Jedro

Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 18. člena ZDR nastopa v njegovem imenu njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je prav ta oseba podala odpoved v zakonskem roku (drugi odstavek 110. člena ZDR).

Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino), kar je sodišče druge stopnje spregledalo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako da se: - v prvem odstavku I. točke izreka ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 9. 11. 2012, zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tudi od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014 pa se zavrne, - v drugem odstavku I. točke izreka se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 prizna delovno dobo, jo prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za navedeno obdobje obračuna bruto plačo oziroma razliko v plači, in sicer za julij 2011 1.966,46 EUR bruto, za čas od avgusta 2011 do vključno oktobra 2012 vsak mesec po 2.429,24 EUR bruto, za november 2012 pa 1.908,87 EUR bruto, od teh zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačilo oziroma razliko v plači prejšnjega meseca. Zahtevek tožnice za priznanje delovne dobe, prijavo za vpis v matično evidenco in obračun ter plačilo plač od 10. 11. 2012 dalje se zavrne.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2011, za ugotovitev, da ji 7. 7. 2011 ni prenehalo delovno razmerje in ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi, da jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v vpis v matično evidenco ter ji obračunati bruto plače, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter ji povrniti stroške postopka. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče presodilo, da je tožnica s svojimi dejanji izpolnila vse znake očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, zaradi česar ji je toženka upravičeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5. 7. 2011, ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo 7. 7. 2011, temveč je trajalo še od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 in od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 8. 7. 2011 do 9. 11. 2012 in od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014 prizna delovno dobo, jo prijavi za vpis v matično evidenco in ji obračuna bruto plačo oziroma razliko v plači, v zneskih ki so določeni v posameznih mesecih, od teh zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 9.716,96 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek za plačilo ustreznega denarnega povračila v višini 12 plač tožnice. Toženki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 1.763,21 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 1.352,07 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Obrazložilo je, da tožnica utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje glede datuma ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče A. A., ki je bila v spornem obdobju vršilka dolžnosti direktorice (v.d.) toženke. Dopustilo je možnost, da bi toženka razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici lahko ugotovila šele na seji upravnega odbora dne 10. 6. 2011, vendar bi bilo to mogoče le v primeru, če bi na tej seji ali na seji nadzornega odbora prišlo do nekih drugih ugotovitev, ki niso bile zajete že v poročilu komisije o ugotovitvah pregleda izvedenih finančnih naložb sklada v času od 16. 9. 2011 do 15. 3. 2011. Članica te komisije je bila namreč tudi v.d. direktorice toženke A. A., poročilo pa je bilo izdano 26. 5. 2011. Vse kršitve, ki se tožnici očitajo, so bile zajete že v tem poročilu. To pomeni, da se je toženka z razlogi za odpoved seznanila najkasneje 26. 5. 2011, ko je v.d. direktorice toženke poročilo podpisala. To tudi pomeni, da je bila odpoved podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Pritožbeno sodišče je sicer soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica upravnemu odboru zavestno ni poročala o opravljenih nakupih in prodajah, temveč jih je celo zanikala, in s tem zavestno ni upoštevala navodil upravnega odbora o izvršenih transakcijah. Sodišče je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločanja sodišča prve stopnje (15. 10. 2014) in kot ustrezno prisodilo tožnici denarno povračilo v višini 4 mesečnih plač. Pri tem je upoštevalo, da je bila zaposlena pri drugem delodajalcu od 10. 11. 2012 do vključno 10. 11. 2013 in je nato do avgusta 2014 prejemala nadomestilo plače iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ji je sodišče prisodilo le razliko plače, za čas prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pa tudi razliko med pripadajočo plačo in tem nadomestilom.

4. Zoper ugodilni del I. točke in zoper odločitev v IV. točki izreka pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

5. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri presoji o tem, kdo je tista oseba, ki se je morala seznaniti s kršitvami, da je pričel teči 30 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba se sklicuje na seznanitev osebe, ki je pooblaščena za podajo odpovedi (v.d. direktorice), revidentka pa poudarja, da se očitki nanašajo na opravljanje del in nalog na delovnem mestu v.d. direktorice, ki ga je tožnica opravljala od 16. 9. 2010 do 15. 3. 2011. V takšnem primeru bi se z razlogi za izredno odpoved moral seznaniti organ, ki je pooblaščen zastopati toženko v razmerju do direktorja oziroma v.d. direktorja. To je (v skladu s statutom toženke) predsednik upravnega odbora. Ta odbor je bil pristojen tudi za imenovanje posebne komisije, ki jo je ustanovil po prenehanju mandata tožnice. Komisija je med drugim ugotovila, da so bile vse naložbe po 21. 1. 2011 izvršene brez predhodnega soglasja upravnega odbora, tožnica pa v času teh ugotovitev ni bila več zaposlena na delovnem mestu v.d. direktorja. Z ugotovitvami komisije se je moral seznaniti upravni odbor toženke, saj le ta oziroma v.d. direktorice razloga za izredno odpoved ni mogla ugotoviti pred seznanitvijo upravnega odbora s poročilom komisije. To stališče podpira tudi teorija korporacijskega prava, saj v razmerju do uprave družbe pri dvotirnem upravljanju le-to zastopa nadzorni svet družbe. Nadzorni svet zastopa družbo tudi v razmerju do nekdanjih članov uprave, to pa naj bi pomenilo, da bi moral biti upravni odbor tisti, ki presoja obstoj razlogov za izredno odpoved. S poročilom komisije z dne 26. 5. 2011 se je upravni odbor seznanil 10. 6. 2011, nadzorni odbor pa 13. 6. 2011. Odpoved naj bi bila podana v zakonskem roku. Toženka uveljavlja tudi bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da se sodišče ne bi opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, to pa predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Podrejeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve trajanja delovnega razmerja tožnice. Ta se je 10. 11. 2012 zaposlila pri drugem delodajalcu, torej bi sodišče lahko ugotovilo trajanje delovnega razmerja do tega datuma. Dejstvo, da tožnica v času odločanja ni bila več zaposlena pri drugem delodajalcu, lahko vpliva le na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ne predstavlja pa podlage za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Toženka je na to tudi opozarjala, vendar se sodišče do tega ni opredelilo, kar spet predstavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi prvič odločalo s sodbo z dne 25. 2. 2014, bi bilo tožnici mogoče priznati delovno razmerje največ do tega datuma. Opozarja tudi na pomanjkljivosti oziroma napake v izreku glede priznanja pravic iz delovnega razmerja, saj je sodišče tožnici prisodilo tudi razliko v plači za čas od januarja 2011 do vključno oktobra 2011, pri čemer je bila do 8. 7. 2011 še v delovnem razmerju pri toženki, nasprotuje pa tudi odločitvi sodišča o priznani razliki plače tožnici za čas od 10. 11. 2012, saj je bila do 11. 11. 2013 zaposlena drugje, sodišče pa ni ugotovilo trajanja njenega delovnega razmerja pri toženki v tem obdobju. Zato ji toženka ne more plačati plače oziroma razlike v plači, temveč kvečjemu odškodnino. Izpodbija tudi višino denarnega povračila, saj je sodišče v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 dolžno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja, kar hkrati pomeni, da mora upoštevati, da je tožnica grobo kršila obveznosti iz delovnega razmerja in toženki povzročila škodo. To zahteva nižje povračilo.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je nova v.d. direktorice A. A. nastopila mandat 18. 3. 2011, upravni odbor toženke pa se je že na seji, na kateri je bila prisotna tudi v.d. direktorice A. A., seznanil s kršitvijo tožnice. V.d. direktorice tudi sicer ni potrebovala soglasja upravnega ali nadzornega odbora za podajo izredne odpovedi tožnici. Prereka revizijske navedbe, da naj bi sodišče priznalo tožnici delovno razmerje pri dveh delodajalcih. Navaja tudi, da je pritožbeno sodišče storilo očitne pisne napake, vendar to ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, ki bi terjala razveljavitev sodbe.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in s tem povezanim vprašanjem, kdo je pri delodajalcu tista oseba oziroma organ, od katerega ugotovitve razloga za izredno odpoved se šteje tudi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 110. člena ZDR), je stališče sodišča druge stopnje povsem jasno in tudi dovolj obrazloženo. V okoliščinah konkretnega primera je pritožbeno sodišče zavzelo jasno stališče, da je pomembno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ugotovila v.d. direktorice toženke in ne upravni ali nadzorni odbor toženke. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, niti očitana kršitev ustavnih pravic toženke.

10. Glede materialnopravne presoje pravočasne odpovedi oziroma v tej povezavi ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani pooblaščene osebe je pomembno, da tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma že od sredine marca 2011 ni bila več v.d. direktorice toženke, temveč je takrat nastopila mandat v.d. direktorice A. A. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 18. člena ZDR nastopa v njegovem imenu njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je prav ta oseba podala odpoved v zakonskem roku (drugi odstavek 110. člena ZDR). Gre za ureditev, ki izhaja iz delovne zakonodaje in ne za ureditev, ki se nanaša na delovanje upravnega ali nadzornega odbora toženke. Nastopanje v imenu delodajalca tudi po naravi stvari predstavlja tipičen akt poslovodenja. Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene in spregledajo določbo prvega odstavka 18. člena ZDR.

11. V obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba tretjega odstavka 18. člena ZDR, ki se nanaša na sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, saj tedaj v imenu pravne osebe ne more nastopati zakoniti zastopnik (ki ga še ni). Nadalje ta določba rešuje situacijo, ko določbe prvega odstavka 18. člena ZDR ni mogoče uporabiti, ker zastopnik pravne osebe, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, zaradi konflikta interesov ne more nastopati v imenu delodajalca. To je v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi še v času, ko je neka oseba direktor oziroma v.d. direktor delodajalca, ne pa po tem obdobju. V času odpovedi je toženko že zastopala nova v.d. direktorice. Nobene podlage ni za sklepanje, da (upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišče druge stopnje) le ta razloga za izredno odpoved ni ugotovila ali mogla ugotoviti pred seznanitvijo upravnega odbora toženke (1).

12. V zvezi z datumom prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča se revizijsko sodišče ne strinja s stališčem revizije, da bi sodišče lahko ugotovilo trajanje delovnega razmerja najkasneje do prve odločitve sodišča prve stopnje v tem sporu, saj za to ni podlage v določbah 118. člena ZDR oziroma ZDR-1. Razveljavitev prve sodbe sodišča prve stopnje pomeni, da se sojenje z razveljavljeno sodbo ni končalo.

13. Krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča, same po sebi ne vplivajo na (ne)možnost reintegracije delavca k delodajalcu, ki mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi; v vsakem primeru tudi ne vplivajo na datum sodne razveze (2). Kljub temu pa zakon v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča določa trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar predstavlja skrajni datum, ne pa pravila v vseh primerih. Revizijsko sodišče je že obrazložilo, da je začetek opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika oziroma aktiviranje takšnega statusa po prenehanju delovnega razmerja lahko pomembna okoliščina za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze (3), lahko pa tudi datum sklenitve novega delovnega razmerja z novim delodajalcem za polni delovni čas (4). Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino), kar je sodišče druge stopnje spregledalo (5).

14. Upoštevajoč ugotovitev, da se je tožnica 10. 11. 2012 zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas enega leta in je bila po koncu te zaposlitve nekaj časa tudi zavarovana kot prejemnica denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je delovno razmerje priznalo ne le do 9. 11. 2012, temveč kasneje tudi od 11. 11. 2013 do 15. 10. 2014 in ji v obdobju od decembra 2012 priznalo tudi pravice iz delovnega razmerja.

15. Zato je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo, tako da je spremenilo odločitev sodišča druge stopnje v prvem odstavku I. točke izreka glede trajanja delovnega razmerja, ki ga je priznalo samo do 9. 11. 2012, zahtevek za priznanje delovnega razmerja od tega datuma dalje zavrnilo, v posledici takšne odločitve pa je spremenilo tudi odločitev v drugem odstavku I. točke izreka, tako da je tožnici priznalo delovno dobo, vpis v matično evidenco in obračun nadomestil plače le za obdobje do 9. 11. 2012, sicer pa je njen zahtevek zavrnilo.

16. Upoštevajoč tudi takšno spremembo izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev o ustreznem denarnem povračilu zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Res je po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 (ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi) glede višine denarnega povračila treba upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, vendar je zaradi delno spremenjene odločitve treba upoštevati tudi, da je obseg priznanih pravic manjši, kot jih je tožnici priznalo sodišče druge stopnje. Na drugi strani je predvsem pomembno tudi trajanje zaposlitve tožnice pri toženki (od leta 2001), tožničina starost (letnik 1975) in poklic (diplomirana ekonomistka). Tudi dejstva po prenehanju zaposlitve tožnice pri toženki ter kasneje pri drugem delodajalcu v leta 2013 ne utemeljujejo spremembe višine prisojenega denarnega povračila.

17. Revizijsko sodišče je zato v preostalem izpodbijanem delu in glede stroškov postopka (navedena odločitev namreč ni vplivala na stroške) revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev o revizijskih stroških toženke je odpadla, ker stroškov ni priglasila, upoštevajoč delni revizijski uspeh toženke z revizijo pa je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Enako stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v večjem številu svojih odločb, npr. VIII Ips 57/2013, VIII Ips 79/2013, VIII Ips 162/2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 220/2014. Op. št. (3): Glej npr. sodbo VIII Ips 72/2015. Op. št. (4): Glej tudi sodbe VIII Ips 98/2012, VIII Ips 211/2012 in VIII Ips 72/2015. Op. št. (5): V izreku sodbe in v obrazložitvi se pojavljajo tudi nekatere napake, med drugim zlasti priznanje plače tudi v času od januarja 2011 do oktobra 2011.