Jedro

Določilo 226. člena SPZ je treba razlagati tako, da se določila o osebnih služnostih uporabljajo le glede nastanka neprave stvarne služnosti (s pravnim poslom ali s sodno odločbo). Lahko pa se neprava stvarna služnost ustanovi na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v ugotovitvenem delu točke I/1 izreka (podredni zahtevek) in v točkah I/2, 3 in 4 izreka ter v stroškovnem delu (točka II. izreka) in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v prvem odstavku točke I/1 izreka (zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo služnostne pravice gradnje in vzdrževanja namakalnega sistema v korist prvotožeče stranke stranke kot imetnika in podredni zahtevek, da se ugotovi, da ima prvotožeča stranka služnostno pravico vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema za potrebe zagotavljanja dobave vode do določenih nepremičnin (točka 1. tožbenega zahtevka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka vzpostaviti prejšnje stanje obstoječega namakalnega sistema tako, da iz podzemne cevi, ki je namenjena dobavi vode do nepremičnine parc. št. 1/3 k. o. X, odstrani ventil, ki preprečuje prost pretok vode in ponovno poveže prekinjeno podzemno cev ali jo nadomesti z novo (točka 2. tožbenega zahtevka); da se toženi stranki prepove nadaljnje vznemirjanje prvotožeče stranke pri izvrševanju služnostne pravice (točka 3. tožbenega zahtevka); in za povrnitev pravdnih stroškov. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške toženca (točka II. izreka sodbe).

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. Glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz zmotnih materialnopravnih predpostavk, da tožeča stranka ne glede na slabo vero toženca do njega ne more imeti zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Odstopilo je od sodne prakse, zato je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Iz ustaljene sodne prakse, ki jo pritožba citira, izhaja, da kasnejši pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini, čeprav se vpiše na bremen prosti nepremičnini, samostojno odgovarja predhodnemu izvenknjižnem pridobitelju stvarne pravice na isti nepremičnini, če je vedel za predhodno razpolaganje s to nepremičnino, in če je bila nepremičnina prvemu izvenknjižnemu pridobitelju že izročena v posest. Sodna praksa v tem primeru zahtevek šteje in kvalificira za stvarno pravni in ne obligacijskopravni. Tudi pri naknadni odtujitvi nepremičnine pridobitelju, ki ve za izvenknjižno breme, je enako. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ni preizkušalo zatrjevan o slabi veri toženca, zato je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Hkrati je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preslišalo relevantne navedbe. Tudi „rezervni“ razlogi sodišča o zastaranju so zmotni, saj ne gre za obligacijski zahtevek. Glede priposestvovanja (podredni zahtevek) opozarja, da je mogoče pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dogovorjeno nepravo stvarno služnost priposestvovati. Velja priposestvovalna doba 10 let v smislu prvega odstavka 217. člena SPZ. S tem, ko je štelo, da je priposestvovalna doba za nepravo stvarno služnost, katere priposestvovanje se je na podlagi veljavnega pravnega naslova začelo pred uveljavitvijo SPZ, 20 let, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je nezakonita in nepravilna odločitev o 1. točki zahtevka, je nezakonita tudi presoja glede 2. in 3. točke tožbenega zahtevka. Razen tega sta zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepovedni zahtevek utemeljena tudi po odškodninski podlagi. V zvezi s to je prvostopenjsko sodišče zgolj selektivno povzelo trditve in ni upoštevalo, da je zloraba lastninske pravice prepovedana. Toženec ni imel pravice zahtevati odstranitve namakalnega sistema, še toliko bolj pa tega ni smel storiti samovoljno. Šlo je zgolj za namerno nagajanje in moralno sporno dejanje. Tudi v tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni ugotavljalo toženčevega namena in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev po 22. členu Ustave sta bili storjeni.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Obrazloženo pritrjuje izpodbijani odločitvi ter razlogom zanje, pritožbene navedbe pa zavrača in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine je pravilna. Tak zahtevek ima stranka, ki je sklenila zavezovalni pravni posel na podlagi katerega pridobi stvarno pravico, ko se vpiše v zemljiško knjigo. Gre za obligacijsko pravni zahtevek, saj je podlaga zanj sklenjen pravni posel – pogodba. Pogodba pa ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in njune univerzalne pravne naslednike, če za te ni določeno kaj drugega ali kaj drugega ne izhaja iz narave same pogodbe (prvi in drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Toženec ni univerzalni pravni naslednik A. A., ki je dne 10. 4. 1999 sklenil s prvotožečo stranko Pogodbo o služnostni pravici vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema za potrebe zagotavljanja dobave vode do določenih nepremičnin (v nadaljevanju: Pogodba z dne 10. 4. 1999). Pogodba z dne 10. 4. 1999 tako toženca ne veže, in to ne glede na to, ali je dobroveren. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo služnosti vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema za potrebe zagotavljanja dobave vode do nepremičnine parc. št. 1/3 k. o. X že zaradi navedenega ni utemeljen, zato na ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem zahtevkom višje sodišče ne bo odgovarjalo. Pritožbo je v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V tem delu je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva, tako da ni ne uveljavljene procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ne kršitve 22. člena Ustave RS, pa tudi ne kršitev, na katere je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Pri zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pod točko I/1, to je zahtevka za ugotovitev služnostne pravice vgradnje in vzdrževanja namakalnega sistema za potrebe zagotavljanja dobave vode do nepremičnine parc. št. 1/3 k. o. X, pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da gre za nepravo stvarno služnost, ki je v času sklenitve Pogodbe z dne 10. 4. 1999 veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ni urejal. Neprave stvarne služnosti je uzakonil SPZ v 226. členu, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe. Zakon še določa, da se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila SPZ, ki urejajo osebne služnosti.

7. Neprava stvarna služnost je torej po vsebini stvarna služnost, ne pa osebna, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Posledično so materialnopravno zmotna stališča izpodbijane sodbe o pogojih za priposestvovanje služnosti, kakršna je bila dogovorjena med prvo tožečo stranko in pravnim prednikom toženca. Določilo 226. člena SPZ je treba razlagati tako, da se določila o osebnih služnostih uporabljajo le glede nastanka neprave stvarne služnosti (s pravnim poslom ali s sodno odločbo). Lahko pa se neprava stvarna služnost ustanovi na podlagi priposestvovanja, če so izpolnjene predpostavke iz 217. člena SPZ(1). Obstoja teh pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav za to obstoji ustrezna trditvena podlaga. Zato je treba pritožbi ugoditi in v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo torej moralo v ponovljenem postopku ugotavljati obstoj predpostavk za priposestvovanje po 217. členu SPZ. Višje sodišče tega ne more samo storiti, saj bi prvič na pritožbeni stopnji ugotavljalo cele sklope pravno relevantnih dejstev in bi bila pravdnima strankama odvzeta ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva.

8. Posledično je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v odločitvi o tožbenih zahtevkih za vzpostavitev prejšnjega stanja obstoječega namakalnega sistema (točka 2. tožbenega zahtevka) in prepoved nadaljnjega vznemirjanja izvrševanja služnostne pravice (točka 3. tožbenega zahtevka), saj je sodišče odločitev vezalo na svojo predhodno ugotovitev, da pogoji za obstoj zahtevane služnosti niso podani. V zvezi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o možnosti odškodninske podlage teh dveh tožbenih zahtevkov pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre pritrditi stališčem pritožbe, da lastninske pravice ni dovoljeno izvrševati z namenom škodovati drugemu (12. člen SPZ).

9. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): dr. Matjaž Tratnik: Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, 2005, št. 24, str. 16.