Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah zaradi obtolčenine desne dlani, levega zapestja, obeh kolen, desne goleni, desnega stopala in odrgnino desne dlani.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v drugi vrstici 1. točke znesek 193,40 EUR nadomesti z zneskom: 319,40 EUR (tristo devetnajst 40/100); v tretji vrstici iste vrste znesek 2.693,40 EUR nadomesti z zneskom: 2.819,40 EUR (dva tisoč osemsto devetnajst 40/100); in v četrti vrsti iste točke znesek 193,40 EUR nadomesti z zneskom: 319,40 EUR (tristo devetnajst 40/100); 2. točka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba v 3. točki potrdi.

3. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Zaradi poškodb, dobljenih v prometni nesreči 15.5.2005, je tožnik od tožene zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 18.000,00 EUR (9.500,00 EUR telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 4.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4.000,00 EUR za strah), zahteval pa je tudi 450,00 EUR premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 193,40 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.693,40 EUR od 2.3.2008 do 4.7.2008 in od zneska 193,40 EUR od 5.7.2008 do plačila. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 999,69 EUR pravdnih stroškov, presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka med pravdo plačala tožniku 2.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Štelo je, da je ta odškodnina primerna (2.000,00 EUR telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 500,00 EUR strah). Dosodilo je tudi 188,40 EUR premoženjske škode, vse skupaj z obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da odločitev sodišča ne odraža resničnega stanja poškodb. Tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni plačala ničesar, ampak je plačala 2.500,00 EUR šele po vložitvi tožbe. Ni navedla, na katere postavke se ta znesek nanaša. Sodišče je tako v celoti sledilo toženi stranki, čeprav bi moralo oceniti, kakšna je primerna odškodnina. Ni res, da tožnik zasleduje cilje, ki niso v skladu z naravo in namenom odškodnine. Odškodnina ni v skladu z naravo poškodb. Pritožba nato ponavlja, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti je trpel in vztraja, da je znesek 2.000,00 EUR prenizek, upoštevajoč težave s kolenom, zdravljenje kolena ter težave s ščitnico. Ni prav, da sodišče ni dosodilo nobene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnino je treba prisoditi, če gre za intenzivno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki traja le začasno. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Poudarja, v kako velikem strahu je bil, še zlasti ko je šlo za težave s ščitnico. Nepravilno je določena odškodnina za premoženjsko škodo, saj je sodišče upoštevalo, da je bil trikrat v Mariboru, priznalo pa mu je le vožnjo v eno smer. Upoštevati bi moralo tudi kilometrino za Valdoltro. Pritožuje se tudi glede pravdnih stroškov. Njegov uspeh je višji kot 14,6 %.

Pritožba je utemeljena le deloma.

O nepremoženjski škodi: Tožnik je pretrpel obtolčenine desne dlani, levega zapestja, obeh kolen, desne goleni, desnega stopala in odrgnino desne dlani pri padcu z motorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrdlina na ščitnici ni v vzročni zvezi z nesrečo. Zato je neupoštevno sklicevanje pritožnika na težave s ščitnico. S tem v zvezi mu odškodnina ne gre. Poškodbe, ki jih je tožnik pretrpel, po splošnih življenjskih izkušnjah ne morejo predstavljati hude telesne poškodbe, zato je tožnikov odškodninski zahtevek tudi po prepričanju sodišča druge stopnje odločno pretiran. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja tako z višino odškodnine kot z vsemi razlogi sodišča prve stopnje. Več kot 2.500,00 EUR skupne odškodnine tožniku ne gre. Taka odškodnina je v skladu s 1. odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Nobene nepravilnosti ni, če je sodišče prve stopnje presodilo, da je tista odškodnina, ki jo je tožena stranka plačala med pravdo, primerna. Sodišče druge stopnje se strinja, da je 2.000,00 EUR primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako pa 500,00 EUR za strah. Višja odškodnina mu ne gre. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje se s tem strinja in razlogov ni treba ponavljati. Povsem neprepričljivo je zatrjevanje, da naj bi poškodbe kot so ugotovljene, pri tožniku povzročile takšno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, da bi zaradi tega trpel tako hude duševne bolečine, da bi bil upravičen do odškodnine. Trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni. Presežek tožbenega zahtevka je tako pravilno zavrnjen.

O premoženjski škodi: Sodišče druge stopnje sicer nima nobenih pomislekov glede vprašanja, ali gredo tožniku tudi stroški prevoza v Valdoltro. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta pregled ni bil v zvezi s posledicami nesreče in mu zato pravilno ni priznalo teh stroškov. Očitno pa je sodišče prve stopnje spregledalo to, na kar upravičeno opozarja pritožba, in sicer, da je treba upoštevati pri vožnji v Maribor tako vožnjo tja kot tudi vožnjo nazaj. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo le vožnjo v eno smer. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in odločilo, da gre tožniku še 126,00 EUR premoženjske škode (3 x 140 km x 0,30 EUR); torej skupaj znaša odškodnina, ki še gre tožniku, 319,40 EUR in ne le 193,40 EUR.

O pravdnih stroških: Tudi v tem delu je bilo treba pritožbi delno ugoditi. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Res je, da je bil tožnikov zahtevek pretiran, vendar pa je res tudi to, da je bila tožba potrebna. Toženka je namreč plačala odškodnino šele potem, ko je bila vložena tožba. Ob taki situaciji pa ni pravilno, da bi tožnik moral toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tožnik pa mora sam kriti tudi svoje pritožbene stroške, ker je uspeh v pritožbi le minimalen.

Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, odločitev o delni spremembi pa na peti alinei 358. člena ZPP.