Jedro

Revident je s podpisom zapisnika o uničenju blaga potrdil, da je bil dne 1. 9. 2009 navzoč pri uničenju blaga, čeprav je vedel, da se je slednje opravilo le pod nadzorom enega člana Komisije. Prav tako je s podpisom zapisnika, ki je bil uradna listina, potrdil lažne podatke o količini uničenega blaga in datumu izdaje odločbe, ki je bila podlaga za uničenje blaga. Zato je pravilno stališče sodišč nižje stopnje, da je revident kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in da je kršitev imela vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je bil višji carinski inšpektor II, kateremu je bila z odločbo zaupana za toženo stranko pomembna naloga. Revident je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem izpolnil znake kar dveh kaznivih dejanj, kar pa je imelo za posledico tudi oškodovanje tožene stranke. Slednja je utemeljeno izgubila zaupanje v revidenta, še zlasti, ker je izvedela, da je uničenje carinskega blaga potekalo na enak oz. podoben način kot v obravnavanem dogodku ves čas, ko je bil revident predsednik Komisije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 1000-219/2010-27 z dne 23. 8. 2010. Posledično je zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela od 6. 8. 2010 dalje do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), pravočasna in utemeljena, ker je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Prav tako je sodišče zaključilo, da je podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj je brez obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razširilo. Ugotovilo je namreč, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z Navodilom o uničenju blaga pod carinskim nadzorom št. 17/2005 z dne 7. 12. 2005 (v nadaljevanju Navodilo) in da so bila v njem določena nasprotja. Revident zatrjuje, da je v pritožbi navajal dejstva, ki izključujejo obstoj objektivnih znakov kaznivega dejanja, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zaradi česar je kršilo določbo 360. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ustaljeno prakso pri delovanju Komisije za pregled, ocenitev in uničenje blaga, kateremu je potekel rok ležanja in blaga, odvzetega v postopku o prekrških (v nadaljevanju Komisija) napačno štelo za nepomembno dejstvo in zavrnitev pritožbenega ugovora v zvezi s tem ni obrazložilo, zato je kršilo določilo 360. člena ZPP. Enako kršitev revident sodišču očita, ker se ni opredelilo do vseh navedb v pritožbi (vpliv naklepnih dejanj M., zastaranje postopka (pravilno-prepozno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi), neobstoj znakov kaznivega dejanja in diskriminacija revidenta) oz. se je do nekaterih (da izrecne dolžnosti članov Komisije niso bile določene, da je vodstvo bilo seznanjeno s prakso delovanja Komisije, da je odpoved bila dana zaradi kršitev delovnih obveznosti kot predsednika Komisije in ne zaradi kršitev pri opravljanju dela na revidentovem delovnem mestu) opredelilo tako, da je navedlo, da za presojo niso pomembne oz. jih je zavrnilo le z obrazložitvijo, da so bile obveznosti določene v Navodilu, s katerimi je bil tožnik seznanjen, vendar pri uničenju cigaret ni ravnal v skladu z njimi. Revident smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko opozarja na dikcijo izreka sodbe („...in se potrdi sodba izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.“) ter na nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (Sodišče druge stopnje je najprej navedlo, da obdobje imenovanja Komisije ni bilo določeno ter da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se kaj spremenilo v zvezi z revidentovim predsedovanjem Komisiji ter pristojnostmi Komisije do 1. 9. 2009, nato pa obrazložilo, da bi naj obveznosti izhajale iz Navodila iz leta 2005.). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje A. G. C. zavrnilo brez obrazložitve, sodišče druge stopnje pa se glede tega ni opredelilo. Revident prilaga uradni zaznamek o izjavi A. G. C., s katerim želi dokazati, da bi bilo pomembno zaslišati A. G. C., saj bi se tako dokazala neverodostojnost prič T. in P. B. ter revidentova zatrjevanja o praksi uničevanja blaga, zastaranju postopka, diskriminaciji in da pristojnosti Komisije niso bile nikjer določene. Nadalje revident trdi, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni krivde (naklepa ali hude malomarnosti), ki mora biti podana za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Dolžnosti posameznih članov Komisije niso bile nikjer določene - niti v odločbi iz leta 2001 niti v Navodilu. Zato se je izoblikovala ustaljena praksa, s katero so bili vsi seznanjeni. Posledice revidentove neprisotnosti na kraju niso v vzročni zvezi z morebitno škodo, ki jo bo utrpela tožena stranka. Ta bo namreč posledica naklepnih dejanj M., ki jih revident ni mogel preprečiti. Sodišči sta zmotno presodili pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Upoštevali nista okoliščin: da je bil revident za njegovo delo ocenjen odlično, da od aprila 2010 ni bil več član Komisije in zato do takšnih kršitev ne bi več moglo prihajati, da je od trenutka storitve očitane kršitve delovnih obveznosti do podaje odpovedi preteklo leto dni in da revident v tem času ni storil nove kršitve delovnih obveznosti, da so zaslišane priče povedale, da si želijo nadaljnjega dela z revidentom, da je do morebitnega oškodovanja tožene stranke prišlo zaradi naklepnih dejanj M. ter da je delo potekalo po ustaljeni praksi, s katero so bili vsi seznanjeni.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Listinski dokaz, ki ga je revident predložil šele v reviziji, je upoštevajoč določbo 372. člena ZPP nedovoljena revizijska novota. Z njim revident ne dokazuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč želi doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja oz. dokazne ocene sodišč nižje stopnje, kar pa ni dovoljeno.

8. Revident sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Pritožbene ugovore, ki jih revident izpostavlja v reviziji, je sodišče druge stopnje navedlo kot pritožbene navedbe v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pomeni, da se je z njimi seznanilo. Do pritožbenih navedb, ki za obravnavani spor niso bile odločilnega pomena, se glede na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni bilo dolžno opredeliti. Nestrinjanje revidenta z obrazložitvijo izpodbijane sodbe pa ne more predstavljati kršitve prvega odstavka 360. člena ZPP.

9. Prav tako revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP, ker bi naj sodišče druge stopnje razširilo očitke o kršitvah delovnih obveznosti iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in brez opravljene glavne obravnave spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer po nepotrebnem navedlo, da je glede odpadkov podano medsebojno nasprotje v zapisniku o uničenem blagu oz. je ta v neskladju z Navodilom, vendar je bistveno, da je enako kot sodišče prve stopnje obravnavalo kršitvi, glede katerih je bila podana vsebinska identiteta med obvestilom o postopku pred izredno odpovedjo in vabilom na zagovor z dne 6. 8. 2010 ter izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in sicer da revident ni bil fizično prisoten pri uničenju carinskega blaga dne 1. 9. 2009 ter da je s podpisom na zapisniku o uničenju blaga z dne 1. 9. 2009 omogočil sestavo listine z lažno vsebino. Zato so očitki revizije v tej zvezi neutemeljeni.

10. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek sodbe je razumljiv, očitno pisno napako v izreku sodbe pa je s sklepom z dne 17. 2. 2012 popravilo Višje delovno in socialno sodišče. Razlogi o odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju in izpodbijana sodba se lahko preizkusi.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Tožena stranka je revidentu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala mu je, da kot uradna oseba v funkciji člana in predsednika Komisije ni opravil uradne dolžnosti, ki bi jo moral, saj ni bil fizično prisoten pri uničenju carinskega blaga (cigaret), katerega uničenje je bilo odrejeno z odločbo št. 4240-448/2009-2/1100-010 z dne 3. 9. 2009, s čimer je omogočil, da ni bila uničena celotna količina cigaret, ki je bila kasneje najdena in zasežena na carinskem območju Evropske Skupnosti. S podpisom na zapisniku o uničenju blaga št. DT 4240-448/2009-3/1100-010 z dne 1. 9. 2009, na katerem so bili lažni podatki glede njegove navzočnosti pri uničenju blaga, količine uničenega blaga in datuma izdaje odločbe, ki je bila podlaga za uničenje blaga, je omogočil sestavo listine z lažno vsebino, ki je bila v nadaljnjih postopkih uporabljena kot resnična.

13. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je imel revident s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. 100-139/2007-1 z dne 7. 5. 2007 za opravljanje dela višjega carinskega inšpektorja II v Carinskem uradu Ljubljana, ki je v sestavi Carinske uprave RS oz. Ministrstva za finance. S pogodbo o zaposlitvi se je zavezal, da bo poleg nalog, določenih v aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v carinski upravi, opravljal tudi druga dela, predpisana z Zakonom o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji), drugimi predpisi in navodili ter dela, ki mu jih odredi nadrejeni. Slednja so mu bila odrejena z odločbo direktorja Carinskega urada Ljubljana št. 452-50/4-01/1700-001 z dne 3. 5. 2001, s katero je bil revident imenovan za predsednika Komisije in ki je določala, da Komisija deluje v sestavi treh članov. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da čeprav revident dne 1. 9. 2009 ni sodeloval pri uničenju blaga, je s podpisom zapisnika o uničenju blaga z dne 1. 9. 2009 potrdil svojo prisotnost pri uničenju. Na zapisniku so bili tudi lažni podatki o datumu izdaje odločbe, ki je bila podlaga za uničenje blaga, in količini uničenega blaga. Da je bilo temu tako, ni zanikal niti revident. Prav tako sta sodišči nižje stopnje ugotovili, da zaseženo blago, ki je bilo namenjeno uničenju, ni bilo v celoti uničeno in je bilo kasneje najdeno na trgu EU.

14. Glede na ugotovljena dejstva ne držijo navedbe revidenta, da ni kršil svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Slednje so mu bile odrejene z odločbo z dne 3. 5. 2001, s katero ga je direktor Carinskega urada Ljubljana imenoval za predsednika Komisije. Ta je bila ustanovljena z namenom, da se uničenje blaga opravi pod nadzorom ter da se tako preprečijo zlorabe in nezakonitosti. Revident je s podpisom zapisnika o uničenju blaga potrdil, da je bil dne 1. 9. 2009 navzoč pri uničenju blaga, čeprav je vedel, da se je slednje opravilo le pod nadzorom enega člana Komisije (M.). Prav tako je s podpisom zapisnika, ki je bil uradna listina, potrdil lažne podatke o količini uničenega blaga in datumu izdaje odločbe, ki je bila podlaga za uničenje blaga. Zato je pravilno stališče sodišč nižje stopnje, da je revident kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in da je kršitev imela vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) (1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (259. člen KZ-1) (2), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Četudi pri tem odpovednem razlogu ZDR izrecno ne določa krivde, že iz samega načina kršitev delovnih obveznosti izhaja, da je revident ravnal s krivdno obliko naklepa.

15. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da glede na vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR. Čeprav je revident do obravnavnega dogodka zgledno opravljal svoje delo, je pri presoji tega pogoja pretehtala okoliščina, da je bil tožnik višji carinski inšpektor II, kateremu je bila z odločbo zaupana za toženo stranko pomembna naloga. Revident je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem izpolnil znake kar dveh kaznivih dejanj, kar pa je imelo za posledico tudi oškodovanje tožene stranke. Slednja je utemeljeno izgubila zaupanje v revidenta, še zlasti, ker je izvedela, da je uničenje carinskega blaga potekalo na enak oz. podoben način kot v obravnavanem dogodku ves čas, ko je bil revident predsednik Komisije.

16. Na podlagi navedenega in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): 258. člen KZ-1: „Uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.“ Op. št. (2): prvi odst. 259. člena KZ-1: „Uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do treh let.“