 v zvezi z Uredbo se dejansko približuje značilnostim pravnih posledic obsodbe, na kar bi lahko nakazovalo tudi sklicevanje Pravilnika o licencah za opravljanje prevozov v cestnem prometu na določbe KZ-1, vendar iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi bilo ukrep odvzema licenc mogoče izreči le pod pogoji iz osmega poglavja KZ-1. Določbe ZPCP-2 so po presoji sodišča dovolj jasne in izrecne ter pomenijo lex specialis, ki ureja varstvo javnega interesa na področju cestnega prometa blaga in potnikov z določitvijo pogojev, ki jih mora fizična oziroma pravna oseba izpolnjevati za pridobitev licence in s tem za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Posledice, ki lahko nastopijo tudi v primeru pravnomočne obsodbe prevoznika, same po sebi ne pomenijo sankcioniranja, temveč so namenjene varstvu dejavnosti prevozništva in udeleženih potnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gospodarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na podlagi 5. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) po uradni dolžnosti izdala odločbo, s katero je odločila o preklicu veljavnosti in odvzemu licenc tožeči stranki. V 1. točki izreka je odločila, da se licenci št. G012202/00566 za prevoz potnikov in blaga v notranjem cestnem prometu, licenci Skupnosti št. GE010238/00566 za izvajanje prevozov blaga v mednarodnem cestnem prometu in licenci Skupnosti št. GE010239/00566 za opravljanje prevoza potnikov v mednarodnem in notranjem cestnem prometu zaradi neizpolnjevanja pogojev preklicuje veljavnost in se jih imetniku odvzame. V 2. točki izreka je odločeno, da mora tožeča stranka v roku osmih dni po prejemu dokončne odločbe prvostopenjskemu organu vrniti zgoraj navedene licence in vse njihove overjene kopije.

2. Razlog za odvzem licenc je v neizpolnjevanju pogojev za njihovo pridobitev. Tožeča stranka po odločitvi prvostopenjskega organa ne izpolnjuje pogoja dobrega ugleda iz točke a) prvega odstavka 20. člena ZPCP-2 v zvezi s 6. členom Uredbe (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (v nadaljevanju Uredba). Iz izpiska kazenske evidence namreč izhaja, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo po 230. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, z datumom storitve kaznivega dejanja v obdobju od 4. 10. 2010 do 14. 6. 2011. Izrečena ji je bila denarna kazen v višini 30.000,00 EUR.

3. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila odločitev prvostopenjskega organa sprejeta na podlagi podatkov kazenske evidence, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje. Zato tožeča stranka ne izpolnjuje enega od taksativno določenih pogojev za pridobitev licence Skupnosti, to je pogoja dobrega ugleda. Kot neutemeljen zavrne ugovor, da je opiranje organa na določbe Uredbe preveč formalno in da slovenski prevod ni enak originalu. Iz 3. člena navedene Uredbe izhaja, da se med „resne“ razloge štejejo obsodbe ali kazni za kakršnokoli hudo kršenje veljavnih nacionalnih pravil (tudi) na področju gospodarskega prava. Iz prvega odstavka 6. člena Uredbe pa izhajajo pooblastila državi članici, da določi pogoje, ki jih morata izpolnjevati podjetje in upravljavec prevoza, s čimer se zagotavlja izpolnjevanje pogoja dobrega ugleda. Odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo sodišča, upravni organ pa je vezan na sodbo, ki se nanaša na obstoj kaznivega dejanja. Neutemeljeni so tudi očitki, da so bila očitana kazniva dejanja storjena v času, ko ne Uredba ne ZPCP-2 nista določala sankcij, ki bi imele za posledico izgubo licenc. Tudi tedaj veljavni zakon je v 32. členu določal, da izdajatelj licence z odločbo prekliče veljavnost licence in jo imetniku odvzame, če (med drugim) ugotovi, da ni več izpolnjen kateri od predpisanih pogojev za pridobitev licence, razen če je izpolnjen kateri od pogojev za začasni odvzem licence po 31. členu. Veljavna zakonodaja predvideva uporabo milejših sankcij, to je začasni odvzem licence, le za kršitve predpisov iz drugega odstavka 21. člena ZPCP-2, in sicer gre za prekrške, ki so posledica kršitve predpisov s področja opravljanja prevozov potnikov in blaga, varnosti cestnega prometa, časov voženj in obveznih počitkov voznikov, ne pa za primer, kot je obravnavani. Določba 32. člena ZPCP-2 tako ne dopušča alternativnega odvzema licence.

Bistvo navedb strank v postopku

4. Tožeča stranka nasprotuje odločitvi o odvzemu licenc. Primarno meni, da pogoji za odvzem iz 32. člena ZPCP-2 v povezavi z 20. členom istega zakona in drugim odstavkom 8. člena Pravilnika o licencah za opravljanje prevozov v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik) niso izpolnjeni. Meni, da je odvzem licence po svoji naravi kazenska sankcija oziroma pravna posledica sodbe z učinki kazenske sankcije. Zato bi moral upravni organ pri odločitvi izhajati iz ZPCP-2 oziroma Uredbe, ki sta veljala v času storitve kaznivega dejanja, torej v letih 2010 in 2011. Takrat pa ne zakon ne Uredba nista določala sankcije, ki bi imela za posledico izgubo licence. Posledično je bilo kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. Opozarja tudi na določbo 8. člena Pravilnika, v skladu s katero pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu izrečena denarna kazen.

5. Podredno tožeča stranka zatrjuje, da je izrečen ukrep v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj dejansko pomeni prenehanje njenega obstoja. Tožena stranka ni upoštevala časovne odmaknjenosti storitve kaznivega dejanja, dejstva, da je tožeča stranka povrnila škodo in da je prekinila sodelovanje z zunanjim sodelavcem, prav tako ni upoštevala okoliščin v zvezi s krivdo tožeče stranke. Tožena stranka bi morala izvesti strogi test sorazmernosti, kot je izoblikovan v ustavnosodni praksi. Ker ga ni, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Ob upoštevanju ustavnopravnih pravil ter po sistematični in ratio legis razlagi ter po analogiji je treba tudi v postopku odvzema licence uporabiti omilitvena pravila iz 49. in 50. člena KZ-1 ter izreči največ pogojni odvzem licence. Tožeča stranka je pravna oseba in ni bila kaznovana z zaporom. Ob pravilnem razumevanju Uredbe in zakona se izkaže, da ugleda nima oseba, ki se je prekršila zoper najtežja dejanja, konkretna zadeva pa je tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu mejna. Določba 21. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) glede na besedilo (beseda „lahko“) dopušča, da pravne posledice ne nastanejo, kar bi tožena stranka prav tako morala upoštevati pri svoji odločitvi.

6. Izredno strog izrečeni ukrep po mnenju tožeče stranke posega v njene ustavne pravice iz 2., 22., 23., 25., 33. 67. in 74. člena Ustave. Zato sodišču predlaga, da prekine postopek in pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za presojo ustavnosti določb ZOPOKD v povezavi z 20. in 21. členom ZPCP-2. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Meni, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dobrega ugleda, kar je eden od taksativno določenih pogojev, ki jih mora podjetje izpolnjevati v skladu z veljavno zakonodajo. Uporaba milejših sankcij (začasni odvzem licence) je v zakonu predvidena za kršitve predpisov iz drugega odstavka 21. člena ZPCP-2, in sicer gre za prekrške, medtem ko je bila tožeča stranka spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje.

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je 13. 3. 2023 izvedlo narok za glavno obravnavo v odsotnosti tožene stranke (drugi odstavek 58. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na glavni obravnavi je vpogledalo v listine v sodnem spisu (A1 do A46), vključno z ustavno pritožbo (A47), ki jo je tožeča stranka predložila na glavni obravnavi, in listine upravnega spisa, ki so navedene na 23. strani tožbe. Po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1) je vpogledalo v sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 7963/2013 z dne 17. 11. 2022 (dokaz C1), zavrnilo pa je dokazne predloge za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A. in prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. Njihovo zaslišanje ni potrebno, saj relevantno dejansko stanje, na katerem temelji odvzem licenc, ni sporno, poleg tega pa dejstva, o katerih bi izpovedale priče (o oddaji spornih napovedi in delu zunanjega sodelavca v zvezi z njimi, o tem, da družba nima premoženjske koristi in da je napako prepoznala ter poravnala škodo, o okoliščinah obravnave ostalih prevoznikov), glede na zakonsko določene razloge za odvzem licenc niso relevantna za odločitev. Iz istega razloga je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi pojasnil razmerje med napačnim poročanjem in obsegom poslovanja tožeče stranke.

10. Kot že navedeno, v postopku ugotovljeno dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Tako ni sporno, da je bila tožeča stranka s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 7963/2013-250 z dne 30. 9. 2020 na podlagi 3. točke 4. člena in 9. točke 25. člena ZOPOKD spoznana za odgovorno za nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in ji je bila izrečena denarna kazen 30.000,00 EUR. Sodbo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 7963/2013 z dne 10. 11. 2021, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo I Ips 9763/2013 z dne 17. 11. 2022 zavrnilo tudi zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov tožeče stranke. Navedeno kaznivo dejanje – preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - je uvrščeno v 24. poglavje KZ-1 z naslovom Kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Sporen ni niti datum storitve kaznivega dejanja, in sicer gre za obdobje od 4. 10. 2010 do 14. 6. 2011, v katerem je zunanji sodelavec tožeče stranke Ministrstvu za promet – Direkciji RS za ceste predložil več mesečnih zahtevkov za izplačilo kompenzacij, v katerih so bili navedeni neresnični podatki o bistveno nižjih prihodkih iz javnih in drugih virov od dejanskih, posledično pa je Direkcija RS za ceste tožeči stranki izplačala zneske kompenzacij, do katerih slednja ni bila upravičena. Tožeča stranka je na podlagi Sporazuma o pripoznavi in obročnem odplačevanju št. 2430-13-900021 z dne 26. 6. 2013 in aneksa k navedenemu sporazumu svojo obveznost do tožene stranke v skupni višini 159.493,61 EUR pobotala z obveznostmi, ki jih je imela tožena stranka do nje iz naslova pogodbenih razmerij za izvajanje gospodarske javne službe.

_Pravna podlaga_

11. Po prvem odstavku 19. člena ZPCP-2 se z licenco pridobi pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v notranjem cestnem prometu.1 ZPCP-2 v 31. členu ureja začasni odvzem licence ali izvodov licence, v 32. členu pa njen preklic in odvzem. V prvem odstavku 32. člena ZPCP-2 je med drugim določeno, da izdajatelj licence z odločbo prekliče veljavnost licence in jo imetniku licence odvzame, če ugotovi, da ni več izpolnjen kateri koli od predpisanih pogojev za pridobitev licence, razen če je izpolnjen kateri od pogojev za začasni odvzem licence oziroma njihovih izvodov po 31. členu istega zakona. V skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZPCP-2 mora imetnik licence v osmih dneh po prejemu dokončne odločbe o preklicu veljavnosti in odvzemu licence to vrniti izdajatelju licence skupaj z izvodi licenc. O preklicu in odvzemu licence izdajatelj licence takoj obvesti ministrstvo in inšpektorat, pristojen za področje prometa.

12. Pogoji za pridobitev licence so določeni v 20. členu ZPCP-2. Ta v prvem odstavku določa, da mora podjetje, ki želi opravljati dejavnost cestnega prevoza, izpolnjevati pogoje za pridobitev licence, navedene v točkah a) do f). Točka a) prvega odstavka 20. člena ZPCP-2 določa, da mora podjetje imeti dober ugled, ki je opredeljen v 21. členu istega zakona. Dobrega ugleda po tem zakonu med drugim nima oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine (prva alineja prvega odstavka 21. člena ZPCP-2) oziroma oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (druga alineja prvega odstavka 21. člena ZPCP-2). Navedene zakonske določbe se poleg Uredbe na podlagi četrtega odstavka 32.a člena ZPCP‑2 smiselno uporabljajo tudi za odvzem licence Skupnosti.

13. Izpodbijana odločba temelji tudi na določbah Uredbe, ki z namenom zagotove izpolnjevanja pogoja dobrega ugleda države članice pooblašča, da določijo pogoje, ki jih morata izpolnjevati podjetje in upravljavec prevoza. Pogoji v zvezi z zahtevo po dobrem ugledu so urejeni v 6. členu, ki med drugim določa, da države članice pri ugotavljanju, ali je podjetje zadostilo zahtevi po dobrem ugledu, preučijo ravnanje podjetja, njegovih upravljavcev prevoza in katere koli druge ustrezne osebe, ki jo lahko določi država članica. Vse navedbe obsodb, kazni ali kršitev podjetja v tem členu se nanašajo tudi na obsodbe, kazni ali kršitve podjetja samega, njegovih upravljavcev prevoza in katerekoli druge ustrezne osebe, ki jo lahko določi država članica. Pogoji vključujejo vsaj naslednje: da ni nobenega resnega razloga, ki bi zbujal dvom o dobrem ugledu upravljavca prevoza ali prevoznega podjetja, kot na primer obsodbe ali kazni za kakršno koli hudo kršenje veljavnih nacionalnih pravil na področju gospodarskega prava, stečajnega prava, plačilnih pogojev in pogojev zaposlovanja v tem poklicu, cestnega prometa, poklicne odgovornosti, trgovine z ljudmi ali drogami.

_Glede pravne narave izrečenega ukrepa_

14. Preden se spusti v presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem licenc, mora sodišče glede na obsežne tožbene ugovore odgovoriti na vprašanje pravne narave izrečenega ukrepa. Po presoji sodišča pri ukrepu odvzema licence, ki ga izreče pristojni organ v upravnem postopku, ne gre ne za kazensko sankcijo niti za pravno posledico obsodbe, kot zatrjuje tožeča stranka. Prenehanje veljavnosti licenc namreč ni nastopilo _ex lege_, torej na podlagi samega zakona, temveč na podlagi izpodbijane odločbe. Da pri tovrstnih ukrepih ne gre za pravno posledico kazenske obsodbe, je potrdila tudi sodna praksa.2 Ureditev v ZPCP-2 v zvezi z Uredbo se dejansko približuje značilnostim pravnih posledic obsodbe, na kar bi lahko nakazovalo tudi sklicevanje Pravilnika na določbe KZ-1,3 vendar iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi bilo ukrep odvzema licenc mogoče izreči le pod pogoji iz osmega poglavja KZ-1. Določbe ZPCP-2 so po presoji sodišča dovolj jasne in izrecne ter pomenijo lex specialis, ki ureja varstvo javnega interesa na področju cestnega prometa blaga in potnikov z določitvijo pogojev, ki jih mora fizična oziroma pravna oseba izpolnjevati za pridobitev licence in s tem za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Posledice, ki lahko nastopijo tudi v primeru pravnomočne obsodbe prevoznika,4 same po sebi ne pomenijo sankcioniranja, temveč so namenjene varstvu dejavnosti prevozništva in udeleženih potnikov. Zaradi specialnosti ureditve so posledično neutemeljeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil kazenskega prava. V postopku izdaje upravnega akta tako niso mogla biti kršena načela kazenskega postopka, vključno z zatrjevano kršitvijo načela zakonitosti v kazenskih zadevah iz 28. člena Ustave. Navedeno načelo zajema tudi prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje, ker pa izrečeni ukrep ni sankcija v smislu kazenskega prava, se tožeča stranka v postopku izdaje upravnega akta ne more uspešno sklicevati nanj. V trenutku nastopa pravnomočnosti obsodbe (novembra 2021) in ob izdaji izpodbijane odločbe je ZPCP-2 določal ukrep odvzema dovoljenja v primeru obsodbe za kaznivo dejanje s področja gospodarstva. Za odločitev v zadevi so nerelevantni tudi ugovori glede kršitve prepovedi ponovnega sojenja, saj se ti očitno nanašajo na odločanje rednega sodišča v (ponovljenem) kazenskem postopku.

15. V zvezi s slednjim sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče po vložitvi predmetne tožbe zavrnilo zahtevo tožeče stranke za varstvo zakonitosti. Iz navedene sodbe I Ips 7963/2013 z dne 22. 11. 2022 izhajajo tudi okoliščine, ki kažejo na subjektivni prispevek tožeče stranke h kaznivemu dejanju (predvsem 12. in 18. točka obrazložitve sodbe5). Vprašanje subjektivne odgovornosti tožeče stranke za kaznivo dejanje je bilo torej predmet kazenskega postopka, upravni organ pa je v skladu s 149. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede obstoja kaznivega dejanja in storilčeve kazenske odgovornosti vezan na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Posledično so za odločitev v tem sporu nebistvene tožbene trditve, ki se nanašajo na vprašanje subjektivne odgovornosti tožeče stranke oziroma njenih vodstvenih organov za storjeno kaznivo dejanje. Do teh ugovorov se zato sodišče ne opredeljuje.

_Pogoji za odvzem licence v povezavi z ugovorom nesorazmernosti_

16. Odvzem licence pomeni prenehanje pravice za opravljanje dejavnosti prevoza v cestnem prometu. Glede na zgoraj citirane določbe ZPCP-2 sodišče pritrjuje toženi stranki, da so razlogi za preklic in odvzem licence v zakonu našteti taksativno. Pogoj dobrega ugleda je torej eden od obveznih pogojev, ki jih mora družba izpolnjevati v skladu z veljavno zakonodajo. Kot tožena stranka pravilno navaja v izpodbijani odločbi, glede na 32. člen ZPCP-2 sama nima prostora za prosto odločanje ali prilagajanje posledic glede na okoliščine konkretnega primera. Njeno odločanje po navedeni pravni podlagi je pravno vezano, tj. ob ugotovljenem neizpolnjevanju katerega koli od pogojev iz točk a) do f) prvega odstavka 32. člena ZPCP-2, zakon kot obvezno posledico narekuje preklic in odvzem licenc.

17. Tožeča stranka se v zvezi z (ne)izpolnjevanjem pogoja dobrega ugleda sklicuje na 8. člen Pravilnika.6 Ta v prvem odstavku določa, da se dober ugled izkazuje na način, kot je določen v 24. členu ZPCP-2. Ta določa, da podjetje in upravljavec prevoza, ki ima sedež ali običajno prebivališče v Republiki Sloveniji, izkazuje dober ugled z izpiskom iz kazenske evidence in evidence prekrškov. Izpisek iz kazenske evidence in evidence prekrškov pridobi organ, ki odloča o zahtevku, po uradni dolžnosti. V drugem odstavku pa Pravilnik odkazuje na KZ, in sicer da se glede pogoja nekaznovanosti upošteva določba Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo), po kateri pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.7 Pri tem tožeča stranka spregleda, da se navedena določba KZ‑1 uporablja le za storilce kaznivih dejanj, to je za fizične osebe. Za pravne osebe pa poseben zakon, to je ZOPOKD, določa pogoje za kazensko odgovornost pravnih oseb poleg storilca kaznivega dejanja, kazni, opozorilne sankcije oziroma varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe. Navedeni zakon v prvem odstavku 21. člena vsebuje specialno določbo, ki drugače kot 78. člen KZ-1 določa, da za pravno osebo lahko nastanejo pravne posledice obsodbe tudi, če ji je bila izrečena denarna kazen. Glede na to, da pravni osebi niti ni mogoče izreči kazni zapora,8 je logičen sklep, da se glede pogoja nekaznovanosti določba 8. člena Pravilnika ne nanaša na prevoznike, ki so organizirani kot pravne osebe. To nadalje pomeni, da pravna oseba, ki ji je bila v kazenskem postopku izrečena denarna kazen, ne šteje za nekaznovano za namene ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev licence po ZPCP-2. 18. Glede na navedeno je prvostopenjski organ pravilno upošteval podatke iz kazenske evidence in tožeči stranki ob pravilni razlagi 32. člena ZPCP-2 v povezavi z 20. členom istega zakona preklical in odvzel licence. Nedvomno namreč pogoji za začasni odvzem, kot to predlaga tožeča stranka, niso izpolnjeni.

19. Po presoji sodišča ukrep, izrečen tožeči stranki z izpodbijano odločbo, tudi ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Sodišče sicer lahko pritrdi tožeči stranki, da je zakonska ureditev iz 32. člena ZPCP-2 stroga, vendar ne presega tistega, kar je potrebno za dosego cilja, tj. ureditev področja cestnega prevoza s ciljem, da bo ta dejavnost varna in zanesljiva.

20. V 6. členu Uredbe je določen minimum dopustnega, države članice pa lahko predpišejo tudi strožje pogoje za izkazovanje dobrega ugleda, kar prispeva k večji varnosti in urejenosti področja prevoza ljudi. Ureditev dejavnosti prevozništva je namreč predvsem v javnem interesu in v interesu potnikov, saj se na ta način varujeta njihovo zdravje in življenje. Ureditev, ki pozna stopnjevanje ukrepov (v primeru prekrškov predvideva začasni odvzem, v primeru storjenega kaznivega dejanja iz določenega poglavja KZ-1 pa dokončen odvzem licenc), po presoji sodišča upošteva kriterije iz 6. člena Uredbe, ki odvzem licence predvideva za hujše kršitve, kar storitev kaznivega dejanja nedvomno je. Ob tem ugovor tožeče stranke glede napačnega prevoda Uredbe v slovenščini ni utemeljen, saj bistvene razlike med navedenimi pojmi9 sodišče ne vidi. Obsodba za kaznivo dejanje, povezano s pridobivanjem državnih sredstev, pomeni resno/hudo kršitev nacionalnih pravil, s čimer je tožeča stranka vplivala na višino izplačanih kompenzacij. Ugotovljene so bile dovolj resne nepravilnosti, ki ustrezajo znakom kaznivega dejanja, zato je odvzem licence podjetju, ki krši ta pravila, primeren in potreben za doseganje javnega interesa tako z vidika zagotavljanja varnosti kot tudi s finančnega vidika. Ni namreč nepomembno, da država namenja znaten del sredstev za izvajanje prevozov potnikov. Javni linijski prevoz potnikov namreč država zagotavlja kot javno dobrino z gospodarsko javno službo, za kar ponudnikom prevozov podeli koncesije. Koncesionar je tudi tožnik, zato je odvzem licence takemu kršitelju primeren ukrep, ki ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. Tožeča stranka s sklicevanjem na zunanjega sodelavca in na povrnitev celotne pridobljene koristi skupaj z obrestmi poskuša zmanjšati težo svoje odgovornosti za predložitev napačnih podatkov, kar pa je bilo lahko upoštevano v kazenskem postopku pri odmeri kazenske sankcije. Sodišče ponovno opozarja, da ne gre za prekrškovno zadevo oziroma za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije. Časovna oddaljenost storitve kaznivega dejanja pa je predvsem posledica dolgotrajnega kazenskega postopka in ne odločanja upravnih organov v tem postopku, zato tudi ta okoliščina ni razlog za Z navedenim je sodišče po izvedeni glavni obravnavi odpravilo pomanjkljivosti v obrazložitvi odločbe tožene stranke, ki se je deloma pomanjkljivo opredelila do pritožbenih ugovorov, ki so enaki tožbenim.

21. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na ureditev pogojev za opravljanje drugih dejavnosti (bančništva, zavarovalništva, revizorjev), na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na odvzem dovoljenja za opravljanje določenih poklicev, ter na pogoje v zvezi z javnimi naročili. Gre za situacije, ki niso primerljive s tu obravnavano. Pri sklicevanju na Zakon o javnem naročanju ne gre za pogoje za opravljanje določene dejavnosti, ostali primeri pa se nanašajo na fizične osebe, pri katerih se je presoja osredotočila na pravico do opravljanja določenega poklica. Zgolj zato, ker drugi predpisi poleg npr. odvzema in pogojnega odvzema dovoljenja urejajo tudi opomin, ZPCP-2 pa ne, pa ta zakon tudi ni v neskladju z Ustavo.

22. Glede na navedeno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti relevantnih določb ZPCP-2 oziroma ZOPOKD, saj je presodilo, da zakonska ureditev, kot je razložena v tej sodbi, ni v neskladju z Ustavo.

23. Glede na navedeno tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

24. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa senata I U 1534/2022-27 z dne 21. 2. 2023, izdanega skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

25. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če je tožba zavrnjena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V skladu z 32.a členom istega zakona se pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v mednarodnem prometu pridobi z licenco Skupnosti, ki jo izdajatelj izda v skladu z določbami Uredbe. 2 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 260/2016 z dne 16. 2. 2017. 3 Pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane, glej Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 984 in naslednje. 4 Med razlogi za odvzem oziroma prenehanje licence so v zakonu določeni tudi drugi pogoji, npr. prenehanje ali izbris pravne oziroma fizične osebe iz registra, finančna neustreznost, predložitev netočnih podatkov pri izdaji licence ipd. 5 Delavci tožeče stranke so dali netočne podatke, potrebne za izpolnjevanje obrazcev za uveljavljanje kompenzacij, vodstveni organi tožeče stranke so potrjevali pripravljene zahtevke, pri katerih je bilo že na prvi pogled vidno, da niso vsebovali prejetih subvencij iz javnih virov, seštevek prejetih kompenzacij pa je natančno ustrezal znesku najvišje možne kompenzacije, kar kaže na skrbno preračunavanje podajanja neresničnih podatkov. 6 Pravilnik je bil izdan na podlagi šestega odstavka 28. člena ZPCP-2. 7 Tako je določal drugi odstavek 99. člena prej veljavnega KZ oziroma drugi odstavek 78. člena sedaj veljavnega KZ-1. 8 Glej 12. člen ZOPOKD. 9 Tožnik trdi, da bi pravilen prevod zahteval presojo nujnih razlogov (compelling grounds) za izgubo ugleda in resno kršitev (serious infringement) veljavnih nacionalnih pravil.