Jedro

Tožnice ni mogoče šteti za nepreskrbljenega zakonca, ki nima sredstev za življenje, glede na njeno solastništvo na znatnem skupnem premoženju obeh pravdnih strank. Tako ni podan pogoj za naložitev obveznosti njenega preživljanja tožencu, ki ima majhne osebne dohodke in preživninske obveznosti do dveh otrok.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek toženke in tožnice M. V. nasproti tožniku oz. tožencu A. V. za plačevanje preživnine. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. V tej zadevi je postala pravnomočna že odločitev o razvezi zakonske zveze pravdnih strank in odločitev o plačevanju preživnine toženki s strani tožnika za čas od 1.9.1986 do 31.8.1989 (sodba z dne 7.1.1992 opr. št. P 162/87-87 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča z dne 25.3.1992 opr. št. II Cp 419/92). Sodišče prve stopnje je po tej odločbi odločalo še o utemeljenosti zahtevka za plačevanje preživnine tudi po 31.8.1989 in je, kot rečeno, ta toženkin zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi se je pritožila toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v sklepu z dne 25.3.1992, ko je bilo ugotovljeno, da če je tožnik samovoljno zapustil delo, pomeni, da pridobiva sredstva drugje. Če jih ne in če je pustil delo iz opravičenih razlogov, mora tožnik to dokazati, česar pa ni storil. Razmere na toženkini strani pa se niso spremenile. Do deleža na skupnem premoženju ne more priti brez lastne krivde. Ker so napotki pritožbenega sodišča v celoti negirani, naj se v primeru razveljavitve zadeva odstopi v sojenje spremenjenemu senatu. Sicer pa naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku pritožnice v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 365/2 v zvezi s čl. 354/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prav tako pa ni podana kršitev, ki jo zatrjuje pritožba, da naj bi namreč sodišče prve stopnje ne sledilo napotkom pritožbenega sodišča, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem obravnavanju zadeve ugotovilo, da tožnik ne prejema nobene pokojnine iz ZR Nemčije, (dopis ZPIZ na list. 303) ter da pokojnina, ki jo prejema od ZPIZ (v decembru 1992 je znašala (8.905,00 SIT - list 297) ne zadošča za njegovo lastno preživljanje. Da tožnik redne zaposlitve ni opustil svojevoljno marveč pod silo razmer, izhaja že iz dopisa Centra za socialno delo Kranj na list. 173. Tožnik je ostal doma brez rednega dohodka, ker ni mogel pustiti ostarelih in bolnih staršev, ki jima je edini nudil pomoč. V času izdaje sodbe pa so se razmere na tožnikovi strani v toliko spremenile, da se je ponovno poročil in da sta se mu rodila dva otroka, ki ju je dolžan preživljati. Iz vseh teh ugotovitev izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni sposoben iz svojih dohodkov dajati preživnino toženi stranki. Kar pa se tiče premoženja, sta pravdni stranki solastnika na premoženju, ki sta ga pridobila tekom trajanja zakonske zveze in ki je predmet razdružitvenega postopka. Gre za večje premoženje, saj sta solastnika tudi nepremičnin, pri čemer sta njuna solastniška deleža enaka, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženka ne bo ostala brez sredstev za svoje preživljanje. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, ki se nanašajo na preživljanje nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske zveze (čl. 81 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). V zadevi je pravilno odločilo, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.