Jedro

Tožnik je bil razporejen na delovno mesto inšpektorja, za kar se zahteva posebna skrbnost pri delu, upoštevanje moralnih načel v službi ter poseben občutek za kršitve in tveganja, ki so povezana z manipuliranjem z blagom velike vrednosti. Glede na naravo in težo kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja (zaradi tožnikovega ravnanja je bilo 689.800 kosov cigaret nezakonito odstranjenih izpod carinskega nadzora in lansiranih na carinsko območje Evropske skupnosti) je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 8. 2010, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ga je delodajalec dolžan pozvati na delo, mu priznati delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje, mu za to obdobje obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2007 s pripadajočimi aneksi, plačati ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila dalje do plačila, v 8 dneh. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas prepovedi opravljanja dela po sklepih št. ... z dne 6. 8. 2010 in št. ... z dne 18. 10. 2010 od 6. 8. 2010 dalje do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe obračunati razliko v bruto plači od prejetega nadomestila plače v višini polovice povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih, do bruto plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 in aneksi k tej pogodbi, od tega plačati davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila do plačila, v 8 dneh. V 2. točki izreka je sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik krije svoje stroške postopka, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v 8 dneh, v primeru zamude s plačilom zakonskih zamudnih obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Navaja, da se tožniku očita kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki dveh kaznivih dejanj, ker je podpisal zapisnik o uničenem blagu, s čimer je potrdil prisotnost pri uničenju, čeprav dejansko ni bil navzoč. Očitana kršitev se nanaša le na tožnikovo delo v komisiji, ki je svoje delo opravljala približno štiri dni v letu, za opravljanje rednega dela, ki ga je opravljal pri toženi stranki 25 let, pa je bil ocenjen kot dober delavec in prejemnik številnih priznanj. Kot bistveno kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik navaja kršitev pravice do zagovora, ker so se trditve tožene stranke o kršitvah spreminjale in mu ni bil omogočen zagovor v skladu s 83. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007). Glede določenih očitkov je mogoče razbrati znake kaznivega dejanja, pri ostalih pa ne. Od opisa kršitve je pomembno, ali očitek vsebuje vse znake kaznivega dejanja in s tem ali gre za kršitev po 1. ali 2. alineji 111. člena ZDR. V obvestilu in vabilu na zagovor se tožniku očita ena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Na samem zagovoru dne 12. 8. 2010 se mu je dvakrat različno očitalo več kršitev, v sklepu o izredni odpovedi pa tožena stranka navaja, da ima znake kaznivega dejanja kršitev, ker je bila komisija za ... sestavljena v nasprotju z odločbo Carinskega urada ... št. ... z dne 3. 5. 2001, ker javni uslužbenec ni zagotovil tričlanske komisije za .... Očita se mu tudi, da je s podpisom potrdil prisotnost pri uničenju, čeprav ni bil prisoten. Delavec za konkretne kršitve ni vedel, zato na zagovoru ni mogel navajati dejstev in dokazov v svojo korist. Tožena stranka je kršila materialno pravo, ker je potekel rok za podajo odpovedi. Sprememba prakse tožene stranke že v mesecu marcu 2010 kaže, da je že prej vedela za razlog za izredno odpoved in storilca. Z odpovedjo dne 23. 8. 2010 je bil subjektivni rok zamujen. Dolžnosti posameznih članov komisije za ... niso bile izrecno določene, vodstvo Carinskega urada je bilo s prakso, čeprav je bila ta nepravilna, seznanjeno. Obveznosti komisije tudi ne določa uredba, ki je bila podlaga za izdajo odločbe. Obvezne prisotnosti na kraju uničenja ne določa niti Navodilo o uničenju blaga pod carinskim nadzorom iz leta 2005, ki se smiselno uporablja tudi za uničenje po uradni dolžnosti in ki se v praksi tožene stranke ni uporabljalo. Navodilo določa, da vodja izpostave imenuje komisijo, nikjer pa ni bila predpisana tožnikova dolžnost, da mora biti dejansko prisoten pri uničenju. Tožena stranka se pri postopkih uničenja blaga ni ravnala po lastnih navodilih, tolerirala se je nepravilna praksa, kar je sodišče spregledalo. Nespoštovanje Navodila številka 17/2010 je imelo za posledico, da je bilo tožnikovi sodelavki dano pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delovni postopki se niso odvijali po navodilu, tožnik pa ne more nositi posledic opustitev ali naklepnih kaznivih dejanj sodelavcev. Sodelavec L.M. je pri delu užival zaupanje vodstva in ga opravljal samostojno. Ker je tožena stranka tožniku izrekla strog ukrep, nekatere ostale delavce, ki so postopali enako, pa je le opozorila, je odpoved pogodbe o zaposlitvi diskriminatorna. Odpoved je neprimerna, ker je bila tožniku dana zaradi domnevne kršitve pri delu komisije za ..., ne pa zaradi postopkov na njegovem delovnem mestu. Tožnik je že pred spornim dogodkom nadrejene večkrat obvestil, da ne želi več sodelovati pri delu komisije in v aprilu 2010 ni bil več predlagan in imenovan za člana. V očitanih kršitvah tožniku ni znakov kaznivih dejanj, zlasti velja, da v vabilu na zagovor niso navedeni elementi nevestnega dela v službi, saj dolžnosti predsednika komisije niso bile nikjer določene in tudi ni izkazana škoda ali kršitev pravic drugega. Glede očitka, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, tožnik poudarja, da ni znano, katera od številnih oblik kršitve se mu očita. Ugotovitev, da je z dejanjem omogočil sestavo listine z lažno vsebino, ki naj bi se v postopkih uporabljala kot resnična, ni predmet sklepa o izredni odpovedi. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali so podani pogoji po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Spregledano je bilo, da je tožnik na svojem delovnem mestu opravljal delo brezhibno in je prejel številne pohvale ter priznanja. Sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v kazenski spis, sklicevanje na takšen dokaz je nedopustno. Kazenski postopek zoper L.M. še ni končan, sodišče zato ne more utemeljevati sodbe z navedbo, da obstaja dvom, da je bila celotna količina cigaret, ki jih je Carinskemu uradu poslala policija, uničena. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe ter navaja, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, kot jo določa 83. člen ZDR. Očitana dejanja je priznal in to priznanje ponovil v pritožbi. Sodišče je ugotovilo manjše odstopanje pri navajanju tožniku očitanih dejanj v vabilu na zagovor in v izredni odpovedi, vendar se je do teh razlik opredelilo. Ugotovilo je, da so v sklepu o izredni odpovedi pogodbe navedene vse kršitve, ki so bile tožniku očitane v obvestilu z dne 6. 8. 2010. Sodbe ni utemeljilo s potrditvijo razloga za izredno odpoved, da je kršil navodila in odločbe, ker ni preverjal, ali se za uničenje zagotavlja tričlanska komisija. Utemeljilo je, da ni potekel rok za podajo odpovedi, ker do 5. 8. 2010, ko je bilo izdano poročilo o opravljeni izredni notranji kontroli v oddelku za kontrole in postopke, tožena stranka ni mogla biti seznanjena s kršitvami, ki se očitajo tožniku. Glede predpisanih dolžnosti članov komisije za ... tožena stranka opozarja na 10. točko Navodila Carinske uprave Republike Slovenije številka 17/2010, ki določa, da carinski delavec oz. člani komisije, ki nadzorujejo uničenje blaga, sestavijo zapisnik, ki je priloga navodila. Tožniku se ne očita neprisotnost pri uničenju sama po sebi, temveč lažna potrditev prisotnosti. Izrečen mu je bil strožji ukrep, ker gre za dejanje, ki ima hujše posledice. Upoštevane so bile tožnikove izkušnje pri delu komisije za ... ter njegove siceršnje delovne izkušnje. Sodelavka M.B. ni bila imenovana v komisijo za ... z odločbo z dne 3. 5. 2001 in zato je tožena stranka ocenila, da ji ni mogoče očitati kršitve obveznosti. Tožnik je bil imenovan v komisijo za ... z odločbo, naloge predsednika komisije so sodile v njegov krog delovnih obveznosti. Iz pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji izhaja, da je delavec, v skladu s predpisi, dolžan opraviti tudi ostala opravila, ki mu jih naloži nadrejeni. Ob upoštevanju okoliščin je nepomembno, da je bila kršitev storjena le enkrat. Razlog za prenovo odločbe in določitev novih članov komisije niso bile kršitve na strani tožene stranke, pač pa sprememba Pojasnila o pristojnostih in oblikah odločanja pri izvajanju upravnih nalog carinskega organa (akt št. ... z dne 18. 8. 2009), po katerem so bile za odločanje o uničenju blaga poleg carinskih uradov pristojne tudi izpostave. Direktor Carinskega urada ni vplival na sestavo komisij. R.V. je, kot vodja oddelka za inšpekcije, pojasnil, da glede na vsebinsko delovanje komisije ni potrebna soudeležba predstavnikov oddelka za inšpekcije. Neimenovanje v komisijo res pomeni, da tožnik kršitev ne bo mogel več ponavljati, kar tudi pomeni, da jih priznava, vendar gre za odločitev zunanjih dejavnikov, ne pa tožnikovo. Iz odpovedi ter obrazložitve prvostopenjske sodbe se vidi, da ima tožnikova kršitev znake dveh kaznivih dejanj in sicer nevestnega dela v službi in ponareditve listine po prvem 1. odstavku 259. člena KZ-1, ti znaki pa so tudi vsebinsko zajeti v obvestilu in vabilu. Tožnik se je tako lahko opredelil do vseh razlogov za odpoved. Potrjevanje neresničnih dejstev se mu je očitalo v teku celotnega postopka. Sodišče se je v sodbi opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo razumljive in prepričljive razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje naj preveri, ali je tožba sploh dovoljena, ker tožnik ni posebej izpodbijal sklepa komisije za pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, kot nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Razsodilo je, da je prvostopenjska sodba pravilna in zakonita.

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 5. 2007 ter šestih aneksih opravljal delo višjega carinskega inšpektorja II v Carinskem uradu ..., ki je v sestavi Carinske uprave Republike Slovenije oz. Ministrstva za finance. Po pogodbi o zaposlitvi je tožnik javni uslužbenec, zato zanj veljajo načela sistema javnih uslužbencev, določena z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami). Med skupnimi načeli sta načeli zakonitosti iz 8. člena ter strokovnosti iz 9. člena ZJU. Javni uslužbenec izvršuje javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov. Dolžan jih je izvrševati strokovno, vestno in pravočasno. Pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca po prvem odstavku 154. člena ZJU preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v določenih primerih pa tudi po samem zakonu. Glede pooblastil delodajalca in postopka izredne odpovedi je zato potrebno upoštevati določbe ZDR. Delodajalec lahko po prvem odstavku 110. člena ZDR izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med ostalim tudi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot določa 1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR.

S pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 3. člena) se je tožnik obvezal, da bo poleg nalog, določenih v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v carinski upravi, opravljal tudi druga dela, predpisana z Zakonom o carinski službi (ZCS-1, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnje spremembe), drugimi predpisi in navodili, ter dela, ki mu jih odredi nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in te ugotovitve so potrjene s predloženimi listinskimi dokazi ter izpovedmi prič, da je bil tožnik z odločbo direktorja Carinskega urada ... št. ... z dne 3. 5. 2001 imenovan za predsednika komisije za ..., kateremu je potekel rok ležanja in blaga, odvzetega v postopku o prekrških. Podlaga za izdajo odločbe sta bila 41. člen ZCS-1 in 5. člen Uredbe o načinu prodaje carinskega blaga in razdelitvi s prodajo pridobljenih sredstev (Ur. l. RS, št. 56/95 in 33/95). Z uveljavitvijo Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES, Ur. l. RS, št. 25/2004) je s 1. 5. 2004 navedena uredba prenehala veljati, vendar se sestava in pristojnosti komisije po odločbi niso spremenile. Komisija po navedbah v obrazložitvi odločbe dela v sestavi najmanj treh imenovanih delavcev Carinskega urada ... ter k sodelovanju lahko pritegne tudi strokovnega sodelavca izven Carinskega urada. Obdobje imenovanja komisije ni bilo določeno in iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se karkoli spremenilo v zvezi s tožnikovim predsedovanjem komisiji ter pristojnostmi komisije do 1. 9. 2009, to je do spornega dogodka domnevnega uničenja carinskega blaga.

Tožnik je kot član komisije opravljal carinski nadzor nad uničenjem blaga. Po Navodilu o uničenju blaga pod carinskim nadzorom številka 17/2005 (prilogi A4 oz. B20) se blago pod carinskim nadzorom, ob izpolnjenih pogojih, uniči na zahtevo upravičene osebe, navodilo pa se smiselno uporablja tudi v drugih primerih uničenja blaga. Carinski nadzor nad uničenjem se po 10. točki navodila opravi tako, da carinski delavec oz. člani komisije sestavijo zapisnik, v katerem se obvezno navede podatek o času, kraju in načinu uničenja, vrsti in količini blaga, ki je predmet uničenja, prisotne osebe, podatki o vrsti, količini in vrednosti odpadkov, ugotovitev, ali so ostanki oz. odpadki uporabni ali neuporabni in kje se nahajajo. Carinski delavec oz. člani komisije ter ostale prisotne osebe se pod ugotovitve v zapisniku podpišejo. Če carinski organ med izvedbo uničenja blaga ni bil prisoten, se to navede v zapisniku. Zapisnik o uničenem blagu, ki ga je podpisal tožnik, ni sestavljen v skladu z omenjenim navodilom, nasprotje je že v navedbi podlage za uničenje, kjer se zapisnik sklicuje na odločbo Carinskega urada ... št. ... z dne 1. 9. 2009, čeprav je bila odločba izdana šele 3. 9. 2009 in z nekoliko drugačno oznako (brez DT, priloga B7). Navedbe v zapisniku so v medsebojnem nasprotju, ker naj bi komisija ugotovila, da so odpadki (vsaj tako izhaja iz podčrtanega besedila) še uporabni, pri čemer ni navedeno, kje se odpadki nahajajo, kar bi bilo potrebno glede na določbo navodila, po drugi strani pa naj bi komisija ugotovila, da so odpadki neuporabni. Zapisnik sta kot prisotni osebi pri uničenju podpisala tožnik ter sodelavec L.M.. Tožnik je bil predsednik komisije in zato posebej odgovoren za pravilnost in zakonitost dela. Z opisanim ravnanjem je, kot uradna oseba, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izpolnil znake kaznivih dejanj nevestnega dela v službi (258. čl. KZ-1) ter ponareditve uradne listine (259. čl. KZ-1). Opustil je svoje nadzorstvo, čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega in je takšna kršitev res nastala. V uradno listino, kar zapisnik o uničenem blagu nedvomno je, so bili vpisani lažni podatki, ki jih je tožnik s svojim podpisom potrdil. Tobačni izdelki so po Zakonu o trošarinah (ZTro, Ur. l. RS, št. 84/98 s spremembami) trošarinski izdelek, ki se v Republiki Sloveniji sprosti v porabo pod pogoji, kot jih določa omenjeni zakon. Po petem odstavku 51. člena ZTro, ki določa trošarinsko osnovo, stopnjo in znesek trošarine za tobačne izdelke, se trošarina določi tako, da znaša najmanj 57 % tehtane povprečne drobnoprodajne cene enega zavojčka cigaret, sproščenih v porabo, in najmanj 69,00 eurov za 1000 kosov cigaret iz razreda tehtane povprečne drobnoprodajne cene cigaret. Z neuničenjem in razpečevanjem blaga, od katerega se plačujeta davek na dodano vrednost in trošarina, je nastala škoda za javna sredstva, ki jo je tožena stranka v obrazložitvi sklepa o izredni odpovedi ocenila na 62.869,50 EUR in tožnik tej ugotovitvi ni izrecno ugovarjal (izračun je v prilogi B33).

Da gre za ravnanje z znaki kaznivega dejanja, izhaja iz obvestila Uprave kriminalistične policije Carinskemu uradu ... št. ... z dne 29. 7. 2010 (priloga B4), da je policija 21. 7. 2010 v Carinskem uradu ... opravila hišno preiskavo v sklopu obravnavanja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj hudodelskega združevanja po členu 294/I KZ in kaznivega dejanja tihotapstva po členu 250/III KZ. Ne glede na dejstvo, da kazenski postopek še ni zaključen, so bili s tožnikovim ravnanjem izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi in ponareditve uradne listine. V obrazložitvi izredne odpovedi je tožena stranka, v zvezi s tožnikovo pritožbo pa tudi komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ugotovila in obrazložila, da je tožnikovo ravnanje imelo znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. odstavku 259. člena KZ-1 in nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 116/2010 z dne 20. 6. 2011 zavzelo stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Enako stališče je zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010, kjer je navedlo, da delodajalcu ni potrebno kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ, mora pa kršitve navesti oz. opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Ni odločilno, kjer konkretno je opis očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja naveden, že v izreku ali obrazložitvi izredne odpovedi. ZDR za izredno odpoved ne določa posebnih formalnih zahtev obličnosti. Tožena stranka je v razgovoru s tožnikom 3. 8. 2010 (priloga B3), nato v obvestilu in vabilu na zagovor (priloga B1), v zapisniku o zagovoru z dne 12. 8. 2010 (priloga B16) in v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2010 (priloga A7) enako opredelila dogodke oz. tožnikovo ravnanje, ki pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Celotni postopek je tožena stranka vodila v zvezi s potrditvijo lažne vsebine zapisnika o uničenem blagu, dejstva ugotovljena v zvezi s tožnikovim ravnanjem ob podpisu zapisnika zadoščajo za ugotovitev, da gre za ravnanje uradne osebe, ki je s podpisom potrdila uradno listino z lažno vsebino. Že takšna ugotovitev zadošča za ugotovitev kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi. Prepričljive so izpovedi prič, zlasti direktorja urada Z.T. in pomočnice direktorja za ... S.B., da pred izdajo odredbe za izvedbo interne notranje kontrole v oddelku za kontrole in postopke in pred pridobitvijo poročila na podlagi te odredbe z dne 5. 8. 2010 (prilogi B2 in B3) direktor urada, kot pristojna oseba delodajalca, ni vedel za razlog za izredno odpoved in storilca. Prve informacije v zvezi s postopkom uničenja blaga pod carinskim nadzorom, je tožena stranka dobila na razgovoru s tožnikom dne 3. 8. 2010. Izredna odpoved, podana 23. 8. 2010, ki jo je tožnikova pooblaščenka, kot izhaja iz prejemne štampiljke (priloga A7), prejela 25. 8. 2010, je podana v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (2. odstavek 110. Člena ZDR) in zato pravočasna.

Tožena stranka ter sodišče prve stopnje sta pravilno zavrnila ugovor, da je izrečena izredna odpoved diskriminatorna. Delodajalec je v obrazložitvi odpovedi navedel, da je pri izreku upošteval delovno pravni status tožnika, ki je razporejen na delovno mesto inšpektorja, za kar se zahteva posebna skrbnost pri delu, upoštevanje moralnih načel v službi ter poseben občutek za kršitve in tveganja, ki so povezana z manipuliranjem z blagom velike vrednosti. Ugotovitev tožene stranke, ki ji tožnik ne ugovarja, je, da je od blaga, predvidenega za uničenje, najmanj 689.800 kosov cigaret bilo dne 1. 9. 2009 nezakonito odstranjenih izpod carinskega nadzora in nezakonito lansiranih na carinsko območje evropske skupnosti, s čimer je za proračun Republike Slovenije oz. Evropske skupnosti nastala premoženjska škoda v zgoraj navedenem znesku. Iz izpovedi prič izhaja, da je bil tožnik sicer dolgoleten in uspešen delavec Carinskega urada. Pri ugotavljanju pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec lahko upošteva olajševalne okoliščine in siceršnje delavčeve rezultate. Glede na težo kršitve je delodajalec očitno ugotovil, da obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazi izvedeni pri sodišču prve stopnje, ne kažejo, da je izredna odpoved nesorazmerno strog ukrep, ki bi ga sodišče lahko omililo.

Glede na poseben status uradne osebe v carinskem organu in ob upoštevanju škodljivih posledic, ki so nastale, je utemeljena ugotovitev tožene stranke, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je pogoj, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Delodajalec je tožniku na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR lahko prepovedal opravljati delo za čas trajanja postopka. Oba sklepa (prilogi A22 in A23) sta natančno obrazložena, tožnik ju v skladu s pravnim poukom ni izpodbijal. Glede na zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno zahteva izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela. Ostale navedbe v pritožbi za presojo niso pomembne. To velja za trditve, da izrecne dolžnosti posameznih članov komisije za ... niso bile določene, da je bilo vodstvo seznanjeno s prakso delovanja komisije, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana zaradi domnevne kršitve delovnih obveznosti kot predsednika komisije, ne pa zaradi kršitve delovnih obveznosti na njegovem delovnem mestu ter da v komisijo tožnik na njegovo željo aprila 2010 ni bil ponovno predlagan ter imenovan. S tem v zvezi je potrebno le ugotoviti, da je bil tožnik predsednik organa – komisije, katere obveznosti so bile določene v navodilu o uničenju blaga pod carinskim nadzorom številka 17/2005 in s katerim je bil tožnik seznanjen. Nesporno pri uničenju zaloge cigaret ni ravnal po določbah navodila, s podpisom je potrdil neresnično vsebino zapisnika, to pa po prepričanju sodišča druge stopnje zadošča za izredno odpoved delodajalca.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP, sklenilo, da stroške pritožbe nosi sam.