Jedro

Zagovornik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim pravnim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi, hkrati pa je tudi samostojni subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu številne pravice in dolžnosti, ki jih izvršuje v korist obdolženca. Navedeno posledično pomeni, da takrat, ko je izdana odločba, s katero je poseženo v zagovornikove pravice, ta zahteve za varstvo zakonitosti ne more vlagati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je odvetnik mag. A. A. dolžan plačati denarno kazen v višini 500,00 EUR ter jo po pravnomočnosti sklepa nakazati na transakcijski račun tukajšnjega sodišča. Njegovo pritožbo je Višje sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo je vložil zagovornik obdolženega V., odvetnik mag. A. A. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Izpodbijani pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč je druga odločba, zoper katero je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le, če je izpolnjen navedeni zakonski pogoj. Tega pogoja pa vložnik v zahtevi ni posebej konkretiziral niti s poglobitvijo v vsebinsko problematiko podlage in ocene „namena zavlačevanja“, katerega obstoj le posplošeno zanika, niti s pregledom obstoječe sodne prakse, njenih značilnosti in vprašanj, ki naj bi jih Vrhovno sodišče v tej zvezi razrešilo s svojo odločitvijo. Ne glede na navedeno, pa tudi vsebinska presoja pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti po mnenju Vrhovnega državnega tožilca ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se je namreč opredelilo do vseh pritožbenih navedb in jih kot neutemeljene zavrnilo, nestrinjanje s takimi zaključki pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Ob upoštevanju, da vložnik zahteve ni utemeljil zakaj, oziroma v čem bi odločitev Vrhovnega sodišča bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse ter glede na dejstvo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso utemeljene, vrhovni državni tožilec predlaga zavrženje zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan tako obsojencu kot njegovemu zagovorniku.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, katerega namen je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno sodno odločbo ter v zagotovitvi enotne uporabe zakona. Obsojenec ali njegov zagovornik smeta vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim pravnim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi, hkrati pa je tudi samostojni subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu številne pravice in dolžnosti, ki jih izvršuje v korist obdolženca. Navedeno posledično pomeni, da takrat, ko je izdana odločba s katero je poseženo v zagovornikove pravice, ta zahteve za varstvo zakonitosti ne more vlagati.

6. V konkretnem primeru je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo s katero je bil sam (zagovornik) disciplinsko kaznovan. Glede na že pojasnjeno, navedeno ne pomeni pomoči pri obrambi obdolženca, oziroma s takšno odločbo ni poseženo v obdolženčeve pravice, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo.