Jedro

Zgolj dejstvo, da je zakonec skupni lastnik premoženja ali solastnik na posameznih stvareh skupnega premoženja, za ugotovitev njegove preskrbljenosti ne zadošča. Za pravilno uporabo materialnega prava (81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b.) je bistvena ugotovitev, ali ima zakonec možnost to premoženje izkoriščati ali ne. Če se z njim brez lastne krivde ne more preživljati, je to eden od razlogov za njegovo nepreskrbljenost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačevanje preživnine od 1.9.1989 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka (tožena je bila v razveznem postopkuĐ). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se prvostopno sodišče ni držalo napotkov pritožbenega sodišča, ker ni izvedlo dokazov v zvezi s trditvijo tožnice, da nima nobene koristi od skupnega premoženja pravdnih strank. Ker obstaja nasprotje med ugotovitvami v sodbah in izvedenimi dokazi oz. spisovnim gradivom je podana kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zmotno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Sodišči nista upoštevali, da je toženec samovoljno zapustil delo. Ker uživa vse skupno premoženje pravdnih strank, mu delati tudi ni treba. Sicer pa je sam povedal, da včasih priložnostno dela. Toženec tako ni dokazal, da ni sposoben preživljati tožnice. Tožnica predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje zaradi neusklajenosti odločb senatov pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista storili kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Nobenih nasprotij, ki jih ta določba sankcionira, v izpodbijanih sodbah ni. Tožeča stranka s tem revizijskim razlogom v resnici uveljavlja zmotno in pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pač pa tožeča stranka v reviziji utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Temelj spora v tej pravdni zadevi je, ali ima tožnica ob ugotovljeni delovni nesposobnosti možnost uporabljati del premoženja, ki je bilo pridobljeno v zakonski zvezi s tožencem. Deleža na tem premoženju sta bila že določena (pravnomočna sodba temeljnega sodišča z dne 30.1.1991), postopek za delitev tega premoženja pa je v teku. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da gre za večje premoženje. To dejstvo sta nato kot pravno odločilno uporabili pri presoji tožničine preskrbljenosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je zakonec skupni lastnik premoženja ali solastnik na posameznih stvareh skupnega premoženja za ugotovitev njegove preskrbljenosti ne zadošča. Za pravilno uporabo materialnega prava (81. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b.) je bistvena ugotovitev, ali ima zakonec možnost to premoženje izkoriščati ali ne. Če se z njim brez lastne krivde ne more preživljati, je to eden od razlogov za njegovo nepreskrbljenost. Tožnica je med postopkom zatrjevala, da vse premoženje uporablja toženec (predvsem devizna sredstva) in da sama do njega nima dostopa. Tudi zaslišana kot stranka na obravnavi dne 20.5.1993 je tako trdila. Vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni ocenjevalo, ker ga ni štelo za pravno odločilnega. Kot pravno odločilnega ga ni upoštevalo niti sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko te trditve in izpovedi nista upoštevali, zmotno uporabili materialno pravo. Gre za odločilno dejstvo, brez katerega pravilna razsoja v tej pravdni zadevi ni mogoča. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kako je izkoriščanje skupnega premoženja porazdeljeno med strankama in ali je res, da tožeča stranka brez lastne krivde nima od njega nobene koristi. Le tako bo lahko ugotovilo tožničino zmožnost preživljati se. Morebitna ugotovitev, da vse premoženje uporablja toženec, pa bo lahko vplivala tudi na ugotovitev njegove preživninske sposobnosti. V zvezi s tem bo potrebno ugotoviti, ali res tudi priložnostno dela in kolikšna je njegova preživninska obveznost do otrok. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da toženčeva pasivnost v postopku in njegovo nesprejemanje sodnih pisanj ne sme iti v škodo tožnice. Pri ugotavljanju pravno odločilnega dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje moralo več pozornosti posvetiti pravilom o dokaznem bremenu. Toženec je namreč tisti, ki mora dokazati svojo preživninsko nesposobnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.