Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil dne 12. 9. 2006 poškodovan v delovni nezgodi, ko je vanj trčil voznik viličarja. Ker je bil za nesrečo odgovoren voznik viličarja, lastnica vozila družba P., d. d. pa je imela odgovornost zavarovano pri toženki, je toženka pasivno legitimirana. Tožnik je od toženke zahteval povrnitev utrpele nepremoženjske škode. Temelj tožbenega zahtevka med strankama ni bil sporen, sporna pa je bila višina odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 30.746,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 12.000,00 EUR od 20. 2. 2009 do 10. 3. 2009 in od zneska 30.746,00 EUR od 20. 2. 2009 dalje do plačila in odločilo o pravdnih stroških. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo 32.746,00 EUR in odločilo o pravdnih stroških, saj je v izreku sodbe prišlo do pisne napake in je sodišče prve stopnje v izreku tožniku napačno prisodilo znesek 30.746,00 EUR. V preostalem delu je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi in odloči o stroških pravdnega postopka. Navaja, da je v obravnavani zadevi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na posledice delovne nezgode 120.000,00 EUR. Obširno ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih boleči, nevšečnosti med zdravljenjem, straha, skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč glede na izvedensko mnenje. Dodaja, da se je zaradi nezmožnosti spolnih odnosov zelo spremenilo tudi njegovo zakonsko življenje, sodišče druge stopnje pa ni konkretiziralo oziroma navedlo, na katere sodne odločbe je pri primerjavi glede višine odškodnine oprlo svojo odločitev.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel zlom križnice na desni strani, zlom desne črevnice, zlom obeh sramnih kosti, zlom desne sednice, raztrganje sečnice, udarec v trebuh, krvavitev v trebušno votlino, udarnino in serom levega stegna. Kasneje pa so se, kot posledica poškodb, pri tožniku pojavile še recidivna zožitev membranoznega dela sečnice, nezmožnost zadrževanja urina, nezmožnost spolnih odnosov in depresivna anksiozna motnja.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine tožnika v višini 28.000,00 EUR, za strah v višini 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženost 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 73.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 73.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 76,3 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodba pritožbenega sodišča ni obrazložena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine primerja oškodovančeve škodne posledice s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev, pri tem pa ni dolžno navajati vseh konkretnih zadev, s katerimi je obravnavani primer primerjalo.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 129/2006, II Ips 240/2001, II Ips 597/2000, II Ips 306/2000, II Ips 111/2000, II Ips 568/99.