Jedro

Samo razlogovanje senata, s katerim je utemeljil obstoj utemeljenega suma, potrebnega za uvedbo preiskave, pa četudi se nanaša na ocenjevanje zakonitosti posameznega dokaza, še ne pomeni, da se je sodišče do te zakonitosti dokončno odločilo oziroma v zvezi s tem zavzelo kakršnokoli stališče. Sodišče je obtožencu to korist odvzelo, sklicevaje se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Iz opisa krivdoreka, vsebovanega v točki I. grajane sodbe je videti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da naj bi si obtoženec s tem kaznivim dejanjem pridobil za 24.000 EUR premoženjske koristi, zlasti upoštevaje tudi dejstvo, da državno tožilstvo na obtoženca naslavlja zgolj očitek, da je konopljo zaradi nadaljnje prodaje proizvajal, jo hranil, ne pa tudi že prodajal oziroma prodal. Tudi dokazna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, gre pa za listek, zasežen obtožencu ob preiskavi njegovega vozila in na katerem so bile navedene le številke 7500, 2500, 4000, 3000, 4000 in 3000, ne da bi bilo iz lističa kakorkoli videti, na kaj se navedene številke nanašajo, je prešibka za gotov očitek o tem, da gre za denarne zneske, ki naj bi si jih obtoženec pridobil s prodajo mamila.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčeve zagovornice se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se znesek 24.000 EUR, ki naj bi predstavljal s kaznivim dejanjem pod točko I. pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ne odvzame.

II. V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega S. Š. po točko I. krivdoreka spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) in pod točko II. kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204.čl. KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 186.čl. KZ-1 in drugega odstavka 45.čl. KZ-1 določilo kazen treh let zapora in denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov po 15 EUR oziroma 9.000 EUR, medtem, ko mu je za drugo kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 204.čl. KZ-1 določilo kazen osmih mesecev zapora. Posledično je sodišče obtožencu na podlagi 6. točke drugega odstavka 53.čl. KZ-1 izreklo enotno kazen treh let in šestih mesecev zapora ter denarno kazen v znesku 600 dnevnih zneskov po 15 EUR oziroma 9.000 EUR. Za denarno kazen je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec, skladno z določbami 47. in 87.čl. KZ-1, dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 30 EUR oz. dva dnevna zneska določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 56.čl. KZ-1 je sodišče v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženec že prebil v priporu in sicer od 27.09.2017 od 18.14 ure do 11.06.2018. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca E. P. d.d. je sodišče prve stopnje deloma ugodilo in sklenilo, da je obtoženi S. Š. dolžan oškodovancu plačati znesek 6.579,00 EUR v roku tridesetih dni, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, sicer bodo od tega dne dalje pričele teči zamudne obresti, medtem ko je sodišče oškodovanca E. P. d.d. s preostankom premoženjsko-pravnega zahtevka napotilo na pot pravde. Po 74.čl. KZ-1 je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati znesek 24.000 EUR, ki naj bi predstavljal protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Po prvem odstavku 95.čl. ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz. 1. do 5. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP, stroške hrambe zaseženih predmetov, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom in sodno takso po tar. štev. 7115 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 500 EUR. Na podlagi 73.čl. KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo zasežene predmete, ki jih v izreku tudi našteje in za nekatere sklenilo, da se strokovno uničijo, za druge pa odredilo, da se podarijo v javno korist. 2. Zoper tako sodbo vlaga pritožbo obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prav tako pa se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvenstveno spremeni tako, da njenega varovanca oprosti obtožbe oz. da ob ugoditvi pritožbi sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, glede kazenske sankcije same pa naj sodbo spremeni v vsakem primeru. Tako vloženo pritožbo je zagovornica dne 13.11.2018 dopolnila z dostavo določenih listin, razvidnih iz prilog dopisa na listovni številki 1113 spisa.

3. Na to pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba obtoženčeve zagovornice je deloma utemeljena.

5. V tistem delu pritožbe, ko zagovornica meni, da je sodišče prekršilo z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno načelo nepristranskosti in objektivnega sojenja (23.čl. Ustave), pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica nima prav. Pritožnica pritožbene navedbe utemeljuje z dejstvom, da je predsednica senata kot sodnica poročevalka sodelovala v zunajobravnavnem senatu, ki je sprejel sklep opr. številka I Ks 43372/2017 z dne 24.10.2017. S tem sklepom je senat pod tč. I pritožbo zoper sklep o uvedbi preiskave kot neutemeljeno zavrnil, pod tč. II pa zoper obtoženca še za en mesec podaljšal pripor zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201.čl. ZKP. Kljub temu, da se izrek navedene odločbe ne nanaša tudi na vprašanje zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe za hišno preiskavo opr. štev. I Kpd 43372/2017 z dne 28.09.2017, pa ima zagovornica prav, ko ugotavlja, da je senat pri sprejemanju odločitve o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave pod točkama 6 in 7 obrazložitve zgoraj navedenega sklepa razlogoval tudi o zakonitosti dokazov, za katere je tekom poznejših faz kazenskega postopka zagovornica predlagala, da jih sodišče iz spisa izloči. Samo to dejstvo pa še ne pomeni, da je pri predsednici senata bil podan izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39.čl. ZKP. Po tej določbi sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi med drugim tudi zaradi tega, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah Zakona o kazenskem postopku izločiti iz spisov (83.čl. ZKP), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Z zgoraj navedeno odločbo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru odločal o pritožbi obdolženčeve zagovornice zoper sklep o uvedbi preiskave in o predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora zoper obdolženca. V pritožbi obdolženčeve zagovornice, ki je bila predmet odločanja zunajobravnavnega senata je slednja med drugim tudi izpostavljala domnevno nezakonitost pridobljenih dokazov, na katero je preiskovalni sodnik oprl odločitev o uvedbi preiskave, zaradi česar je zunajobravnavni senat glede teh pritožbenih navedb stališče pač moral zavzeti. Samo razlogovanje senata, s katerim je utemeljil obstoj utemeljenega suma, potrebnega za uvedbo preiskave, pa četudi se nanaša na ocenjevanje zakonitosti posameznega dokaza, še ne pomeni, da se je sodišče do te zakonitosti dokončno odločilo oziroma v zvezi s tem zavzelo kakršnokoli stališče. O zavzemanju takšnega ali drugačnega stališča glede posameznega pravnega vprašanja je moč govoriti le v primeru, ko se to stališče nanaša na meritorno odločitev sodišča, ne pa tudi takrat, ko je oblikovano le kot razlogovanje v utemeljitev druge sodniške odločitve. To je podano še zlasti v primeru, ko sodišče mora odgovarjati na pritožbene navedbe, pa četudi se le te ne nanašajo direktno na sprejeto odločitev. V kolikor bi sprejeli pritožbeno tezo, ki jo izpostavlja zagovornica, bi se sodišča kaj hitro lahko znašla v položaju, ko bi obramba lahko dosegla izločevanje sodnikov posameznega sodišča do te stopnje, da bi enostavno na sodišču ne bilo več sodnikov, ki bi lahko meritorno odločali o obtožbi, zlasti če gre pri tem za manjše okrožno sodišče, kakor je koprsko.

6. V nadaljevanju svoje pritožbe, povezane z domnevno pristranskostjo sodnice in s tem uveljavljanjem pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 371.čl. ZKP pa zagovornica na predsednico senata naslavlja tudi očitek, da na njeno pristranskost kaže tudi dejstvo, da o zagovorničinem predlogu za izločitev dokazov, ki ga je slednja v obliki posebne pisne vloge podala na predobravnavnem naroku dne 14.03.2018, predsednica senata ni odločila s posebnim sklepom in da naj bi s tem sodišče obtožencu dalo vedeti, da ne bo odločalo o njegovem predlogu za izločitev dokazov, ker je o tem, že vnaprej odločeno. S tako oceno zagovornice se ni mogoče strinjati, dasiravno ima prav, da mora sodišče o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov in ki jih obramba poda na predobravnavnem naroku odločiti s posebnim sklepom, tako, kakor je to zapovedano v določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP. Če je tako postopanje predsednice senata še razumljivo glede na dejstvo, da je z isto vlogo, v kateri je obramba predlagala izločitev posameznih dokazov bila predlagana tudi izločitev nje same, o čemer pa je predsednica Okrožnega sodišča v Kopru odločila s sklepom z dne 05.04.2018, pa je popolnoma nerazumljivo postopanje predsednice senata, ko ni sledila navedbam obrambe na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.04.2018, ko je obtoženčeva zagovornica povsem utemeljeno opozarjala sodišče, na to, da je o predlogu za izločitev dokazov, podanem na predobravnavnem naroku potrebno odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dana tudi možnost pritožbe. Sodišče je o predlogu za izločitev dokazov odločilo šele na glavni obravnavi dne 11.06.2018 in vse zagovorničine predloge zavrnilo. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ravnalo tako, kakor je opisano zgoraj, kršilo določbe kazenskega postopkovnika, vendarle pa te kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe ne vplivajo, zaradi česar tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371.čl. ZKP ne more biti podana.

7. Tudi v sedaj vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko sodno odločbo zagovornica zavzema stališče, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe za hišno preiskavo, za izdajo katere pa po pritožničinem videnju ni bilo dovolj podlage. Po določbi prvega odstavka 214.čl. ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Za izdajo odredbe o hišni preiskavi je tedaj potreben obstoj dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, ki so bili tudi po presoji pritožbenega senata nedvomno podani.

8. Odredbo opr. številka I Kpd 43372/2017 je preiskovalna sodnica izdala dne 28.09.2017 (list. številke 44 do 48) in z njo odredila hišno preiskavo stavbe štev. 164, ki se nahaja v katastrski občini, parc. številke 2939 v občini H. (gospodarsko poslopje), obdolženčevega stanovanja in kombiniranega vozila ter osebnega znamke Audi A3, oboje last obdolženca. Iz obrazložitve odredbe o hišni preiskavi pa po presoji pritožbenega senata izhaja več kot zadostna stopnja utemeljenih razlogov za sum, ki jih je sodišče oprlo predvsem na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki ga je sestavil policist PP K. B. B., ki je pozneje pridobil tudi podatke o porabi električne energije in vode na gospodarskem objektu oziroma hali, preiskovalna sodnica pa je izdano odredbo oprla tudi na prijavo anonimne osebe o vozilih, ki se občasno do hale pripeljejo, tako, da ni bilo nikakršnega dvoma o tem, da se v hali določene aktivnosti izvajajo in da ne gre za zapuščen objekt. Skupaj z neposrednimi zaznavami policista B., opisanih v uradnih zaznamkih z dne 18.05.2017 in 24.08.2017, z vsemi podatki, navedenimi zgoraj, pa je preiskovalna sodnica pred izdajo odredbe o hišni preiskavi že razpolagala, tako, da je bila podlaga za izdajo le te v zadostni meri podana oz. je sodišče razpolagalo s potrebnimi razlogi za sum, kot nujnim predpogojem za izdajo zakonite odredbe. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega se tudi ni mogoče strinjati z zagovornico, ko meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 333/2005 z dne 03.11.2005. V obravnavani kazenski zadevi so bili dokazi, ki utemeljujejo stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zagotovo podani že ob izdaji odredbe o hišni preiskavi, prav tako pa je njihovo izkazanost in s tem pogoje za izdajo odredbe kadarkoli moč preizkusiti. Skratka v obravnavani kazenski zadevi ne gre za procesno situacijo, s katerimi bi sodišče šele s predmeti, najdenimi ob hišni preiskavi izkazovalo upravičenost izdane odredbe, temveč so bili zakoniti pogoji za njeno izdajo izpolnjeni že prej.

9. Nadaljnjo pomanjkljivost pri delu sodišča v zvezi z zakonitostjo izdane odredbe za hišno preiskavo pa zagovornica vidi v tem, da je sodišče oz. preiskovalna sodnica odredbo izdala tudi na podlagi telefonskega obvestila anonimne osebe, katerega vsebina je navedena v uradnem zaznamku, ki se nahaja na listovni številki 21 spisa. Iz tega uradnega zaznamka je razbrati, da je dne 16.08.2017 ob 18.56 uri na telefonsko številko 080-1200 poklicala anonimna oseba in povedala, da se v naselju R., občina K., na obrobju gozda nahaja zapuščena piščančja farma, ki je last M. C. iz R., ki pa je slednji ne uporablja več. Zadnje tri mesece je oseba opažala, da se na farmo pripelje osebni avtomobil znamke Audi A3, temne barve, registrskih številk LJ in kombinirano vozilo znamke Renault traffic, rjavkaste barve, delnih registrskih številk KP F. Vozili tja dokaj redno prihajata, se tam kratek čas zadržujeta, nato pa s kraja odpeljeta. Anonimna oseba sklepa, da po vsej verjetnosti tam gojijo drogo ali pa se ukvarjajo s kakšno drugo prepovedano dejavnostjo. S tem, ko je preiskovalna sodnica izdajo odredbe o hišni preiskavi utemeljila tudi s tem uradnim zaznamkom oz. njegovo vsebino, ki ga je ljubljanska policijska uprava posredovala koprski dne 22.08.2017, prav nobene kršitve ni zagrešila. Pritožnica svoje pomisleke utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije štev. I Ips 78/2008 z dne 18.12.2008, kjer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da ko sodišče ugotavlja obstoj utemeljenih razlogov za sum (kot pogoja za odreditev hišne preiskave) na podlagi informatorjeve izjave, ocenjuje njeno dokazno vrednost z dveh vidikov, zato mora policija sodišču posredovati spoznavne vire, ki zadevajo: 1. okoliščine , ki so policiste prepričale, da je informator zanesljiv in njegova informacija resnična (subjektivna zanesljivost informatorja) in 2. okoliščine, ki kažejo, kako je informator prišel do posredovanih podatkov (objektivna resničnost obvestila). V primeru, ki je vsebovan v navedeni odločbi vrhovnega sodišča, pa gre za drugačno procesno situacijo, ko je bil informator policiji znan in tedaj ni šlo za anonimno obvestilo, vsaj v odnosu do policije ne. V konkretnem primeru oz. konkretnem kazenskem postopku pa je informacijo podala tudi policiji anonimna oseba, tako, da je že zaradi tega policija onemogočena, da bi sodišču v zvezi s to osebo podala kakršnekoli dodatne informacije o njej. V točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja tedaj zavzelo pravilno stališče. 10. V nadaljevanju pritožbe zagovornica navaja, da je odredba, ki jo je sodišče izdalo dne 15.11.2017 za preiskavo zaseženih elektronskih naprav in sicer treh mobilnih telefonov nezakonita oziroma v nasprotju z določbo 219a. člena ZKP in da se sodišče do enakih pomislekov, ki jih je sama izpostavila v zaključni besedi na glavni obravnavi ni opredelilo. Slednje je sicer deloma res, res je pa tudi to, da je pritožničino stališče napačno. Nezakonitost izdane odredbe vidi v tem, da nima navedene veljavnosti oziroma tega, koliko časa od izdaje velja in v katerem obdobju se lahko opravita zavarovanje in preiskava zaseženih naprav. Obvezne sestavine predloga in odredbe za preiskavo elektronske naprave so vsebovane v določbi tretjega odstavka 219.a čl. ZKP, med njimi pa ni najti časovne opredelitve pričetka pregleda oziroma veljavnosti odredbe, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

11. Pritožnica, zagovornica obt. S. Š. graja tudi tisti del prvostopenjske sodne odločbe, kjer je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na hrambo DNK podatkov, katerih hramba in uporaba je urejena v členih od 123. do 129. Zakona o nalogah in pooblastilih Policije (ZNPPol). Sodišče prve stopnje je veljavno zakonsko ureditev pravilno uporabilo, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja predvsem na določbo tretjega odstavka 129. čl. ZNPPol, ki ureja uporabo oz. dostop do podatkov iz prvega odstavka 128. člena istega zakona, ki so bili na podlagi prvega odstavka 129.čl. ZNPPol že blokirani. Sodišče prve stopnje je glede tega v izpodbijani sodbi zavzelo pravilno stališče. Kolikor pa zagovornica meni, da je taka zakonska podlaga, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo in razložilo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, pa ima vse možnosti, da pred Ustavnim sodiščem sproži ustrezne postopke, ker pritožbeno sodišče v kazenskih zadevah pač ni poklicano, da ustavnost posameznih zakonov, na katerih uporabo je pri svojem delu vezano, izrecno ne ocenjuje, še posebej ne v primeru, ko samo takega suma neustavnosti ne zazna.

12. Zagovornica obtoženega S. Š. meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP. Pritožnica to kršitev vidi v tem, da je sodišče prve stopnje v grajani sodbi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186.čl. KZ-1 ugotovilo, da ni dokazano, da bi bil obdolženec vešč težje zahtevnih in strokovnih električnih del in je zato opravilo tudi popravek v izreka, vsebovanega v obtožnem aktu, medtem, ko je pri kaznivem dejanju po 204.čl. KZ-1 stališče sodišča drugačno. V zvezi s tem prizivno sodišče ugotavlja, da je v obtožbi Okrožnega državnega tožilstva Koper opr. štev. Kt/18727/2017 z dne 28.11.2017 glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko I. obtožbe res bil vsebovan očitek, da naj bi obtoženec „v gospodarskem poslopju oziroma stavbi št. 164 uredil posebej prirejen prostor za hidroponično gojenje konoplje“, medtem, ko je v krivdoreku grajane sodbe ta del izreka spremenjen tako, da je obtoženec „v gospodarskem poslopju oziroma stavbi št. 164 poskrbel za ureditev posebej prirejenega prostora za hidroponično gojenje konoplje“. V zvezi s tem sodišče prve stopnje, sklicevaje se pri tem predvsem na izpovedbo priče M. Š., navaja, da je obtoženec bil tisti, ki je le poskrbel za to, da je neznanec z dobrim elektro-znanjem uredil vse potrebno in poskrbel za vse v zvezi z namestitvijo in inštalacijo električnih naprav, vključno z montažo varovalk, vodov, vezavo elektrike in podobno. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko II. krivdoreka prvostopenjske sodne odločbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vsebine opisa res videti, da naj bi odcep in odvod električnega vodnika mimo uradnega števca elektro distributerja izvedel obtoženec sam, hkrati pa je iz opisa obeh kaznivi dejanj, nenazadnje upoštevaje tudi dokazno gradivo, ki ga je imelo sodišče na razpolago, povsem jasno, da gre pri obeh kaznivih dejanjih za strokovno in tudi vsebinsko za povsem neprimerljivi početji, ki zahtevata tudi različna strokovna znanja, kar je sodišče prve stopnje v grajani sodbi tudi obrazložilo. Pritožbeno sodišče nikakršnega nasprotja v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni zaznalo in je bilo potrebno posledično zagovorničino pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

13. Zagovornica v tistem delu svoje pritožbe in dopolnitve le te, ko graja tisti del obrazložitve prvostopenjske sodne odločbe, ki je vsebovan v točki 43. obrazložitve grajane sodne odločbe, navaja, da ob prehodu slovensko-hrvaške meje še vedno obstaja določena stopnja mejne kontrole, vsaj v obliki registracije vozil in potnikov, ki mejo prestopajo, sicer v prilogi pritožbe dostavlja listine, ki naj bi to potrjevale, pa vendarle iz teh listin, zaradi zagotavljanja anonimnosti oseb, na katere se listine nanašajo, ni mogoče ugotoviti, za katere državljane gre. Pa tudi če bi bilo vse, kar navaja zagovornica v svoji pritožbi glede tega vprašanja res, samo to dejstvo alibija v smislu zagovora obtoženca ne more potrjevati, zlasti zaradi tega, ker je sodišče svoj sklep o tem, da obtožencu alibi ni dokazan, oprlo tudi na druge podatke in dokaze, ki jih je podrobneje razdelalo v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Prav pa ima obtoženčeva zagovornica v tistem delu pritožbe, ko graja odločbo prvostopenjskega sodišča o odvzemu domnevno pridobljene protipravne premoženjske koristi v znesku 24.000 EUR. Sodišče je obtožencu to korist odvzelo, sklicevaje se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Iz opisa krivdoreka, vsebovanega v točki I. grajane sodbe je videti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da naj bi si obtoženec s tem kaznivim dejanjem pridobil za 24.000 EUR premoženjske koristi, zlasti upoštevaje tudi dejstvo, da državno tožilstvo na obtoženca naslavlja zgolj očitek, da je konopljo zaradi nadaljnje prodaje proizvajal, jo hranil, ne pa tudi že prodajal oziroma prodal. Tudi dokazna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, gre pa za listek, zasežen obtožencu ob preiskavi njegovega vozila in na katerem so bile navedene le številke 7500, 2500, 4000, 3000, 4000 in 3000, ne da bi bilo iz lističa kakorkoli videti, na kaj se navedene številke nanašajo, je prešibka za gotov očitek o tem, da gre za denarne zneske, ki naj bi si jih obtoženec pridobil s prodajo mamila. Glede na vse navedeno je bilo tako pritožbi obtoženčeve zagovornice v tem delu ugoditi in odločiti tako, kakor je videti iz izreka te odločbe.

15. Glede izrečene kazenske sankcije pa zagovornica sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo oziroma podalo razlogov za izrek tako visoke kazenske sankcije, ker iz sodbe namreč ne bi izhajali objektivni in subjektivni razlogi sodišča za izrek izpodbijane kazenske sankcije. Te pritožničine navedbe pa so protispisne, saj je sodišče prve stopnje odločbo o kazenski sankciji prepričljivo in zadostno argumentiralo v točkah od 59 do 64 obrazložitve, tako, da je bilo pritožbo zagovornice tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče v zvezi s tem meni, da je izrečena kazenska sankcija primerna kriminalni količini in teži obravnavanega kaznivega dejanja, tako, kakor to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v grajani sodbi.

16. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo na podlagi določb 391. in 394. čl. ZKP razsoditi tako, kakor je videti iz izreka te odločbe.

17. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženega S. Š., zato izrek o stroških pritožbenega postopka v obliki sodne takse na podlagi drugega odstavka 98.čl. ZKP kot nepotreben odpade.