Jedro

Kupec je privolil, da je prodajalčeva obveznost do njega prenehala z nadomestno izpolnitvijo v obliki izročitve bagra, letnik 1990. Prodajalec je torej svojo obveznost do kupca (z nadomestno izpolnitvijo) izpolnil, kupec pa svoje obveznosti do prodajalca ni (v celoti) izpolnil. Zato je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo preostanka kupnine materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo prvemu tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 16.361,00 EUR z obrestmi (1. točka izreka). Ugodilo je tudi zahtevku za realizacijo zastavne pravice na zastavljenem tovornem vozilu znamke V. za terjatev iz 1. točke izreka te sodbe (2. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da mora prodajalec kupcu izročiti stvar takšnih lastnosti in odlik, kot je bilo dogovorjeno, ter da je letnik izdelave pri delovnih strojih (bagrih) bistven, saj je od njega odvisna cena. Meni, da ima bager letnik 1990 drugačne lastnosti in odlike kot bager letnik 1992. Zato gre za stvarno napako. Zatrjuje tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju z zapisniki o zaslišanju pravdnih strank. Ne sprejema ugotovitev, da je (tožena stranka) pristala na drug predmet, kot je bilo prvotno dogovorjeno, in da ni dokazano obvestilo o eventualni napaki, ter vztraja, da je zahtevala znižanje kupnine. Poudarja tudi, da prvi toženec (kot kupec) ni dal pooblastila drugemu tožencu (kot njegovemu zastopniku) za nakup nečesa drugega. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev(1) izhaja, da sta prvi toženec (kot kupec) in tožnik (kot prodajalec) sklenila prodajno pogodbo za bager Liebherr, letnik 1992, za znesek 57.000,00 DEM. Pri nakupu navedenega bagra je prvega toženca zastopal drugi toženec. Prvi toženec je ob prevzemu bagra poravnal 20.000,00 DEM. Tožnik je v računu navedel, da gre za bager letnik 1992 (in ne letnik 1990). Nadaljnje neizpodbojne dejanske ugotovitve [da je drugi toženec že pred prevozom bagra (prvemu tožencu) na Kosovo vedel, da gre za bager letnik 1990, in se je strinjal z drugim predmetom nakupa; da je bila cena ne glede na letnik ugodna; ter da je na račun kupnine plačal še 5.000,00 DEM, ko je bil bager že na Kosovem in se je od tam vrnil v Slovenijo] pa omogočajo le materialnopravni sklep, da je prvi toženec privolil, da je tožnikova obveznost do njega prenehala z nadomestno izpolnitvijo v obliki izročitve bagra, letnik 1990(2).

7. Ker je bilo torej ugotovljeno, da je tožnik kot prodajalec svojo obveznost do prvega toženca (z nadomestno izpolnitvijo) izpolnil, prvi toženec kot kupec pa svoje obveznosti do tožnika ni (v celoti) izpolnil, je odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo vtoževanega zneska (ki predstavlja preostanek kupnine) materialnopravno pravilna (454. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

8. Očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti.

9. Ostale revizijske trditve glede na že obrazloženo niso upoštevne in zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP: Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 308. člena ZOR.