Jedro

Tudi če ne bi prišlo do lastninjenja, je glede na dejstvo, da ima tožnica sporni del nepremičnine ves čas v posesti, da ima za to posest pravni naslov, da je med strankama nesporno, da izvršuje takšno posest od 14.8.1991, da je glede na zaključek sodišča prve stopnje ovira za priposestvovanje iz 29. člena ZTLR odpadla najkasneje z uveljavitvijo Ustave RS 28.12.1991, da je bila dobroverna in da je desetletni rok za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem potekel že pred uveljavitvijo SPZ, je utemeljeno zahtevala ugotovitev lastninske pravice na navedenem deležu obravnavane nepremičnine pridobljene s priposestvovanjem.

Tožnica ni izvajala pridobitve lastninske pravice iz pravice tožencev oziroma derivativno (podlaga njenega zahtevka ni pravni posel s toženci), zato ne potrebuje njihovega razpolagalnega dejanja. Lastninsko pravico je pridobila neodvisno od njih originarno s priposestvovanjem (ali z lastninjenjem) v trenutku, ko so se zanj stekli vsi pogoji, zato bo do vknjižbe prišlo na podlagi te sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da je tožeča stranka lastnica 213/500 nepremičnine vl. št. X parc. št. Y k.o. Z, kar v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v pritličju stavbe v L., v stroškovni odločitvi pa tako, da so toženci dolžni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.928,04 EUR v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženci so dolžni tožnici povrniti stroške pritožbe v znesku 2.828,04 v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je lastnica 213/500-ink nepremičnine, vpisane v vl. št. X, parc. št. Y, k.o. Z, kar v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v pritličju stavbe v L. (prvi odstavek izreka sodbe) in da so ji toženci dolžni izstaviti listino, na podlagi katere bo možen zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnico za 213/500-ink nepremične vl. št. X, parc. št. Y k.o. Z. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencem povrniti pravdne stroške v znesku 6.578,00 EUR.

2.Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V obširni pritožbi ponavlja trditve, ki jih je postavila tekom prvostopenjskega postopka. Navaja, da je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 468/94 razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje glede 213/500-in tako parcele I kot tudi Y. Drugačno stališče je sodišče prve stopnje oprlo na dejstvo, da je bila pri parceli Y v zemljiško knjigo v celoti vpisana kot imetnica pravice uporabe Občina Ljubljana Center. Tožnica je v omenjenem postopku (postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja) ves čas navajala, da je njen pravni prednik pridobil pravico uporabe tudi na tistem delu poslovnih prostorov (213/500-in), ki stojijo na parceli Y. S tem je bilo seznanjeno tudi Vrhovno sodišče, ko je sprejelo sklep II Ips 468/94. Vpis v zemljiško knjigo v tistem času ni predstavljal modus acquirendi za pridobitev pravice uporabe na nepremičnini, zato glede uporabe na parc. št. Y, k.o. Z, ni bilo odločilno stanje vpisa v zemljiški knjigi. Po omenjeni razveljavitvi sklepa sodišča prve in druge stopnje pa glede 213/500-ink parcele Y ni bilo nikdar odločeno. Sklep Nz 130/93 z dne 21.9.1993 je postal pravnomočen le glede vrnitve 287/500-in parc. št. Y in 287/500-in parc. št. I s strani občine. Poslovni prostori in s tem tudi nepremičnina v višini 213/500-in parcele Y ni bila del zapuščine in zato tudi ni bila predmet dedovanja. Toženci iz tega razloga zato niso mogli podedovati spornega dela navedene nepremičnine. To so toženci in njihovi pravni predniki tudi ves čas vedeli. Pravni prednik tožnice je imel pravico uporabe na spornem delu nepremičnine in jo je v tožnico vložil s pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe z dne 18.7.1918, zato je tožnica od 14.8.1991 dalje, ko je postala posestnica sporne nepremičnine, utemeljeno ves čas prepričana, da je upravičena do posesti, da je zato lastniška oziroma zakonita posestnica navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je postavilo na stališče, da so toženci pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi sklepa o dedovanju in vpisom v zemljiško knjigo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe, ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev sporne nepremičnine, ker ne navaja zemljiškoknjižnih podatkov za sporno nepremičnino. Iz omenjene pogodbe jasno izhaja, da je T. p.o. vložila v toženca kot ustanovni vložek prostore, ki so določeni v prilogi pogodbe, iz te pa izhaja, da gre za poslovni prostor, ki se nahaja tako na parceli I, kot na parceli Y oziroma za celotni poslovni prostor s površino 240,31 m2. Gre torej za poslovne prostore, ki predstavljajo tako 213/500-ink parcele I, kot tudi 213/500-ink parcele Y. Na podlagi navedene pogodbe je zato toženec postal zakoniti posestnik teh prostorov v celoti. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi zmotno ocenilo odločbo sekretariata za občo upravo Občine Ljubljana Center št. 464-38/81-04/SP z dne 23.12.1998 in sklepa te občine št. 4643-38-81-04GM z dne 9.10.1992. Že iz navedene odločbe je razvidno, da je na pravno prednico tožnice prešla pravica uporabe na poslovnih prostorih v L., in da ta prenos obsega navedene poslovne prostore s površino 240,31 m2, kar predstavlja 213/500-ink celotne stavbe. Celotno stavbo pa predstavljata tako tisti njen del, ki stoji na parceli Y, kot tisti njen del, ki stoji na parceli I. Tega dejstva ne more spremeniti okoliščina, da je bil zemljiškoknjižni vpis na T. izveden le za parcelo I. Poudarja še, da je bilo sklicevanje le na eno parcelo v omenjeni odločbi očitna pomota, kar je občina potrdila tudi z izdajo navedenega sklepa. Da ne drži stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z odločbo prenešeno le 213/500-ink parc. št. I, izkazuje primerjava površin prostorov in parcel. Skupna površina prostorov znaša 240,31 m2, površina le parcele I pa znaša po zemljiškoknjižnih podatkih 142 m2 (površina parcele Y pa 187 m2). V pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini delniške družbe z dne 18.7.1991 je zato stvarni vložek določen s površino in naslovom. Trditev sodišča prve stopnje, da s pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe, ni bilo določeno, da pravni prednik tožnice vlaga v tožnico tudi nepremičnino, ki predstavlja 213/500-ink parc. št. Y in da je zato pogodba neveljavna, je zato pravno zmotno. Tožnica v nadaljevanju navaja dejstva, ki izkazujejo, da je vsakič govora o eni stavbi. Navaja še, da je z ustavnim amandmajem št. IX k Ustavi SRS prenehal posebni položaj družbene lastnine in je bila družbena lastnina z zasebno lastnino izenačena glede varstva, zato je obenem z njegovo uveljavitvijo prenehala veljati prepoved iz 29. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), kot oblika posebnega varstva družbene lastnine. Rok za priposestvovanje je začel teči z dnem izročitve sporne nepremičnine v posest tožnice 14.8.1991, tožnica pa je nepremičnino priposestvovala 14.8.2001. Dobroverni zakoniti oziroma lastniški posestnik, ki je prejel stvarni vložek na podlagi določb Zakona o podjetjih, ki je uvedel mešano lastnino podjetij, je zato lahko priposestvoval. Tožnica je bila ves čas dobroverna lastniška posestnica sporne nepremičnine, zato jo je priposestvovala pred vložitvijo tožbe. V zvezi s tem je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica postala nedobroverna posestnica s pravnomočnostjo omenjenega sklepa NZ 130/93 z dne 14.1.1994. Da je bila tožnica dobroverna posestnica, dokazuje revizija, s katero je uspela, saj je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sklep v odločitvi, ki se nanaša nanjo. Tožnica zato ni postala nedobroverna. Navaja še, da je bila s sklepom NZ 47/96 z dne 27.11.2006 določena odškodnina za parcelo I, vendar v višini, določeni s površino celotne poslovne prostore v stavbi, ki stoji tako na parceli I, kot tudi Y. Odškodnina je bila določena na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega jasno izhaja, da se nanaša na stavbo L., ki stoji na obeh navedenih parcelah. Iz tega sledi, da je bilo z navedenim sklepom odločeno tudi o odškodnini za parcelo Y. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da z navedenim sklepom, ker določa odškodnino za 211,37 m2, ni bilo odločeno o odškodnini za tisti del poslovnega prostora, ki se nahaja na parceli Y. Iz odločitve višjega sodišča II Cp 4857/2007 izhaja zgolj to, da v zahtevku za vrnitev 213/500-ink parc. št. Y ni bilo odločeno. Ponavlja, da to pomeni, da omenjeni delež te parcele ni bila del zapuščine po denacionalizacijskih upravičencih in zato tudi ni predmet dedovanja tožencev.

3.Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je že v svojem razveljavitvenem sklepu (II Cp 4220/2010 z dne 16.2.2011) zavzelo stališče glede določenih pravno relevantnih dejstev. Tako je zaključilo, da je pravni prednik tožnice (T.) pridobil pravico uporabe na celotnem poslovnem prostoru, ki se nahaja v zgradbi L. v izmeri 240,31 m2 in kar predstavlja 213/500-in celotne zgradbe. Zaključilo je še, da se zgradba nahaja na parc. št. Y in I k.o. Z, kar pomeni, da poslovni prostor predstavlja 213/500-in parc. št. Y in 213/500-in parc. št. I.S. Izpostavilo je tudi nespornost dejstva, da tožnica uporablja celoten poslovni prostor v zgradbi, ki stoji na omenjenih dveh parcelah. Poudarilo je, da pridobitev pravice uporabe v navedenem obsegu izhaja iz odločbe Občine Ljubljana Center št. 464-38-81-04/SP z dne 23.12.1981, v zvezi z njenim (popravnim) sklepom št. 464-38-81-04/GM z dne 2.10.1992. Z navedeno odločbo je omenjeni pravni prednik tožnika pridobil pravico uporabe na podlagi določbe 37. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, po katerem se z dnevom uveljavitve navedenega zakona (18.5.1974) prenese pravica uporabe na poslovnih prostorih v družbeni lastnini, ki jih družbene pravne osebe same trajno ne uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti, proti plačilu odškodnine v sredstva najemnika, ki take prostore uporablja za svojo dejavnost. Že v prvotni odločbi je navedeno, da se prenaša pravica uporabe na poslovnem prostoru s površino 240,31 m2, kar prestavlja 213/500 celotne zgradbe L.. Navedena odločba vsebuje ugotovitev, da zgradba stoji na parc. št. I vl. št. X. k.o. Z, vendar pa je občina z omenjenim sklepom to odločbo dopolnila še z navedbo parc. št. Y, pri čemer pa iz obeh odločb jasno izhaja, da se navedba deleža (213/500) nanaša tudi na parc. št. Y. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče navedlo, da stališče sodišča prve stopnje, da pravni prednik tožnice ni pridobil pravice uporabe na lokalu v delu, kolikor se nahaja na parc. št. Y, temelji zgolj na okoliščini, da pravica uporabe na omenjeni parceli ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Navedena okoliščina bi bila v času po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika res odločilna, vendar pa je treba pridobitev pravic na družbeni lastnini presojati v kontekstu družbenih razmerij v času njihovega prenosa. Za veljavnost prenosa pravice uporabe pa vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj, zato se je pogosto dogajalo, da dejansko izvršenemu prenosu pravice na družbeni lastnini vpisi prenosov pravic v zemljiško knjigo niso sledili, kar je imelo za posledico izrazito neurejeno zemljiško stanje. Za pravico uporabe je bilo bistveno, kdo je družbena sredstva uporabljal. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe, zato subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti dejansko ni imel v posesti, na njej (praviloma) ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi. Kot je bilo navedeno, v obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je poslovni prostor v zgradbi, stoječi na parc. št. Y in I, v celoti uporabljala oziroma imela v posesti tožnica oziroma njen pravni prednik vse od omenjene odločbe občine dalje in ne občina, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe.

6.V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče še zaključilo, da je bil na podlagi pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe, na tožečo stranko prenesen celoten poslovni prostor. T. p.o., je kot pravna naslednica družbenega T. T. v mešano družbo T., d.d., kot eden od ustanoviteljev vplačala delnice v stvareh oziroma v poslovnih prostorih, med katerimi je bil tudi obravnavani poslovni prostor v zgradbi L. v izmeri 240,31 m2, kot to izhaja iz navedene pogodbe oziroma njene priloge. S takšno opredelitvijo je mišljena celotna zgradba, stoječa tako na parc. št. I kot tudi Y, in ne zgolj tisti njen del, ki stoji na parceli I. To izkazuje tudi okoliščina, da je površina navedene parcele 142 m2, kot celotna površina poslovnega prostora pa je v pogodbi navedenih 240,31 m2. Ob takšni dejanski situaciji in okoliščini, da je bil celotni poslovni prostor ves čas v posesti tožnice (in ne Občine Ljubljana center) so toženci oziroma njihovi pravni predniki 23.2.1993 vložili predlog za vrnitev zaplenjenih nepremičnin v naravi zoper Občino Ljubljana center in T. . Hkrati so predlagali izdajo začasne odredbe, s katero se T, d.d., prepoveduje razpolaganje s poslovnimi prostori v hiši L. v površini 240,31 m2, ki je zgrajena na parceli Y in I, k.o. Z , z vknjižbo prepovedi razpolaganja pri vložnih številkah, v katerih sta vpisani navedeni parceli. Navedeno izkazuje, da pravna prednika tožencev predloga nista uperila zoper tožnico zgolj zaradi parcele I, ampak tudi zaradi parcele Y, saj sta štela, da ima tožnica pravico razpolaganja na obeh parcelah. V postopku pa je tudi prva nasprotna udeleženka Občina Ljubljana Center zatrjevala, da ne more biti zavezanka za vrnitev 213/500 parcel Y in I , ker je navedeni delež obeh parcel v lasti druge nasprotne udeleženke (tožnice). Enako je zatrjevala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo NZ 130/93 z dne 21.9.1993 v zvezi s sklepom II Cp 2080/93 z dne 12.1.1994 odločilo, da se bivšima lastnikoma – pravnima prednikoma tožencev, vrnejo v last tako nepremičnina parc. št. Y, kot tudi nepremičnina parc. št. I. Hkrati je ugodilo navedeni začasni odredbi zoper tožnico o prepovedi razpolaganja s poslovnimi prostori v zgradbi v površini 240,31 m2, ki je zgrajena na obeh parcelah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 468/94 z dne 21.12.1995 omenjeno odločitev razveljavilo v delu, ki se nanaša na trgovsko podjetje T., d.d., iz razloga, ker tožnica glede na določila Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) ne more biti zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja niti v naravi niti v obliki odškodnine. Glede na navedeno ugotovitev o obsegu pravice uporabe na celotnem poslovnem prostoru (parc. št. Y in I) in glede na nadaljnje dejstvo, da je bil celoten poslovni prostor s Pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniške družbe prenesen na tožnico (1), ne more biti sporen obseg pravnomočnosti sklepa NZ 130/93. Pravnomočnost odločitve o vrnitvi nepremičnin parc. št. Y in I v naravi se lahko nanaša le na tisti njun del, ki je bil (ostal) družbena lastnina v upravljanju Občine Ljubljana center oziroma delež 287/500 obeh parcel. V nobenem delu pa navedena odločitev ne more učinkovati zoper tožnico. Prav zato, ker ne učinkuje na njen pravni položaj, prvostopenjsko sodišče v tem postopku ni sledilo ugovoru tožencev o pravnomočno razsojeni stvari (sklep z dne 22.6.2010). Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je vrhovno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje le glede deleža 213/500 parc.št. I. Pri tem je kot nosilni argument navedlo dejstvo, da je tožnica po zemljiškoknjižnih podatkih imetnica pravice uporabe zgolj te parcele. Nepravilno je meje pravnomočnosti odločbe določilo s pravno razlago, ki pa je glede na stališče, obrazloženo v tč. 5 te odločbe o nekonstitutivnem značaju vknjižbe prenosa pravic na družbeni lastnini, tudi napačna.

7.Glede vrnitve deleža 213/500 parc. št. Y s sklepom Nz 130/93 v zvezi s sklepom II Ips 468/94 torej ni bilo odločeno, prav tako pa tudi ne s sklepom Nz 47/96. Nepravdno sodišče je v ponovljenem postopku sledilo trditvam predlagateljev in napačno štelo, da je bilo o vrnitvi parcele Y že odločeno, čeprav je nato s svojim sklepom določilo odškodnino, ki je, kot je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu, izračunana za celoten poslovni prostor, torej tudi za tisti njegov del, ki se nahaja na parc. št. Y. 8.Glede predloga pravnih prednikov tožencev za vrnitev deleža 213/500 parcele Y v naravi bi tako veljali tisti razlogi, ki jih je v ponovljenem postopku vrnitve zaplenjenega premoženja navedlo sodišče v sklepu Nz 47/96 glede zavrnitve predloga predlagateljev za vrnitev v naravi deleža 213/500 parcele I. Iz teh izhaja, da navedena nepremičnina ni družbena lastnina, ampak je v zasebni lasti tožnice, kar je ovira za njeno vrnitev v naravi. Kot je v odločitvi o reviziji (II Ips 872/2008 z dne 2.10.2008) predlagateljev proti takšni odločitvi navedlo Vrhovno sodišče RS, so glede na določbe ZIKS-G in interpretativno odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98, zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. Parcela I v deležu 213/500 (in tako v enakem deležu tudi parcela Y) pa je bila že v zasebni lasti, saj je bil postopek lastninskega preoblikovanja nasprotne udeleženke (tožnice v tem postopku) že zaključen. (2)

9.S sklepom Nz 130/93 v zvezi s sklepom II Ips 468/94 toženci oziroma njihova pravna prednika torej niso pridobili lastninske pravice na poslovnem prostoru v zgradbi, niti v tistem delu, ki stoji na parceli Y (sedaj Y). Delež 213/500 parcele 305/1.S zato ni predmet dedovanja oziroma ne sodi v zapuščino po F. in V. W. (2. člen Zakona o dedovanju), zato tudi ni mogel preiti na njune dediče (132. Člen ZD). Drugačen deklaratoren sklep o dedovanju je zoper tožnico, ki je glede obravnavanega deleža navedene parcele v tej pravdi izpodbila resničnost tistega, kar se v njem potrjuje, brez učinka.

10.Če je bila pravna pripadnost celotnega poslovnega prostora v zgradbi L., ki stoji na parc. št. (po zdajšnjih zemljiškoknjižnih podatkih) Y in I.S ves čas enaka, je mogoč sklep, da je tožnica postala lastnica tudi deleža 213/500 parc. št. Y k.o. Z že z lastninjenjem. Tudi če ne bi prišlo do lastninjenja, pa je glede na dejstvo, da ima sporni del nepremičnine ves čas v posesti, da ima za to posest pravni naslov (Pogodba o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – delniška družba), da je med strankama nesporno, da izvršuje takšno posest od 14.8.1991, da je glede na zaključek sodišča prve stopnje ovira za priposestvovanje iz 29. člena ZTLR odpadla najkasneje z uveljavitvijo Ustave RS 28.12.1991, da je bila dobroverna (sodišče prve stopnje je zaključek o tožničini nedobrovernosti temeljilo na okoliščini, da je s pravnomočnostjo sklepa Nz 130/93 zvedela, da sta pravna prednika tožencev postala lastnika celotne parcele Y) in da je desetletni rok za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem potekel že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, je utemeljeno zahtevala ugotovitev lastninske pravice na navedenem deležu obravnavane nepremičnine pridobljene s priposestvovanjem (2. odstavek 28. člena ZTLR). Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se njenemu ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ugodi (2. in 5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11.Tožnica pa je neutemeljeno zahtevala od tožencev izstavitev listine, ki bi omogočala zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice. Tožnica ni izvajala pridobitve lastninske pravice iz pravice tožencev oziroma derivativno (podlaga njenega zahtevka ni pravni posel s toženci), zato ne potrebuje njihovega razpolagalnega dejanja. Lastninsko pravico je pridobila neodvisno od njih originarno s priposestvovanjem (ali z lastninjenjem). S priposestvovanjem je pridobila lastninsko pravico v trenutku, ko so se zanj stekli vsi pogoji. Do vknjižbe bo zato prišlo na podlagi te sodbe (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega dela tožničinega tožbenega zahtevka je pravilna, zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Delna sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je z bistvenim delom tožbenega zahtevka uspela, odločitev o zahtevku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine pa ni bila pogojena z dodatnimi stroški. Toženci so ji zato dolžni povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 6.928,04 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi določb Zakona o sodnih taksah, ZST-1 in Zakona o odvetniški tarifi, ZodvT (3. odstavek 154. člena ZPP).

13.Ker je tožnica s pritožbo v bistvenem delu uspela, so ji toženci dolžni povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.828,04 (3. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1)Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi (str. 7) navedla, da je celoten poslovni prostor postal njeno sredstvo v njeni lasti.

(2)V navedeni zadevi je nasprotna udeleženka (tožnica v tej pravdi) navajala, da je še istega leta po ustanovitvi delniške družbe v mešani lastnini s pogodbo (z dne 1. 10. 1991) od T. Odkupila delnice, tako, da takrat ni več imela družbene lastnine. To potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 113/2000, ki se nanaša na tožnico in jo je ta predložila v tej pravdi.