Jedro

Tožeča stranka oziroma njena pravna prednica je pravico uporabe pridobila z odločbo z dne 23. 12. 1981 na podlagi 37. člen ZPSPP. Plačilo odškodnine ni bilo pogoj za prenos pravice uporabe, pač pa upravičenje prejšnjega imetnika pravice uporabe, ki je odškodnino lahko sicer zahteval v posebnem nepravdnem postopku. Kasnejša odločba o popravi odločbe ne pomeni razpolaganja v nasprotju z 88. členom ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.920,28 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica 213/500 nepremičnine parc. št. 305/1.S, vl. št. ... k.o. ..., kar v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v pritličju stavbe v L., ter da se toženi stranki naloži izstavitev za takšno vknjižbo primerne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v ugotovitvenem delu, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem dajatvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da nepremičnina, kakršno opisuje izrek sodbe druge stopnje, ne obstaja. Kot zmotno ocenjuje stališče, da se sodne odločbe, izdane v postopku Nz 130/93 in (kasneje) Nz 47/96 ne morejo nanašati na tožečo stranko. Sodišče v bistvu ponovno odloča o že razsojeni stvari. Višje sodišče je v zadevi II Cp 4857/2007 (Nz 47/96) povedalo, da so bila že v letu 2000 s sklepi o dedovanju v celoti rešena vprašanja vračila zaplenjenega premoženja, razen parcele 305/2 k.o. ... Zmotno je tudi stališče, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – d.d. Nepremičnine se nikoli niso označevale zgolj z naslovom, parcela 305/1 k.o. ... pa se v pogodbi sploh ne omenja. Kdor vloži nepremičnino v gospodarsko družbo, mora biti njen lastnik, vpisan mora biti v zemljiško knjigo, nepremičnina mora biti ustrezno navedena v pogodbi, nova družba pa se mora nato kot lastnik vpisati v zemljiško knjigo. Podjetje B. tudi ni izpolnilo pogojev za pridobitev pravice uporabe po 37. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), saj se to pravico pridobi „proti plačilu odškodnine“, ki pa ni bila plačana. Prejšnja parcela 305 k.o. ... se ne bi delila, če ne bi imela dveh imetnikov pravice uporabe: delno tožečo stranko za del, ki je postal parcela 305/2, in izključno občino za del, ki je postal parcela 305/1 k.o. ... Popravni sklep z dne 2. 10. 1992 je ničen po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), 37. člen ZPSPP pa je bil v letu 1988 razveljavljen. Napačno je stališče, da je tožeča stranka lastninsko pravico priposestvovala. Dobrovernost mora biti podana ves čas priposestvovalne dobe. Tožeča stranka ni mogla biti dobroverna, saj je ves čas sodelovala v postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja. Poslovnega prostora s kvadraturo, ki jo navaja sodišče, nikoli ni bilo. Zgrešeno je tudi stališče, da so zato, ker so zoper tožečo stranko vložili predlog za začasno odredbo o prepovedi razpolaganja s parcelama 305/1 in 305/2 k.o. ..., toženci sami mislili, da je parcela tožničina. Toženci še navajajo, da imajo občutek o ponovni nacionalizaciji vrnjene nepremičnine, opozarjajo na dolgoletno popravljanje krivic, zatrjujejo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V reviziji zatrjevan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ostaja pavšalen, saj tožena stranka zgolj prepiše zakonsko besedilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP brez pojasnila, v čem naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju, medtem ko zapis v reviziji, da „razlogi nasprotujejo vsebini listin v spisu“, kaže tudi na napačno razumevanje kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere bistvo je v napačnem povzemanju vsebine posameznih listin. Že zato ker kršitvi nista natančno opredeljeni in konkretizirani, revizijsko sodišče pa nima pooblastil, da preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, pač pa samo v mejah razlogov, ki so v njej opredeljeno navedeni, tožena stranka z uveljavljanjem revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ne more uspeti.

7. Zaradi lažjega odgovora na revizijske navedbe Vrhovno sodišče v kratkem kronološko povzema pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dosedanje relevantne postopke in odločbe, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi: - 23. 12. 1981 je Občina ... z odločbo ugotovila, da na parceli 305/2 (kasneje 305/2.S) k.o. ... stoji hiša M., ki je družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa občina, in da je z dnem uveljavitve ZPSPP (torej 18. 5. 1974) na podlagi 37. člena tega zakona prešla pravica uporabe na poslovnih prostorih v izmeri 240,31 m², kar predstavlja 231/500 celotne zgradbe M., na Podjetje B. Vse od tedaj je Podjetje B. v celoti uporabljalo in imelo v posesti celoten poslovni prostor.

- Podjetje B. se je preoblikovalo v B. p.o., to pa je na podlagi pogodbe z dne 18. 7. 1991 o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini – d.d. na tožečo stranko preneslo celotne prostore v izmeri 240,31 m² kot ustanovitveni vložek.

- 2. 10. 1992 je bil izdan sklep o popravi odločbe občine z dne 23. 12. 1981 tako, da se v prvi alinei poleg parcele 305/2 navede še 305/1 (kasneje 305/1.S), ker se je naknadno ugotovilo, da leži stavba, v kateri so poslovni prostori, ki so bili predmet prenosa, ne le na parceli 305/2, pač pa tudi na 305/1. Pravica uporabe na tej parceli je tako (pomotoma) ostala vknjižena v korist občine.

- Toženci so 11. 5. 1992 (še pred izdajo sklepa o popravi odločbe) vložili zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja zoper občino in zoper tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je s sklepom Nz 130/93 z dne 21. 9. 1993 bivšima lastnikoma (pravnima prednikoma tožencev) vrnilo nepremičnini parc. št. 305/1 in 305/2, obenem pa z začasno odredbo tožeči stranki prepovedalo razpolaganje s poslovnimi prostori v površini 240,31 m². Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je njeni reviziji ugodilo s sklepom II Ips 468/94 z dne 21. 12. 1995 in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo „v delu, ki se nanaša na Podjetje B. d.d.“ in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljevanju je postopek tekel zoper Republiko Slovenijo in tožečo stranko, s sklepom Nz 47/96 pa je bila določena odškodnina za 213/500 parcele 305/2.S. Tožeča stranka je vložila predlog za dopolnitev sklepa, podrejeno pritožbo, ker naj bi sodišče ne odločilo o vrnitvi parcele 305/1.S, a je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožbo predlagateljev je zavrnilo, Vrhovno sodišče pa tudi njihovo revizijo (II Ips 872/2008 z dne 2. 10. 2008).

- V zemljiški knjigi je lastninska pravica na parceli 305/1.S k.o. ... vpisana na tožence na podlagi sklepov Nz 47/96 (Nz 130/93) in II Ips 468/94 ter sklepov o dedovanju po prednikih tožencev.

8. Tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 305/1.S, vl. št. ... k.o. ..., kar v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v pritličju stavbe v L. Oznaka nepremičnine z zemljiškoknjižnimi podatki, kot jih vsebuje izpodbijana sodba, je navedena v vseh listinah, v katerih se nepremičnina označuje s temi podatki (tudi v spisu predloženih zemljiškoknjižnih izpiskih), ali pa le kot parcela št. 305/1, vl. št. ... k.o. ..., kar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja isto parcelo in njeno prejšnjo zemljiškoknjižno oznako. V listinah, v katerih se nepremičnina označuje opisno, pa se označuje bodisi z obema naslovoma (M. 4 in C. 2, L.) bodisi kot poslovni prostor v izmeri 240,31 m². Tako se kot neutemeljene izkažejo trditve revizije, da v izreku izpodbijane sodbe navedena parcela ne obstaja, prav tako pa tudi o njeni napačni ali pomanjkljivi opisni opredelitvi v posameznih dokumentih bodisi v naslovu bodisi v površini. Nejasnosti oziroma pomanjkljivosti v opredelitvi nepremičnine skuša tožena stranka prikazati z drugačno dejansko površino poslovnega prostora, s čimer posega v ugotovljena dejstva o velikosti in identiteti prostorov, zlasti pa s sklicevanjem na podatke zemljiške knjige, ki pa niso odražali dejanskega imetništva pravice uporabe glede na to, da so vpisi vanjo sledili odločbi Občine ... z dne 23. 12. 1981, za katero se je šele v letu 1992 ugotovilo, da je bila pomanjkljiva, ker ni vsebovala tudi parcele 305/1 k.o. ... Zato nepremičnina s tako oznako v dokumentih izpred tega časa niti ni mogla biti navedena – tako tudi ne v pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, saj je bila ta sklenjena 18. 7. 1991, še preden je bila napaka (odkrita in) popravljena. Nepremičnina je bila v pogodbi (lahko) opredeljena le z zemljiškoknjižnimi podatki parcele 305/2, v preostalem delu pa opisno kot poslovni prostor v zgradbi C. 2 – M. 4 v izmeri 240,31 m². Na tem mestu Vrhovno sodišče pritrjuje tudi pravilnemu stališču sodišč prve in druge stopnje o nekonstitutivnem značaju vpisov pravice uporabe v zemljiško knjigo. Ta pravica se je namreč lahko (in v praksi se je to velikokrat) prenašala tudi izvenknjižno. Zato vpisi v zemljiško knjigo pogosto niso vsebovali podatka o pravem (dejanskem) imetniku te pravice. Sodišče druge stopnje je to dejstvo upoštevalo, sodišče prve stopnje pa – čeprav je zapisalo drugače – ne in je njegova odločitev zmotna ravno zaradi doslednega upoštevanja zemljiškoknjižnega stanja, ki ni odražalo pravega stanja (imetništva) vpisanih pravic.

9. Toženci zmotno menijo, da je v zadevi že pravnomočno odločeno s sklepi, izdanimi v nepravdnem postopku zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja, ker je v tem postopku sodelovala tudi tožeča stranka. Pravilen odgovor na njihove tovrstne pritožbene trditve jim je dalo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ko je obrazložilo pravnomočni del sklepov Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2080/93 in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 130/93 in obseg njune razveljavitve s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 468/04 z dne 21. 12. 1995: pravnomočna je postala odločitev o vrnitvi le tistega zaplenjenega premoženja, ki je bil (še) družbena lastnina v upravljanju občine in kar je delež 287/500 obeh parcel, ne pa tudi tistega premoženja, katerega (sicer v zemljiški knjigi nevpisana) lastnica je že postala tožeča stranka in kar je delež 213/500 obeh parcel. Ali povedano drugače, razveljavljeni „del, ki se nanaša na Podjetje B. d.d.“, je obsegal vse tožeči stranki dejansko pripadajoče nepremičnine. Tožnice se torej pravnomočne odločitve v tem nepravdnem postopku ne tičejo, ne glede na morebitno drugačno argumentacijo v obrazložitvah odločb, katere pa toženci ne povzemajo povsem korektno, saj je v sklepu II Cp 4857/2007 višje sodišče v nadaljevanju besedila, na katerega se sklicujejo, zapisalo tudi, da gre v zadevi „za vrnitev zaplenjenega premoženja, ne pa odločanje o morebitnih pravicah pritožnice“ (v tem postopku tožeče stranke).

10. Tožeča stranka oziroma njena pravna prednica je pravico uporabe pridobila z odločbo z dne 23. 12. 1981 na podlagi 37. člen ZPSPP. Po tem določilu so se poslovne stavbe in poslovni prostori v poslovnih stavbah in v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini, na katerih so imele pravico uporabe organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti ali druge družbene pravne osebe, ki jih same trajno niso uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti, z dnem uveljavitve tega zakona prenesli proti plačilu odškodnine v sredstva organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti oziroma druge družbenopravne osebe, ki so take prostore kot najemnik uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti, če so s tem soglašale. Plačilo odškodnine ni bilo pogoj za prenos pravice uporabe, pač pa upravičenje prejšnjega imetnika pravice uporabe, ki je odškodnino lahko sicer zahteval v posebnem nepravdnem postopku. Gre za razmerje med občino kot prejšnjo imetnico pravice uporabe in tožečo stranko oziroma njenim pravnim prednikom, ki na njeno razmerje do tožencev nima vpliva. Prav tako na to razmerje ne vpliva črtanje 37. člena ZPSPP, ki je bil podlaga za prenos pravice uporabe. To določilo je bilo črtano (šele) v letu 1988 s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPSPP, ta pa je začel veljati po izteku roka za začetek njegove veljavnosti (vacatio legis) in ni imel retroaktivnega učinka.

11. Odločba z dne 23. 12. 1981 je bila s sklepom 2. 10. 1992 popravljena tako, da se je v njej poleg parcele 305/2 navedla še 305/1. Da ne gre za razpolaganje v nasprotju z 88. členom ZDen, je v obrazložitvi odločbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. Da ta sklep ni pomenil razpolaganja z nepremičnino, pa nadalje potrjuje ne le njegova obrazložitev (da se je naknadno ugotovilo, da leži stavba, v kateri so poslovni prostori, ki so bili predmet prenosa, ne le na parceli 305/2, pač pa tudi na 305/1 in gre za očitno napako, ki je nastala pri prepisovanju katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov v izrek odločbe), pač pa tudi ugotovljeno dejstvo, da ima tožeča stranka nepremičnino ves čas v posesti. Obrazložitev popravnega sklepa pa daje tudi odgovor na revizijske trditve, zakaj je prišlo do parcelacije prej enotne parcele 305; sicer pa te trditve predstavljajo novoto, torej v revizijskem postopku nedovoljen poskus poseganja v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato odgovor Vrhovnega sodišča ne terjajo.

12. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je predhodnica tožeče stranke pridobila pravico uporabe sporne nepremičnine v deležu 213/5000, tožeča stranka pa nato z lastninjenjem lastninsko pravico. Glede na to se s priposestvovanjem kot dodatnim (nadaljnjim) pridobitnim načinom lastninske pravice ni ukvarjalo in na tovrstne revizijske navedbe ne odgovarja. Prav tako ne odgovarja na navedbe o vtisih tožencev, da gre za ponovno nacionalizacijo vrnjene nepremičnine in dolgoletno dolgotrajno popravljanje krivic, saj te za odločitev niso pomembne. Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na 378. členu ZPP.

13. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženci z revizijo niso uspeli, tožeča stranka pa je na vročeno revizijo pravočasno odgovorila, ji morajo povrniti njene stroške revizijskega postopka (1.574,00 EUR in DDV).