Jedro

Če se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanj, sodišče druge stopnje pa se s takšno presojo izrecno ali konkludentno strinja, potem mu ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe, ki pomenijo zgolj ponovitev navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje in na katere je stranka že dobila odgovor.

Trditveno in dokazno breme glede izkazovanja predpostavk neupravičene pridobitve je na tožeči stranki.

Tudi za nastanek odškodninske odgovornosti po ZVK morajo biti podane vse štiri predpostavke: protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, škoda in odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.508,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.478,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi veljavnost Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju št. 1/2001 z dne 3. 1. 2001, sklenjene med prvo in drugo toženko, da se ugotovi veljavnost Pogodbe št. 1/2000 z dne 3. 1. 2001, sklenjene med tožečo stranko in prvo toženko ter da se prvi in drugi toženki naloži nerazdelno plačilo zneskov 439,247.817,28 SIT (sedaj 1,832.948,66 EUR) in 209,703.600,00 SIT (sedaj 875.077,62 EUR) z zamudnimi obrestmi (I. 1-4 točka izreka). Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo podrejene tožbene zahtevke na ugotovitev, da se pravice in obveznosti iz Pogodbe št. 1/2001 še vedno izvršujejo, ter da se prvi toženki naloži plačilo zneskov 439,247.817,28 SIT (sedaj 1,832.948,66 EUR) in 209,703.600,00 SIT (sedaj 875.077,62 EUR) z zamudnimi obrestmi (II. 1-3 točka izreka). Tožeča stranka je (primarno) od obeh toženk zahtevala plačilo zneskov iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi dejanj nelojalne konkurence po Zakonu o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK) oziroma iz naslova neupravičene pridobitve, (podrejeno) pa je od prve toženke plačilo zneskov zahtevala iz naslova Pogodbe št. 1/2000. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po prvem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po novih predpisih.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prva in druga toženka predlagata, naj sodišče revizijo zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - prva in druga toženka sta dne 3. 1. 2001 sklenili Pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju št. 1/2001 (v nadaljevanju Pogodba št. 1/2001), v kateri sta ugotovili, da ima prva toženka na objektih druge toženke v uporabi kapacitete za daljinsko kontrolo delovanja objektov; s to pogodbo se je prva toženka med drugim zavezala i) testirati delovanje te opreme – CB za potrebe druge toženke ter ii) pripravljati predloge za izboljšanje funkcionalnosti opreme CB za potrebe druge toženke, v kolikor bo to potrebno; - prva toženka je zgoraj navedene obveznosti po Pogodbi št. 1/2001 proti plačilu prenesla na tožečo stranko s Pogodbo št. 1/2000 z dne 3. 1. 2001 (v nadaljevanju Pogodba št. 1/2000), ki je bila sklenjena za dobo veljavnosti Pogodbe št. 1/2001; - tožeča stranka je v sistem CB vgradila vmesnike za ugotavljanje napak na napravah druge toženke; - prva in druga toženka sta se na podlagi „Pogodbe o sporazumnem odstopu od pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju št. 1/2002“ (v nadaljevanju Pogodba o sporazumnem odstopu) z dne 26. 9. 2002 sporazumeli, da s 30. 9. 2002 odstopata od Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju, prva toženka pa je o posledičnem prenehanju Pogodbe št. 1/2000 obvestila tožečo stranko; tožeča stranka po prejemu obvestila vmesnikov ni odstranila; - zgoraj navedene obveznosti po Pogodbi št. 1/2001 se po 1. 10. 2002 niso izvrševale; - prva in druga toženka sta dne 27. 1. 2005 sklenili najemno pogodbo, v kateri se je prva toženka zavezala drugi toženki omogočiti dostop do podatkov sistema CB in ji dovolila, da nanj priključi senzorje svojih naprav; Revizijske navedbe

6. Tožeča stranka v reviziji očita, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe glede nepravilnosti sporazumnega odstopa od Pogodbe št. 1/2001, kot tudi glede navideznosti tega odstopa. Sodba naj bi bila na več mestih nerazumljiva, protislovna, neobrazložena in protispisna. V zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve naj bi sodišče napačno uporabilo princip privolitve v prikrajšanje. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa naj bi sodišče napačno razlagalo pojem višine izgubljenega dobička ter napravilo nelogičen sklep, da je tožba v tem delu nesklepčna.

7. Revizija ni utemeljena.

Presoja utemeljenosti revizije Glede veljavnosti Pogodbe št. 1/2001 in Pogodbe št. 1/2000

8. V zvezi z veljavnostjo Pogodbe št. 1/2001 in Pogodbe št. 1/2000 tožeča stranka očita, da je sodba sodišča druge stopnje zaradi zapisa, da se oznaka pogodbe „1/2002“ pravilno glasi 1/2000, nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitek ni utemeljen. V navedenem primeru gre za očitno pisno pomoto, ki na sposobnost sodbe za preizkus ne vpliva. Da je imelo sodišče druge stopnje v mislih oznako pogodbe št. 1/2001 (in ne 1/2000), je očitno iz obrazložitve, ki neposredno sledi očitanemu zapisu in ga pojasnjuje. Sodišče druge stopnje je ob prvi naslednji omembi pogodbe „št. 1/2002“ zapisalo, da je bila ta sklenjena med toženkama. Da je bila med toženkama sklenjena Pogodba št. 1/2001, ne pa Pogodba št. 1/2000, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in prvo toženko, pa med pravdnimi strankami ni sporno. Sporen zapis je torej tak, da glede na umestitev v obrazložitev ne more zbuditi dvoma, da gre le za očitno pisno pomoto.

9. Prav tako ni utemeljen očitek tožeče stranke, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sporazumen odstop od Pogodbe št. 1/2001 (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi s tem je tožeča stranka v pritožbi izpostavljala pomen oznake pogodbe „št. 1/2002“. Sodišče druge stopnje teh navedb tožeče stranke ni prezrlo in je nanje ustrezno odgovorilo (zadnji odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani). Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da se instančno sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vsake posamezne navedbe strank, temveč zadošča, da odgovor nanje smiselno izhaja iz same obrazložitve odločbe.(1)

10. Neutemeljeni so tudi preostali očitki kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožeča stranka v pritožbi iztrgano iz celotne izpovedbe zaslišanih prič M. D. in I. K. poudarjala, da naj bi bilo med toženkama sklenjenih "obilo pogodb", ne drži, saj je sodišče v zvezi s tem podalo konkretno obrazložitev (drugi odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe na 4. strani). Prav tako ni mogoče zaključiti, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti zaradi zapisa, da "pritožnik torej ni mogel izpodbiti razlogov v izpodbijani sodbi, da ni prenehala veljati" Pogodba št. 1/2001. Ni dvoma, da je sodišče nikalno obliko uporabilo pomotoma, saj iz izpodbijane prvostopenjske sodbe jasno izhaja zaključek sodišča, da je prišlo do prenehanja Pogodbe št. 1/2001, navedeno pa izhaja tudi iz siceršnje obrazložitve drugostopenjske odločbe. Takšen zaključek sodišč o prenehanju veljavnosti Pogodbe št. 1/2001 je pravilen, saj jasno izhaja iz Pogodbe o sporazumnem odstopu. Da je bila prava pogodbena volja strank v prenehanju Pogodbe št. 1/2001, pa sta potrdili tudi v postopku na prvi stopnji zaslišani priči. 11. Očitek protispisnosti (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede navedbe števila sklenjenih pogodb (40 namesto pravilno 140, kot to izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče I. K.) ni utemeljen, ker gre za očitno pisno pomoto, popravo katere bi tožeča stranka lahko zahtevala v skladu z določbo 328. člena ZPP. Vrhovno sodišče se do ostalih nekonkretiziranih očitkov protispisnosti ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do revizijskih navedb, s katerimi se posega v ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Nenazadnje ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim navideznim odstopom od Pogodbe št. 1/2001. Naloga pritožbenega sodišča je, da presodi navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanj, sodišče druge stopnje pa se s takšno presojo izrecno ali konkludentno strinja, potem mu ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe, ki pomenijo zgolj ponovitev navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje in na katere je stranka že dobila odgovor. Tako sodišče druge stopnje ni prekršilo svoje dolžnosti, da se opredeli do bistvenih pritožbenih navedb, s tem ko se izrecno ni izjavilo o navedbah, da je sistem CB v povezavi z vmesnikom ves čas deloval ter o navedbah glede vsebine najemne pogodbe z dne 27. 1. 2005. O teh navedbah se je izreklo že sodišče prve stopnje (tretji odstavek obrazložitve prvostopenjske odločbe na 8. strani ter obrazložitev na 9. strani), tožeča stranka pa jih v pritožbi ni predstavila v novi luči, ki bi terjala dodatna pojasnila pritožbenega sodišča. Sodišču druge stopnje se prav tako ni treba izreči o navedbah, ki po pravilih procesnega prava niso dopustne (286. oz. 337. člen ZPP). Nedopustne navedbe namreč ne morejo vplivati na rešitev pritožbe. Navedbe tožeče stranke, da je bil sistem CB montiran v bazne postaje pri drugi toženki na podlagi Pogodbe št. 1/2001 in 1/2000 in da bi morala prva toženka po sporazumnem prenehanju Pogodbe št. 1/2001 sistem CB odstraniti iz baznih postaj, so bile podane šele na tretjem naroku dne 23. 1. 2008 oziroma v pritožbi, zato se pritožbeno sodišče do teh prepoznih in nedopustnih navedb ni bilo dolžno opredeliti.

Glede neupravičene pridobitve

13. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je v sistemu CB našla rešitev tako, da je vgradila vmesnik, ki ugotavlja napake na oddajnikih in zvezah druge toženke, obe toženki pa naj bi bili zaradi njegove uporabe neupravičeno obogateni. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je po prenehanju pogodbenega razmerja vmesnike pustila v objektih, pristajala na njihovo možno uporabo in zato ne more utemeljeno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

14. Predpostavke neupravičene pridobitve, kot izhajajo iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), so obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Ne glede na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožba na tej podlagi nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. V zvezi s svojim prikrajšanjem oziroma obogatitvijo toženk tožeča stranka ni navedla prav nobene podlage, zakaj zahteva plačilo v višini zneskov, kot so bili predvideni s Pogodbo št. 1/2000. Predmet pogodbene obveznosti je bilo namreč testiranje delovanja opreme CB za potrebe druge toženke in ne nadzor nad delovanjem opreme druge toženke s pomočjo vmesnikov, poleg tega pa iz trditev tožeče stranke izhaja, da je za izpolnjevanje svoje pogodbene obveznosti prejela plačilo. Trditveno in dokazno breme glede izkazovanja predpostavk neupravičene pridobitve je na tožeči stranki (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni podala ustreznih navedb glede višine prikrajšanja oziroma obogatitve, je tožba zaradi pomanjkljivih trditev nesklepčna, končni zaključek sodišč nižje stopnje, da je tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve neutemeljen, pa pravilen.

15. Očitek, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ni naveden materialnopravni predpis, na podlagi katerega je sodišče odločilo, ni utemeljen. Konkretno je relevantni 190. člen OZ (ki ustreza predhodnemu 210. členu ZOR) navedlo že sodišče prve stopnje, zato pritožbenemu sodišču pravne podlage ni bilo treba ponavljati. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je bil v vsakem primeru mogoč. Do preostalih revizijskih navedb, ki predstavljajo poseg v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), ter do navedb glede namestitve in odstranitve sistema CB, ki so, kot že pojasnjeno, prepozne in nedopustne (286., 337. in 372. člen ZPP), se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeliti.

Glede odškodninskega zahtevka po ZVK

16. Materialnopravna odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti po ZVK je pravilna, četudi iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče druge stopnje. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je prva toženka razdrla pogodbo s tožečo stranko z namenom, da bi sklenila pogodbo z enako ali podobno vsebino z drugo toženko. S tem naj bi bila onemogočena pri pridobitvi izgubljenega dobička. Sodišče druge stopnje je zahtevek na tej podlagi zavrnilo kot neutemeljen zaradi nesklepčnosti tožbe. Obrazložilo je, da je višino izgubljenega dobička mogoče opredeliti le ob upoštevanju stroškov, ki nastanejo oškodovancu, tožeča stranka pa je v zvezi s stroški zatrjevala le, da po vgraditvi vmesnikov v sistem z izvrševanjem svojih storitev pomembnejših stroškov ni imela.

17. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na tej podlagi je neutemeljen. Tudi za nastanek odškodninske odgovornosti po ZVK morajo biti podane vse štiri predpostavke: protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, škoda in odgovornost. Če katera izmed njih ni podana, odškodninska obveznost ne nastane. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da ob ugotovljenem dejanskem stanju (prva toženka se z najemno pogodbo z dne 27. 1. 2005 drugi toženki ni zavezala opravljati storitev testiranja opreme CB, kar je bil predmet Pogodbe št. 1/2000 in št. 1/2001) ni podana niti prva predpostavka - protipravnost v obliki dejanja nelojalne konkurence po 13. členu ZVK, zato je zahtevek neutemeljen.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo odločilo, da mora tožeča stranka prvi toženki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora in materialne stroške, drugi toženki pa stroške odgovora na revizijo, vse povečano za davek na dodano vrednost. Stroški sodne takse za odgovor na revizijo spisovno niso izkazani, zato jih sodišče ni priznalo.

Op. št. (1): Primerjaj na primer sklep US RS Up-286/00 z dne 5. 3. 2001.