Jedro

Če se je kupec strinjal, da namesto prvotne stvari kupi drugo stvar, ne more pozneje uveljavljati stvarno napako glede lastnosti stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče tožeči stranki dosodilo znesek 16.361,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do plačila, tek obresti pa je omejen v skladu s čl. 376 OZ in v skladu z ustavno odločbo. Sodišče je tudi ugodilo zahtevku za realizacijo zastavne pravice na zastavljenem tovornem avtomobilu znamke V. tip t. 2,5 TDI, reg. št. ...

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Na naroku dne 14.11.2007 je prvotoženo stranko zastopal odvetniški pripravnik, kar je v nasprotju s čl. 87 ZPP. Pritožnik nato izpodbija dokazno oceno v sodbi. Notifikcija po čl. 484 ZOR ni nujno pisna, ampak je možna na katerikoli način. Sodišče ni obrazložilo, na osnovi česa sklepa, da napaka ni bila notificirana. Tožena stranka ni slovensko govoreča in je bila zaslišana preko prevajalca, zato je tudi prišlo do poprave prvotne izjave. Sodišče nima konkretnega znanja glede cene, zato ni zanesljivo, ali je cena 58.000,00 DEM za bager letnik 1990 primerna. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca. Izrek o obrestih ni jasen, saj ni znano do kdaj tečejo. Preračun je napačen. Sodišče v razlogih meša pojma razveljaviti in razvezati ter razdreti. Tožena stranka ni zahtevala razveljavitev pogodbe, ampak njeno razdrtje. V tč. 2 izreka sodbe je izpuščen tekst “last drugega toženca”. Pritožnik predlaga razveljavitev ali spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka, ker toženo stranko na naroku 14.11.2007 naj ne bi zastopal pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom. V prilogi pod B ... je potrdilo, ki izkazuje, da je pooblaščenec D. Z. imel opravljen pravniški državni izpit. Sodišče je pravilno ugodilo obema tožbenima zahtevkoma na osnovi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava.

Sodišče je ugotovilo naslednje dejansko in pravno stanje. Sodišče je pravilno citiralo določbe členov od 478 do 484 Zakona o obligacijskih razmerjih. Drugotožena stranka je zastopala prvotoženo stranko pri nakupu bagra. V računu št. 08/01 je tožnik res navedel, da je bager letnik 1992 in ne letnik 1990. Tožnik pa ni namerno zavajal glede letnika bagra. Priča G. S. je izpovedal, da je bil bager izdelan leta 1990, toda prvič je bil registriran leta 1992, ta letnica pa je bila tudi v prometnem dovoljenju. Tožnik ni mogel vedeti, da je bil bager izdelan leta 1990. Modela sta se razlikovala le po zunanjosti in sta bila enake moči in kvalitete.

Tožena stranka oz. njen zastopnik, to je drugotožena stranka je že pred prevozom bagra na K. vedela, da gre za bager letnik 1990 in se je strinjala z drugim predmetom nakupa. To izhaja iz izpovedbe priče V. O., ki je potrdil, da je tožnik toženi stranki pred prevozom dejal, da bagra ni treba vzeti, če mu ne ustreza.

Tudi prvotožena stranka je prvotno izpovedala, da je bila pripravljena plačati prvotno ceno tudi za bager letnik 1990, želela je le originalno dokumentacijo, ki jo je pozneje tudi dobila. Kasneje je na vprašanje pooblaščenca prvotno izjavo preklicala, vendar sodišče utemeljeno verjame prvi izjavi in ne drugi prirejeni izjavi.

Da se je tožena stranka strinjala z letnikom bagra 1990 je razvidno iz tega, da ko je bil bager že na Kosovu in se je tožena od tam vrnila, je še na račun kupnine plačala 5.000,00 DEM in ni terjala razdrtja pogodbe.

Sodišče ni verjelo toženima strankama, da je tožnik ponudil znižanje kupnine za 16.000,00 DEM. Priči B. in K nista povsem verodostojni, saj sta si dobri z eno in drugo stranko.

Tožena stranka se je strinjala s ceno, čeprav je vedela za letnico izdelave 1990, zato je sodišče sledilo tožniku, da je cena ne glede na letnik ugodna. Isto je glede cene potrdila tudi priča K., saj je šlo za enako moč in kvaliteto bagra ne glede na letnico.

V konkretnem primeru niti ni šlo za stvarno napako, ampak je tožena stranka pristala na drug predmet, kot je bil prvotno dogovorjen.

Tudi če bi šlo za stvarno napako, pa ni bila notificirana v skladu s čl. 484 ZOR, saj ni dokazano obvestilo o eventualni napaki. Tožnik je potrdil, da je ponudil vračilo denarja in razdrtje pogodbe, vendar ta ponudba ni bila sprejeta pri toženi stranki.

Preostanek kupnine je bil preračunan s pomočjo faktorja 1,95583. Tožena stranka se je strinjala s predmetom prodaje torej z bagrom letnik 1990, zato je dolžna plačati kupnino (čl. 454 ZOR).

Sodišče je glede zamudnih obresti upoštevalo ustavno odločbo in je obresti omejilo v skladu s čl. 376 Obligacijskega zakonika.

Razpravljanje o notifikaciji domnevne stvarne napake je brezpredmetno, ko pa je tožena stranka zavrnila ponudbo za razdrtje pogodbe, ki jo je dala tožeča stranka.

Tožena stranka je po vrniti s K., kamor je bil pripeljan bager, še plačala na račun kupnine 5.000,00 DEM, kar ne bi storila, če bi imela namen razdreti pogodbo. Tožena stranka pa je že pred odvozom bagra na K. pristala na ceno, kljub temu, da je vedela za letnico izdelave 1990. Sprememba prvotne izjave tožene stranke sploh ni odločilna za dokazno oceno, čeprav je sodišče utemeljeno verjelo prvotni izjavi glede strinjanja z bagrom letnik 1990. Sodišče je namreč dejansko stanje pravilno ugotovilo na osnovi trditev tožnika in izpovedbe V. O. Zaslišanje izvedenca glede cene 58.000,00 DEM je brezpredmetno, saj je tožena stranka soglašala s ceno za bager letnik 1990. Sodišče pa je ugotovilo, da je cena ugodna tudi, če je bager izdelan leta 1990. Tako niti ni treba razpravljati o eventualni prekluziji glede predloga za zaslišanje izvedenca.

Izrek o zamudnih obrestih je jasen, saj jih je sodišče omejilo v skladu s čl. 376 OZ in torej je izrek usklajen z odločbo Ustavnega sodišča, ki je znana tudi toženi stranki, saj ima pooblaščenca odvetnika.

Zakaj naj bi bil preračun valute napačen pritožnik ni obrazložil, zato pritožbeno sodišče ne konkretizirane pritožbe ni moglo obravnavati. Sodišče prve stopnje pa je preračun v sodbi obrazložilo.

Razpravljanje o razliki med razveljavitvijo, razvezo in razdrtjem pogodbe v tej pravdi ni pomembno, saj je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala nobenega izmed citiranih institutov, tožbeni zahtevek pa se nanaša na plačilo preostanka kupnine.

V izrek o realizaciji zastavne pravice na avtomobilu ne spada ugotovitev o lastniku zastavljenega predmeta (besedilo: “last drugega toženca”). Lastnina zastavljene stvari ni pomembna, pomembni pa so elementi zastavne pogodbe, ki pa jih pritožnik ni izpodbijal, sodišče pa jih je obrazložilo.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.