Jedro

Določba 285.e člena ZKP predpisuje, da predsednik senata o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, zakon dopušča, da pred odločitvijo izvede potrebne dokaze. Predsednik senata o predlogih obrambe odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri odloči sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen opisane procesne ureditve je, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov, ki se bodo izvedli na glavni obravnavi, s čimer se sodišče izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom ter zagotovi učinkovit potek nadaljnjega sojenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 43372/2017 z dne 15. 6. 2018 obsojenca S. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 3 leta zapora in denarno kazen v skupnem znesku 9.000,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje kazen 8 mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora ter denarno kazen v skupnem znesku 9.000,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas pripora. Odločilo je, da je obsojenec oškodovancu Elektro Primorska d.d. dolžan plačati znesek 6.579,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je slednjega napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in stroškov hrambe zaseženih predmetov. Prav tako je odločilo, da je dolžan plačati 24.000,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi. Odvzelo mu je tudi vse predmete, zasežene v hišni preiskavi. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da se obsojencu znesek 24.000,00 EUR ne odvzame. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da je bila v prvostopenjskem postopku res prekršena določba drugega odstavka 285.e člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje o predlogu obrambe za izločitev dokazov odločilo šele na glavni obravnavi, vendar vpliv te kršitve na zakonitost sodbe ni izkazan. Sodišče prve stopnje je o predlogu obrambe za izločitev dokazov vsebinsko odločilo, obramba pa je lahko odločitev izpodbijala v okviru pritožbe zoper sodbo, zato kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ni podana. Zatrjevana kršitev tudi po vsebini ni vplivala na zakonitost sodbe, saj so bili ob izdaji odredbe za hišno preiskavo utemeljeni razlogi za sum izkazani. Glede zatrjevanega dvoma v nepristranskost sodišča je stališče zahteve, da že vsaka (tudi relativna) bistvena kršitev določb kazenskega postopka kaže na sodnikovo pristranskost, neživljenjsko. Očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje pa ni utemeljen, saj so bile navedbe obrambe glede pravilnosti odločbe o stroških postopka vsebinsko ocenjene v sklopu presoje pritožbenih navedb glede kazenske sankcije. Podana ni niti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju lastništva vozil oprlo na izpovedbo priče Banfi.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica v zahtevi izhaja iz stališča, da so bili dokazi, ki so bili v konkretni zadevi pridobljeni s hišno preiskavo, nezakoniti, saj ob izdaji odredbe za hišno preiskavo niso bili podani utemeljeni razlogi za sum po prvem odstavku 214. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja z obširnimi razlogi opredelilo v 56. in 57. točki sodbe, višje sodišče pa je navedeni presoji argumentirano pritrdilo zlasti v točkah 7. in 8. sodbe. Vložnica razen posplošene trditve, da dokazi niso dovoljeni, v zahtevi ne obrazloži in ne utemelji, zakaj presoja nižjih sodišč ni skladna z zakonom, zato tega dela zahteve vsebinsko ni bilo mogoče preizkusiti.1

6. Poglavitni sklop očitkov se nanaša na uveljavljanje kršitve 285.e člena ZKP, ker predsednica senata sodišča prve stopnje o predlogu obrambe za izločitev dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo, ni odločila s posebnim sklepom takoj po predobravnavnem naroku, ampak šele na glavni obravnavi po izvedenem dokaznem postopku. Vložnica na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe in hkrati posegla v obsojenčevo pravico iz 25. člena Ustave RS. Zaradi navedene kršitve se je na glavni obravnavi odločalo o vseh dokazih, ne da bi obsojenec vedel, ali bo sodišče njegovemu predlogu za izločitev dokazov ugodilo. Pri tem dva sodnika, člana razpravljajočega senata, sploh nista bila seznanjena s stališčem obrambe o nezakonitih dokazih. Ker so se na glavni obravnavi izvajali vsi dokazi, je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, s tem pa podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predsednica senata o izločitvi dokazov ni odločila s posebnim sklepom, temveč je na glavni obravnavi izvajala dokaze, s katerimi je za nazaj potrjevala obstoj utemeljenih razlogov za sum, zato je podan tudi dvom v njeno nepristranskost in posledično kršitev 29. člena Ustave RS. Zaradi kršitve procesnih določb je bilo po vložničinem mnenju tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

7. Določba 285.e člena ZKP predpisuje, da predsednik senata o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, zakon dopušča, da pred odločitvijo izvede potrebne dokaze. Predsednik senata o predlogih obrambe odloči s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri odloči sodišče druge stopnje (drugi odstavek 285.e člena ZKP). Namen opisane procesne ureditve je, da se v kazenskem postopku še pred začetkom glavne obravnave razčisti vprašanje dovoljenosti dokazov, ki se bodo izvedli na glavni obravnavi, s čimer se sodišče izogne morebitnim kasnejšim procesnim zapletom ter zagotovi učinkovit potek nadaljnjega sojenja.2

8. Vložnica svoje očitke usmerja v grajo procesne situacije, ko sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov, ki ga je obramba v pisni obliki podala na predobravnavnem naroku, ni odločilo po tem naroku, ampak šele na glavni obravnavi po izvedenem dokaznem postopku. Zahteva v tem delu utemeljeno uveljavlja kršitev določbe prvega in drugega odstavka 285.e člena ZKP, ki je predsednici senata narekovala, da o predlogih obrambe za izločitev dokazov odloči po opravljenem predobravnavnem naroku še pred začetkom glavne obravnave. Če zaradi zapletenosti zadeve ali pomanjkanja podatkov v spisu odločitev ni bila mogoča, bi morala predsednica senata v tej zvezi izvesti potrebne dokaze, nato pa odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega bi bila dopustna pritožba na sodišče druge stopnje.

9. Navedena procesna kršitev je po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko relevantna le, če je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, vendar po presoji Vrhovnega sodišča vložnica takšnega vpliva v konkretni kazenski zadevi ni izkazala. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je predsednica senata na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2018 pred branjem obtožbe pojasnila, da so bili zagovorničini predlogi za izločitev vezani na izvedbo dokaznega postopka, zaradi česar bo sodišče o predlogu odločilo po obravnavi oziroma po izvedbi celotnega dokaznega postopka. O procesnih predlogih strank, vključno s predlogom za izločitev s hišno preiskavo pridobljenih dokazov, je bilo nato s sklepom odločeno na naroku dne 11. 6. 2018 po zaključku dokaznega postopka. Razloge za zavrnitev predlagane izločitve dokazov je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, zoper katero se je obramba pritožila in tako tudi vsebinsko izpodbijala sprejeto odločitev. Višje sodišče je pritožbene argumente zavrnilo in med ostalim presodilo, da so bili utemeljeni razlogi za sum ob izdaji odredbe za hišno preiskavo podani.

10. Glede na predstavljen potek sojenja se izkaže, da okoliščina, da je sodišče prve stopnje o predlogu obrambe za izločitev dokazov odločalo šele na glavni obravnavi po izvedbi dokazov, ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Predsednica senata je o poteku glavne obravnave že na prvem naroku seznanila stranke in preostala člana razpravljajočega senata, obramba pa je imela zoper zavrnitev predloga za izločitev dokazov zagotovljeno tudi pravno sredstvo v okviru pritožbe zoper sodbo. Pravica do obrambe obsojencu med izvajanjem dokaznega postopka ni bila kršena, zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa v luči presoje nižjih sodišč, da s hišno preiskavo pridobljeni dokazi niso bili nezakoniti, ni podana. Vložnica predsednici senata očita, da je z izvajanjem dokazov za nazaj potrjevala obstoj utemeljenih razlogov za sum, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi višje sodišče, zahtevan dokazni standard ugotavljalo z oziroma na gradivo, s katerim je razpolagala preiskovalna sodnica v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Zahteva neutemejeno dvomi tudi v nepristranskost predsednice senata, saj po ustaljeni sodni praksi upravičen dvom v nepristranskost sojenja ne more biti podan samo zaradi načina procesnega vodenja in morebitnih kršitev zakona, za uveljavljanje katerih so predvidena pravna sredstva.3

11. Vložnica trditev, da je bilo v posledici navedene procesne kršitve zmotno ugotovljeno dejansko stanje, v zahtevi ne konkretizira in ne utemelji, v čem naj bi procesno postopanje prvostopenjskega sodišča vplivalo na zakonitost dokazne ocene nižjih sodišč. Tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo uvodoma omenja vložnica, v zahtevi ni substancirana, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

12. V drugem delu zahteve vložnica uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki se tičejo obsojenčevega lastništva štirih vozil in odločitve o plačilu stroškov kazenskega postopka. Iz tega razloga je bila po mnenju zagovornice kršena obsojenčeva pravica do obrazložene sodne odločbe in njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, kar je vplivalo na pravilnost odločbe o stroških postopka.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je prvi del z zahtevo citiranih pritožbenih navedb nanašal na izpodbijanje odločbe o odvzemu premoženjske koristi (VII. del pritožbe), kar je višje sodišče sprejelo (14. točka drugostopenjske sodbe) in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, zato je opredeljevanje do preostalih pritožbenih argumentov v tej zvezi postalo nepotrebno. Utemeljeno pa zahteva uveljavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji (IX. del pritožbe v povezavi s predhodnimi grajami o obsojenčevemu lastništvu vozil), vendar pomanjkljiva drugostopenjska obrazložitev v tem delu ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni zapisalo, da je obsojenec lastnik štirih avtomobilov, kot v zahtevi trdi vložnica, ampak je navedlo, da je lastnik štirih vozil oziroma prevoznih sredstev, in sicer dveh avtomobilov in dveh motornih koles (str. 20., 30. in 32. prvostopenjske sodbe). Na tej podlagi pravnomočna sodba obsojencu obrazloženo nalaga plačilo stroškov kazenskega postopka skladno s prvim odstavkom 95. člena ZKP, zato ustavni pravici iz 22. in 29. člena Ustave RS nista bili prekršeni. Kolikor pa vložnica sprejeti odločitvi o stroških nasprotuje po vsebini, s tem uveljavlja razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Ker uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7115, 7119 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Prvi odstavek 424. člena ZKP, prim. tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26/95 z dne 21. 9. 1995 in druge. 2 V tem smislu tudi Š. Horvat: Uvodna pojasnila, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 29-30. 3 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 39334/2013 z dne 11. 1. 2018, I Kp 14183/2017 z dne 13. 7. 2017 in druge.