Jedro

Na podlagi dejstva, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana 5. 7. 2011 in da je tožena stranka razloge za odpoved ugotovila najkasneje 26. 5. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Zato je tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožnici na tej podlagi delovno razmerje 7. 7. 2011 ni prenehalo, potrebno ugoditi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Ugotovi se, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 5. 7. 2011 in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 7. 7. 2011, temveč je trajalo še od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 in od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 in od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014 priznati delovno dobo, jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za navedeno obdobje obračunati bruto plačo oz. razliko v plači in sicer za julij 2011 1.966,46 EUR bruto, za čas od avgusta 2011 do vključno oktobra 2012 vsak mesec 2.429,24 EUR bruto, za november 2012 1.908,97 EUR bruto, za december 2012 1.666,18 EUR bruto, za čas od januarja 2011 do vključno oktobra 2011 vsak mesec znesek 1.645,58 EUR bruto, za november 2013 1.760,35 EUR bruto, za december 2013 1.806,24 EUR bruto, za januar 2014 1.806,24 EUR bruto, za februar 2014 1.907,48 EUR bruto, za čas od marca 2014 do vključno julija 2014 vsak mesec tega obdobja 1.961,99 EUR bruto, za avgust 2014 v višini 2.251,27 EUR, za oktober 2014 v višini 1.214,62 EUR bruto, od teh zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačo oz. razliko v plači prejšnjega meseca.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 9.716,96 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Zavrne se kar zahteva tožnica več, to je da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo, ji prizna pravice iz delovnega razmerja za čas od 10. 11. 2012 do 10. 11. 2013 in za čas po 15. 10. 2014, jo za navedena obdobja prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji obračuna višje zneske plač od zgoraj navedenih za julij 2011, april 2013, november 2013 ter za čas od januarja 2014 do 15. 10. 2014, od tako obračunanih zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi do vsakega 19. v mesecu za plačo oz. razliko v plači prejšnjega meseca.

Zavrne se podredni zahtevek plačilu ustreznega denarnega povračila v višini 12-ih plač tožnice.

Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.763,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 1.352,07 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 5. 7. 2011, ki jo je tožena stranka dala tožnici nezakonita in se razveljavi, zaradi česar delovno razmerje tožnici pri toženi stranki 7. 7. 2011 ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, jo prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 8. 7. 2009 dalje, ji od tega dne obračuna bruto plačo v višini 2.429,24 EUR (za čas od 10. 11. 2012 do vključno 10. 11. 2013, zmanjšano za bruto mesečne plače, ki jih je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu ter za čas od 11. 11. 2011 dalje do vključno decembra 2013 zmanjšano za denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica prejemala od Zavoda RS za zaposlovanje) in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, pri čemer je treba upoštevati v nadaljevanju izreka navedene bruto zneska plač, mesečnih plač oz. razlik od plače in ne le zamud; zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka ter odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica, pri čemer izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožničino odsotnost z zagovora lahko nadomestila njena pooblaščenka. Tožnica ni niti razmišljala o pisnem zagovoru, saj je imela resen namen, da se zagovora udeleži. Tožnica je bila 4. 7. 2011 napotena na hospitalizacijo. Čez vikend in tudi v ponedeljek je sama, kakor tudi njena pooblaščenka, večkrat kontaktirala toženo stranko, da bi jo obvestila o nastali situaciji, vendar tožena stranka njenim prošnjam za prestavitev zagovora ni ugodila. Neutemeljen je očitek tožnici o izmikanju zagovoru. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka šele na seji upravnega odbora 10. 6. 2011 dokončno ugotovila, da so ravnanja tožnice takšna, da gre za zlorabo položaja in da je odgovorna za povzročeno škodo. Tožena stranka je že v odpovedi navedla, da so vzroki za izredno odpoved razvidni iz zapisnika seje upravnega odbora z dne 21. 4. 2011 in poročila komisije, ustanovljene po 28. členu Statuta, z dne 26. 5. 2011. V.d. direktorice tožene stranke, ki je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, je mandat nastopila 18. 3. 2011 in je na seji upravnega odbora 21. 4. 2011 podala izčrpno mnenje glede transakcij, ki jih je izvršila prejšnja v.d. direktorica, to je tožnica. Na seji 21. 4. 2013 je bila pri vseh točkah dnevnega reda prisotna tudi v.d. direktorica A.A., kar pomeni, da se je najmanj na tisti seji seznanila z dejstvom, da je tožnica kršila sklep upravnega odbora, kar je bil potem glavni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz poročila komisije z dne 26. 5. 2011 je razvidno, da je komisija ugotovila vse razloge, ki so bili kasneje navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede na to, da je bila A.A. članica te komisije, je očitno, da se je pri izdelavi poročila tudi seznanila z vsemi vzroki za izredno odpoved, ki so bili potem v sami odpovedi tudi navedeni. Očitno je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30 dnevnega roka od ugotovitve razlogov zanjo. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sklep upravnega odbora z dne 21. 1. 2011 o tem, da mora v.d. direktorica pridobiti predhodno soglasje upravnega odbora tožene stranke za vse transakcije nad 50.000,00 EUR. Tožnica je pridobila dve ločeni pravni mnenji glede veljavnosti takšnega sklepa upravnega odbora. Obe mnenji sta si bili enotni, da je takšen sklep neveljaven in nezakonit. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da naj bi bila dejanja tožnice škodljiva za toženo stranko, češ da so ji povzročila veliko škodo, vendar je tožnica predložila dokaze, ki govorijo nasprotno. Odločitve o naložbah so pri toženi stranki vrsto let temeljile na sprejeti naložbeni politiki. Vse transakcije, ki jih je tožnica izvedla kot v.d. direktorica so bile opravljene po kriterijih, ki so bili določeni v vsakoletni naložbeni politiki in niso presegale teh kriterijev ne po obsegu ne po številu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP je pritožbeno sodišče razpisalo pritožbeno obravnavo in na njej dopolnilno zaslišalo tožnico in pričo A.A., prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine, ki se v spisu nahajajo kot priloga A 1-A 66 in B 1-B 94. Pritožba zgolj pavšalno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zato ne da preizkusiti. Gre zgolj za prepis abstraktnega opisa bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih izpodbijana sodba nima razlogov. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb je razvidno, da tožnica v resnici ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede možnosti zagovora, glede časa seznanitve tožene stranke z domnevnimi kršitvami tožnice, glede vsebine očitanih kršitev ter da ne soglaša s pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede teh vprašanj. Takšno nasprotovanje pa dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sicer pa na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti ter da ima razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora. Tako prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da potrdilo o zdravljenju na nevrološkem oddelku Splošne bolnišnice v B. ne dokazuje, da tožnica iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna pristopiti na zagovor. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da težave, ki jih je tožnica opisala na naroku za glavno obravnavo (tožnica je bila dejansko hospitalizirana le zato, da bi hitreje prišla na vrsto za preiskavo z magnetno resonanco) niso takšne, da bi tožnici onemogočale udeležbo na zagovoru, še zlasti ker je bila tožnica na dan zagovora že odpuščena iz bolnišnice.

Pač pa tožnica utemeljeno graja ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, kdaj je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je pri tem nekritično sledilo izpovedbi priče A.A., ki je bila v spornem obdobju vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke, da se je dokončno seznanila s tem, kakšne kršitve je tožnica storila šele po tem, ko sta o tem odločala upravni odbor in nadzorni odbor. Kdaj je delodajalec ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, odgovor pa je odvisen od konkretnih ugotovitev v posameznem primeru in glede tega ni možno postaviti nekih vnaprejšnjih pravil. Tako se v posameznem primeru delodajalec z razlogi za odpoved lahko seznani že z dnem, ko delavec stori kršitev, lahko pa tudi (najkasneje) ob zagovoru delavca. Navedeno pomeni, da bi bilo v tej zadevi sicer možno, da bi tožena stranka razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila šele na seji upravnega odbora tožene stranke dne 10. 6. 2011, kot je to v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklepalo sodišče prve stopnje. Vendar pa bi bilo navedeno možno le v primeru, če bi na tej seji upravnega odbora (ali pa na seji nadzornega odbora) prišlo do nekih drugih ugotovitev, ki niso bile zajete v Poročilu komisije po 28. členu Statuta tožene stranke o ugotovitvah pregleda izvedenih finančnih naložb sklada v času od 16. 9. 2010 do 15. 3. 2011 (priloga A23, v nadaljevanju poročilo komisije). Članica te komisije je bila namreč tudi vršilka dolžnosti direktorica tožene stranke A.A.. Poročilo je bilo izdelano 26. 5. 2011. Nobena od kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so tožnici očitane v odpovedi ni takšna, da ne bi bila zajeta že v poročilu komisije. Navedeno pomeni, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje 26. 5. 2011, ko je v.d. direktorica tožene stranke A.A. to poročilo podpisala. Seveda je tudi v.d. direktorica sodelovala pri njegovem pisanju, zato je očitno, da se je s kršitvami dejansko seznanila že prej. V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje, da se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved, ko se je z njimi seznanila oseba, ki je pooblaščena, da poda odpoved, to pa je v konkretnem primeru bila ravno vršilka dolžnosti direktorica tožene stranka A.A..

Priča A.A. je tudi na pritožbeni obravnavi vztrajala pri svoji izpovedbi, da sta upravni odbor in nadzorni odbor na podlagi poročila komisije na svojih sejah ugotovila, da je šlo za kršitve in da je bila tudi sama (priča) takrat seznanjena, da je šlo za takšne kršitve, da je bilo potrebno nadaljnje ukrepanje, kar ji je bilo s strani teh organov tudi naročeno. Okoliščina, da je vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke očitno želela imeti soglasje ali pa podporo upravnega in nadzornega odbora za ukrepanje zoper tožnico ne more vplivati na podaljšanje subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Gre za 30 dnevni rok v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po tistem ko se je seznanil z razlogi zanjo. V kolikor je vršilka dolžnosti direktorice želela imeti posebno soglasje ali pa naročilo upravnega oz. nadzornega odbora, bi morala poskrbeti, da bi bile seje teh organov sklicane znotraj 30-dnevnega roka po njeni seznanitvi s kršitvami. To pa je bilo, kot je že obrazloženo zgoraj, najkasneje ob sestavi poročila komisije. Sicer pa je delodajalca napram tožnici predstavljal le v.d. direktorice tožene stranke in ta za izvrševanje svojih pooblastil v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni potrebovala soglasja ali navodil drugih organov.

Povsem zmotno je stališče priče A.A., da je bistveno, da sta upravni odbor in nadzorni odbor ocenila, da gre za takšne kršitve, da je potrebno nadaljnje ukrepanje. Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR začne teči z dnem, ko se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved, to je ko se seznani z dejanskimi razlogi, ne pa ko sprejme pravno oceno, da so ti razlogi takšni, da zahtevajo sprožitev postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 110. člena ZDR pomeni ugotovitev dejanskih razlogov, ne pa pravno substimiranje teh razlogov na ustrezno pravno normo.

Na podlagi dejstva, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana 5. 7. 2011 in da je tožena stranka razloge za odpoved ugotovila že najkasneje 26. 5. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Navedeno pomeni, da je tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožnici na tej podlagi delovno razmerje 7. 7. 2011 ni prenehalo, potrebno ugoditi že na tej podlagi.

Tožena stranka je za primer, da bi sodišče ugodilo tožničinem zahtevku utemeljeno predlagala uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V skladu s to določbo lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je zaradi kršitev, ki jih je storila tožnica, izgubila vsako zaupanje vanjo in bi bilo zato nadaljnje sodelovanje nemogoče. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica upravnemu odboru zavestno ni poročala o opravljenih nakupih in prodajah tako kot bi morala. Celo več, ko je bila tožnica izrecno vprašana o teh transakcijah, je izjavila, da jih ni izvršila. Tožnica zavestno ni upoštevala navodil upravnega odbora, da mora pridobiti predhodno soglasje upravnega odbora sklada za vsako transakcijo v vrednosti nad 50.000,00 EUR. Zavestno neupoštevanje navodila ter zavestno neobveščanje upravnega odbora o izvršenih transakcijah sta prav gotovo okoliščini, ki pri toženi stranki utemeljeno vzbujata tolikšno nezaupanje do tožnice, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice do dneva odločanja sodišča prve stopnje, to je do 15. 10. 2014 in za obdobje od 7. 7. 2011 do 15. 10. 2014 tožnici priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače v višini 2.429,24 EUR bruto mesečno, ki je za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu oz. za čas prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti zmanjšana za te prejemke.

Tožnica je postavila podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 16-ih plač, ki jih je tožnica prejemala kot področna podsekretarka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, tudi ob upoštevanje okoliščin, ki jih izpostavlja tožnica, da ustrezno denarno povračilo predstavljajo 4 mesečne plače tožnice, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navedene okoliščine so, da je bila tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pri drugem delodajalcu zaposlena od 10. 11. 2012 do vključno 10. 11. 2013, da je nato do avgusta 2014 prejemala nadomestilo plače iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, nakar je bila nezaposlena ter da je sedaj zdravstveno zavarovana po možu, ki je direktor in lastnik družbe z omejeno odgovornostjo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2011 in jo razveljavilo, da je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 7. 2011, temveč je trajalo od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 in od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014 in da je toženi stranki naložilo, da tožnici za navedeno obdobje prizna delovno dobo, jo za to obdobje prijavi za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji od 8. 7. 2011 do 15. 10. 2014 obračuna plačo oz. razliko v plači ob upoštevanju bruto osnove 2.429,24 EUR mesečno, s tem da ji za čas od 10. 11. 2012 do vključno 10. 11. 2013 obračuna razliko med navedenim zneskom in plačo, ki jo je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu, za čas od 11. 11. 2011 do 10. 8. 2014 pa razliko med navedenim zneskom in nadomestilom, ki ga je tožnica prejemala iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti, od tako obračunanih zneskov odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za razliko oz. plačo prejšnjega meseca.

Pri tem je pritožbeno sodišče za obdobje od julija 2011 do decembra 2013 upoštevalo zneske, ki jih je tožnica uveljavljala v tožbenem zahtevku (razen za julij 2011, april 2013 in november 2013). Pri zahtevku za julij 2011 je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 7. 7. 2011 in je torej za čas do prenehanja delovnega razmerja dobila plačo ter je upravičena le do sorazmernega dela mesečne plače za čas od 8. 7. 2011 do 31. 7. 2011, kar znaša 1966,46 EUR bruto. Delno je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo razlike v plači za november 2013 v višini 2.204,21 EUR bruto. Tožnica pri takšnem zahtevku ni upoštevala, da je bila v času od 1. 11. 2011 do 11. 11. 2013 upravičena do sorazmernega dela minimalne plače, saj je bila pri prejšnjem delodajalcu zaposlena do 11. 11. 2013. V kolikor ji ta delodajalec minimalne plače za čas do prenehanja delovnega razmerja ni plačal, potem bi tožnica ta znesek morala izterjati od njega, ne pa od tožene stranke. Ustrezen delež minimalne plače za čas od 1. 1. 2013 do 11. 11. 2013 znaša 223,90 EUR, nadomestilo iz naslova brezposelnosti pa upoštevajoč preostali del meseca 444,99 EUR. Tožnica je tako upravičena do obračuna razlike med zneskom 2.429,24 EUR in seštevkom sorazmernega dela minimalne plače in sorazmernega dela nadomestila za čas brezposelnosti, ta razlika pa znaša 1.760,35 EUR in ne vtoževnih 2.204,21 EUR. Podobno velja glede zahtevka za april 2013. Za ta mesec tožnica očitno pomotoma vtožuje znesek 1.684,89 EUR. Razlika med pripadajočo plačo 2.429,24 EUR in zajamčeno plačo, ki je takrat znaša 783,66 EUR je 1.645,58 EUR, torej toliko kot tožnica vtožuje tudi za čas od januarja do marca 2013 in nato od maja do oktobra 2013. Tožnica za april 2013 ne mora biti upravičena do višjega vtoževanega zneska, saj tudi v primeru, če ji prejšnji delodajalec ne bi izplačal celotne minimalne plače, bi to razliko morala terjati od njega in ne od tožene stranke.

Tožnica za čas po 1. 1. 2014 zahtevka ni oblikovala tako, da bi ga za vsak mesec navedla koliko zahteva, temveč je za ves čas zahtevala obračun plače v višini 2.429,24 EUR, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov, ter izplačilo ustreznega neto zneska. Tak zahtevek je delno neutemeljen, saj tožnica pri tem zanemari, da je še vse do 10. 8. 2014 prejemala denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako je tožnica v januarju 2014 prejela denarno nadomestilo v višini 623,00 EUR, kar pomeni, da je upravičena še do razlike do pripadajoče plače, kar znaša 1.806,24 EUR. V februarju 2014 je tožnica do 11. 2. 2014 prejemala nadomestilo od osnove 624,00 EUR, od takrat dalje pa od osnove 467,25 EUR, kar pomeni, da je celotno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti v tem mesecu znašalo 521,76 EUR, tožnica pa je upravičena še do razlike do pripadajoče plače, kar znaša 1.907,48 EUR. Za čas od 1. 3. 2014 do 31. 7. 2014 je tožnica upravičena do razlike med pripadajočo mesečno plačo v višini 2.429,24 EUR bruto in nadomestilom v višini 467,25 EUR mesečno, kar znaša 1.961,99 EUR za vsak mesec v navedenega obdobja. V avgustu 2014 je tožnica nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti prejemala le do 10. 8. 2014, pripadajoče nadomestilo za ta čas znaša 177,97 EUR, tožnica pa je upravičena do razlike v višini 2.251,27 EUR. Za oktober 2011 tožnici plača pripada za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je za čas od 1. 10. 2011 do 15. 10. 2014, kar znaša 1.214,62 EUR.

Kadar sodišče v sporu zakonitosti prenehanja delovnega razmerja uporabi institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, takrat sicer res zavrne višji tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in za priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja za čas od sodne razveze dalje, vendar pa je glede uspeha strank v postopku, kot merila za odmero stroškov postopka, potrebno šteti, da je delavec s svojim zahtevkom uspel. Bistveno je namreč, da je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti celotne pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašene stroške postopka, ki znašajo 1.763,91 EUR (nagrada za postopek 477,10 EUR, nagrada za narok v prejšnjem postopku 440,40 EUR, nagrada za narok v ponovljenem postopku 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 303,13 EUR, potni stroški 82,88 EUR).

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da v veljavi ostaja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za poziv nazaj na delo ter za priznanje vseh pravic iz naslova delovnega razmerja, vključno s pravico do plače za čas po 15. 10. 2014. Zaradi jasnosti pa je pritožbeno sodišče celotni izrek oblikovalo na novo.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi višji podredni zahtevek, to je zahtevek za izplačilo denarnega povračila za primer sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini še 12-ih mesečnih plač tožnice. Ni možno slediti ugovoru tožene stranke, da je tožnica podredni zahtevek postavila prepozno, saj stranki lahko kadarkoli predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi kadarkoli navajata dejstva o tem, kakšno bi bilo ustrezno denarno povračilo. Pri tem tožnica niti ni bila dolžna oblikovati podrednega zahtevka, temveč zadošča, da navaja dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odmero tega povračila.

Tožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 1.352,07 EUR (nagrada za postopek 587,20 EUR, nagrada za narok 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 230,47 EUR, potni stroški 74,00 EUR).