Jedro

Kljub temu, da je kršitev neodzivnost in spanje na delovnem mestu dne 13. 9. 2019 enkraten dogodek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnik na jok uporabnice ni odzval, čeprav bi se skladno s strokovno prakso moral, ne glede na njeno diagnozo. Glede na to, da je imel odmor za malico že pred tem, ko si je kuhal testenine, mu sodišče utemeljeno ni verjelo, da je ves ta čas koristil odmor za malico. Pravilno je tudi ugotovilo, da si je tožnik sicer lahko med odmorom za malico spočil oči, s katerimi je imel zaradi leč probleme, vendar pa bi moral najprej poskrbeti za uporabnike in ker tega ni storil, je vsaj iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tega dne na delovnem mestu ni spal, je že sama neodzivnost na jok uporabnice huda kršitev delovnih obveznosti, saj so bili zdravstveni delavci v okviru nočne izmene dolžni najprej poskrbeti za uporabnike in šele po tem za lastne potrebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 11. 10. 2019, temveč traja neprekinjeno do vključno 6. 2. 2020 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2019; da je tožena stranka je dolžna tožnika od odjave dalje prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2019, torej obračunati vsa pripadajoča plačila iz delovnega razmerja, od tega obračunati in v korist tožnika plačati pripadajoče socialne prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek na njegov osebni račun: - del plače za mesec oktober 2019 za obdobje od 11. 10. 2019 do 31. 10. 2019, v sorazmernem znesku od plače v višini 1.607,38 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 11. 2019 dalje do plačila pa plačati na osebni račun tožnika v roku 8 dni, pod izvršbo; - plačo za mesec november 2019 v višini 1.607,38 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 12. 2019 dalje do plačila, pa plačati na osebni račun tožnika v roku 8 dni, pod izvršbo; - plačo za mesec december 2019 v višini 1.607,38 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 1. 2020 dalje do plačila pa plačati na osebni račun tožnika v roku 8 dni, pod izvršbo; - plačo za mesec januar 2020 v višini 1.607,38 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 2. 2020 dalje do plačila pa plačati na osebni račun tožnika v roku 8 dni, pod izvršbo; - del plače za mesec februar 2020 za obdobje od 1. 2. 2020 do 6. 2. 2020, v sorazmernem znesku od plače v višini 1.607,38 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 3. 2020 dalje do plačila pa plačati na osebni račun tožnika v roku 8 dni, pod izvršbo; - sorazmerni del regresa za leto 2020 v višini 156,76 EUR bruto in bruto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2020 dalje do plačila na osebni račun tožeče stranke v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožniku namesto reintegracije plačati ustrezno denarno nadomestilo v višini 6 mesečnih plač, kar skupaj znaša 9.644,28 EUR bruto, od tega v korist tožnika pristojnim blagajnam plačati pripadajoče davke in prispevke, preostali neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila pa plačati na osebni račun tožnika, v roku 8 dni, pod izvršbo in tožniku iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu plačati 3.000,00 EUR neto nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo“ (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da tožeča stranka sama krije tudi svoje stroške postopka, ki se nanaša na plačilo 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, toženi stranki pa je dolžna povrniti vse njene stroške tega dela postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v odločitvi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka tako na prvi kot tudi na pritožbeni stopnji v roku 8 dni, po izteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške, ki jih je utrpel tožnik, v roku 8 dni. Kljub temu, da sodišče prve stopnje pravilno kršitve pod točko I. izredne odpovedi ni upoštevalo kot odpovedni razlog, je napačno zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno. Kršitev je bila storjena 5. 9. 2019 in zanjo je naslednji dan izvedela direktorica tožene stranke, zato je dne 11. 10. 2019 podana odpoved prepozna. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pri odločanju upoštevalo samo zadnje poročilo z dne 30. 9. 2019 in ne tudi prejšnjih, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem se je oprlo le na izpoved priče A.A., ki je zaposlena pri toženi stranki, zato je njena verodostojnost omajana. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni naredilo celovite dokazne ocene pri posameznih tožniku očitanih kršitvah, ki so bile glede na to, da obsegajo obdobje 14 dni, konstrukt tožene stranke in posamezne med njimi sploh ne predstavljajo hujših kršitev delovnih obveznosti. Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni tako opredelila. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določbo 110. člena ZDR-1. Da je temu tako, izhaja tudi iz sodne prakse VDSS opr. št. Pdp 409/2007 z dne 17. 1. 2008. V zvezi s kršitvijo pitja alkohola dne 5. 9. 2019 se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, saj ni obrazložilo, da so zaposleni in tudi tožnik pred nazdravljanjem za rojstni dan sodelavke pridobili dovoljenje namestnice vodje, kar je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi ocena, da je naslednja kršitev – puščen lonček s terapijo dne 10. 9. 2019, hujša kršitev, kar je podprlo z navedbo, da je bil lonček celo noč na omarici pri nepokretni uporabnici in je obstajalo tveganje, da bi do njega prišli drugi uporabniki, ker vrata niso bila zaklenjena. Tožnik sicer razume, da je naredil napako, ampak lonček je počakal na jutranje sestre, tako da do realizacije ni prišlo. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozoril na pomanjkanje kadra, saj je zaradi tega moral opravljati tudi druga dela, kar se je poznalo pri kvaliteti dela na njegovem delovnem mestu. Delo je opravljal pod časovnim, fizičnim in psihičnim pritiskom, kar bi sodišče moralo upoštevati. Kljub napaki namreč ni prišlo do nobenih posledic. Napačno sodišče tudi spanje na delovnem mestu dne 13. 9. 2019 šteje kot hujšo kršitev, pri čemer se ne opredi zakaj. Sodišče prve stopnje je izpoved priče B.B. povzelo izven konteksta, saj ji je tožnik povedal, da ve, da ne sme spati in počivati in da bi to, če že bi, počel med malico, vendar ni. S tem je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje brez podlage tožnika posredno obremenjuje z očitkom, da za uporabnico, ki je dne 13. 9. 2019 jokala ni poskrbel, saj mu to v izredni odpovedi ni očitano. Prav tako sodišče ni upoštevalo nobenih okoliščin, ki jih je naštel tožnik v zvezi s kršitvijo nepravilno pripravljene terapije za šest uporabnikov dne 19. 9. 2019, saj bi moralo upoštevati tožnikovo preobremenjenost. Sploh pa do kakršnihkoli posledic ni prišlo, ker je bila napaka odpravljena ob preverjanju delavca, ki bi terapijo moral aplicirati. Tožnik s tem, ko je delodajalca obvestil, da določene naloge ne more opraviti zaradi preobremenjenosti, ni storil nobene kršitve delovne obveznosti. Tudi pri tej kršitvi je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pripravljanjem in shranjevanjem hrane v hladilniku v nasprotju s HACCP dne 12. 9. 2019, saj gre za enkraten primer uporabe kuhinje za uporabnike, še posebej, ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje kot take ni opredelila. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako tožnik nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o neobstoju trpinčenja na delovnem mestu. Napačno kot procesno predpostavko navaja predhodni postopek pri delodajalcu. Tožena stranka se je do njega vedla diskriminatorno, saj je posledice zaradi pitja alkohola utrpel le on. Drugim udeležencem ni vročila niti opozorila, tožniku pa je zaradi tega in štirih drugih kršitev odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je bilo grdo od tožene stranke, da so starši prej kot on izvedeli, da mu bo vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar se sodišču prve stopnje ne zdi nič posebnega. Ker je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem zahtevkom napačno ugotovilo dejansko stanje, je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Ker je pritožba neutemeljena, predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik s pritožbo sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi na več mestih storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz pritožbe določno ne izhaja, kakšna neskladja v smislu te kršitve naj bi bila v izpodbijani sodbi. Pritožba hkrati z očitkom, da je sodišče storilo to kršitev, navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča ali pa, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, da se da preizkusiti in da si razlogi med seboj niso v nasprotju. Prav tako pa je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih presodilo skladno z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in presoja le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2019, sklenjene za nedoločen in polni delovni čas na delovnem mestu srednja medicinska sestra I. Tožena stranka mu je, po tem ko mu je dne 1. 10. 2019 podala pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor dne 10. 10. 2019, ki se ga ni udeležil, je pa podal pisni zagovor, 11. 10. 2019 podala in vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

9. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka spoštovala določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Tožnika je tudi opozorila na pravno varstvo po določbi 87. člena ZDR-1. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila izredna odpoved tožniku podana pravočasno in sicer znotraj 30 dnevnega prekluzivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve in upoštevalo tudi sodno prakso (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 117/2017 z dne 24. 11. 2016 in sklep opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012) ter ugotovilo, da se je tožena stranka kot delodajalec seznanila z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo, dne 30. 9. 2019, ko se je takratna v.d. direktorica seznanila z e-mailom B.B., ki mu je bilo priloženo tudi poročilo A.A..

10. Takratna vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke in sedanja direktorica C.C. se je s kršitvijo z dne 5. 9. 2019 popolno seznanila šele z e-mailom, ki ji ga je dne 30. 9. 2019 skupaj s poročilom A.A. poslala B.B.. S kršitvijo puščenega lončka s terapijo dne 10. 9. 2019 je bila s strani vodje enote B.B. seznanjena po e-mailu z dne 20. 9. 2019, ki mu je bilo priloženo poročilo D.D., o kršitvi pripravljanja in shranjevanja hrane v hladilniku v nasprotju s HACCPP sistemom dne 12. 9. 2019 pa je bila obveščena takoj po dogodku. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 11. 10. 2019 in mu odpoved istega dne tudi vročila, je izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prva očitana kršitev pitje alkohola na delovnem mestu dne 5. 9. 2019 ni hujša kršitev delovne obveznosti, zato tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje tega dela sodbe.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka posameznih kršitev ni opredelila kot hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da so vse v njej očitane kršitve hujše. Zaradi teh je delodajalec izgubil vsakršno zaupanje do tožnika, še posebej, ker je dolžan zavarovati uporabnike.

13. Tudi sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožnikove kršitve, razen prve očitane v izredni odpovedi, hujše kršitve delovne obveznosti. Pritožba se napačno sklicuje na sodbo višjega sodišča opr. št. Pdp 409/2007 z dne 17. 1. 2007, saj sploh ne gre za primerljivo dejansko stanje. Neudeležba na sestanku, kjer se po ugotovitvah sodišča ni dogajalo nič, ne more biti hujša kršitev delovnih obveznosti. Ravnanja tožnika v obravnavani zadevi, pa so zaradi narave storitev tožene stranke – institucionalno varstvo otrok in mladostnikov ter odraslih – hudo malomarna. Gre za kršitve, ki ogrožajo varnost uporabnikov.

14. Pri odločitvi, da gre za hujšo kršitev ni pomembno, da, kot navaja tožnik v pritožbi v zvezi s kršitvijo puščenega lončka s terapijo dne 10. 9. 2019, zaradi česar je obstajalo tveganje, da bi do njega prišli drugi uporabniki, do realizacije ni prišlo, saj je dovolj že tveganje, ki je glede na ugotovljene okoliščine, dejansko obstajalo. Enako velja tudi za nepravilno pripravljeno terapijo za šest uporabnikov dne 19. 9. 2019, ko je bila napaka v terapiji odpravljena po preverjanju delavca, ki bi terapijo moral aplicirati.

15. Kljub temu, da je kršitev neodzivnost in spanje na delovnem mestu dne 13. 9. 2019 enkraten dogodek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnik na jok uporabnice ni odzval, čeprav bi se skladno s strokovno prakso moral, ne glede na njeno diagnozo. Glede na to, da je imel odmor za malico že pred tem, ko si je kuhal testenine, mu sodišče utemeljeno ni verjelo, da je ves ta čas koristil odmor za malico. Pravilno je tudi ugotovilo, da si je tožnik sicer lahko med odmorom za malico spočil oči, s katerimi je imel zaradi leč probleme, vendar pa bi moral najprej poskrbeti za uporabnike in ker tega ni storil, je vsaj iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tega dne na delovnem mestu ni spal, je že sama neodzivnost na jok uporabnice huda kršitev delovnih obveznosti, saj so bili zdravstveni delavci v okviru nočne izmene dolžni najprej poskrbeti za uporabnike in šele po tem za lastne potrebe.

16. Upoštevati tudi ni mogoče pritožbenih navedb, da je bilo pripravljanje hrane in shranjevanje hrane v hladilniku v nasprotju s HACCP dne 12. 9. 2019 enkraten dogodek, in zato ne gre za hujšo kršitev, še posebej, ker zaposleni niso imeli na voljo svoje kuhinje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so bili zaposleni in tudi tožnik opozorjeni na prepoved uporabe razdelilne kuhinje in na pravila HACCP, po katerih je bilo prepovedano v tej kuhinji pripravljati obroke zase in shranjevati hrano. Zaposleni so imeli v kleti določen prostor za malico, kjer je bila na razpolago tudi kuhalna plošča, hladilnika pa ni bilo, imeli pa so tudi možnost naročanja hrane od zunaj. Na tej podlagi je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni spoštoval navodil delodajalca, to njegovo ravnanje pa predstavlja hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Ker je tožnik kršil določbe 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa njegove dolžnosti in obveznosti in hkrati kršil tudi določila 33. in 34. člena ZDR-1, je sodišče pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega 110. člena ZDR-1. Prav tako pa je utemeljena tudi ugotovitev nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka. Ker je tožnik pri toženi stranki opravljal odgovorno delo z uporabniki z motnjami v razvoju, je bilo medsebojno zaupanje bistvenega pomena, to pa je tožnik s svojim ravnanjem izgubil. 18. Posledično ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2019 zakonita, je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tožnikove zahtevke iz tega naslova.

19. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 32 in 33 obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik pri toženi stranki ni bil diskriminiran, prav tako nad njim ni bil izvajan mobbing. Tako je pravilen zaključek, da tožena stranka (vodstvo) in drugi zaposleni do tožnika niso ravnali nedopustno, zato ni podan temelj odškodninske odgovornosti, tožena stranka pa je zaposlenim zagotavljala tudi pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

20. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 41. členom ZDSS-1. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, kjer delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.