Jedro

Izpolnitvenega zahtevka tožeča stranka zaradi razdrte pogodbe ne more uveljavljati (argum. a. contrario 1. odstavek 132. člena ZOR).

Tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne more biti utemeljen tedaj, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja.

Izrek

1. Pritožba proti sodbi se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

2.1. Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi za 41,05 EUR.

2.2. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

3. Zahteva tožeče stranke za plačilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvo toženi 2.912,66 EUR, drugotoženi pa 2.886,50 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se kot primarni glasi: „ 1. Ugotovi se, da je pogodba o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001 z dne 3.1.2001, ki sta jo sklenili prvotožena in drugotožena stranka, veljavna.

2. Ugotovi se, da je pogodba 1/2001 z dne 3.1.2001, ki sta jo sklenili prvotožena in tožeča stranka, veljavna.

3. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 439,247.817,28 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti za čas od 1.1.2005 do 31.12.2006, ter od zneska 1.832.948,66 EUR za čas od 1.1.2007 do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni.

4. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 209.703.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.7.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 875.077,87 EUR za čas od 1.1.2007 do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni.„ (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da prvotožena stranka in prvotožena stranka (prav drugotožena stranka) vse medsebojne pravice in obveznosti dogovorjene v pogodbi o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001 z dne 3.1.2001, še vedno izvršujeta v obsegu, kot so dogovorjene v tej pogodbi.

2. Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 439.247.817,28 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2005 do 31.12.2006, ter od zneska 1.832.948,66 EUR za čas od 1.1.2007 do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni.

3. Prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 209.703.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.7.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 875.077,87 EUR za čas od 1.1.2007 do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni.“ (II. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 12.944,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila (III. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 11.966,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži plačilo pritožbenih stroškov ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in drugostopenjskemu sodišču predlagali naj pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj s pripadki.

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila tudi proti sklepu prvostopenjskega sodišča o odmeri sodne takse za sodbo. Sodišču druge stopnje je predlagala naj izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki ne naloži plačila opomina v višini 41,05 EUR in da tožeči stranki prizna stroške sestave zahteve za odmero sodne takse, jih naloži v plačilo toženima strankama ali izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov nastalih s pritožbo proti sklepu.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena, pritožba proti sklepu je deloma utemeljena, deloma pa neutemeljena.

1. O pritožbi proti sodbi Tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska proti prvotoženi stranki iz naslova izpolnitve pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001 z dne 3.1.2001 sklenjeni med tožečo in prvotoženo stranko. Proti obema toženima strankama pa temelji dejansko podlago vtoževanega tožbenega zahtevka na trditvah o njuni neupravičeni obogatitvi in odškodninski obveznosti po 13. členu Zakona o varstvu konkurence (ZVK). Sodišče druge stopnje je navedlo razloge za odločitev v navedenem vrstnem redu.

1.1. O tožbenem zahtevku proti prvotoženi stranki na izpolnitev pogodbe Pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001 z dne 3.1.2001, sklenjena med toženima strankama, in pogodbe št. 01/2000 z dne 3.1.2001, sklenjena med tožečo in prvotoženo stranko, sta bili glede časa trajanja in predmeta (testiranje delovanja opreme za daljinsko kontrolo za potrebe C.C., OE Oddajniki in zveze, pripravljanje predlogov za izboljšanje funkcionalnosti opreme za daljinsko kontrolo za potrebe C.C., OE Oddajniki in zveze, v kolikor bo to potrebno), v razmerju podrejenosti. Prvotožena stranka je namreč obveznost, ki jo je prevzela po pogodbi med prvo in drugotoženo stranko prenesla v izvajanje tožeči stranki (kot svojemu podizvajalcu), in sicer za dobo veljavnosti pogodbe, sklenjene med toženima strankama. Zato je lahko pogodba med tožečo in prvotoženo stranko veljala le toliko časa, kolikor je veljala pogodba med toženima strankama.

Pritožnica preveliko težo pripisuje oznaki pogodbe „1/2002“ (namesto prav 1/2000). Že iz vsebine obvestila prvotožene stranke tožeči stranki dne 30.9.2002 (A28) o prenehanju veljavnosti pogodbe „št. 1/2002“ o poslovnotehničnem sodelovanju z dne 3.1.2001, sklenjeni med toženima strankama, in s tem v posledici prenehanju veljavnosti pogodbe št. 01/2000, sklenjeni dne 3.1.2001 med tožečo in prvotoženo stranko, z navedbo 2. odstavka 1. člena pogodbe, ni mogoče narediti drugačnega materialnopravnega sklepa, kot da je prišlo do prenehanja veljavnosti obeh prej navedenih pogodb. Ob istih strankah, imenu pogodbe, datumu sklenitve obeh pogodb, pravilni označbi pogodbe sklenjene med tožečo in prvotoženo stranko in le drugačni označbi pogodbe sklenjene med toženima strankama, bi bilo napačno materialnopravno sklepanje, da je prenehala veljati neka druga pogodba med toženima strankama, ki ni v nobeni povezavi s pogodbo sklenjeno med tožečo in prvotoženo stranko.

Tudi iz obvestila o zavrnitvi računa tožeče stranke, ki ji ga je poslala prvotožena stranka dne 18.10.2002, izhaja, da je bil zavrnjen račun v zvezi z obema prej navedenima pogodbama. Pritožnik tudi iztrgano iz celotne izpovedbe zaslišanih prič M.D. in I.K. poudarja, da naj bi bilo med toženima strankama sklenjenih „obilo pogodb“ (primerjaj zapisnik o glavni obravnavi z dne 21.10.2008, list. št. 119 in list. št. 122). Poleg tega, da sta obe priči potrdili, da je šlo za sporazumen odstop od sklenjene pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001, sklenjeni med toženima strankama, sta poudarili, da je bila pogodba z dne 3.1.2001 edina pogodba z B.B., ki je bila sklenjena glede testiranja in glede uporabe sistema CB. Le na to poslovnotehnično sodelovanje se nanašajo razlogi v izpodbijani sodbi (zadnji stavek 7. odstavka na strani 6 sodbe). Izpovedala sta namreč, da je bila v letu 2005 sklenjena med toženima strankama generalna pogodba, v katero so vključeni tudi CB. Enako velja tudi za izpovedbo priče I.K., da so imeli z drugotoženo stranko sklenjenih pogodb za 40 lokacij, ob tem pa je treba upoštevati tudi nadaljnjo izpovedbo, da je bila C.C. „naš zelo pomemben najemodajalec“. Pritožnik torej ni mogel izpodbiti razlogov v izpodbijani sodbi, da ni prenehala veljati pogodba o poslovnotehničnem sodelovanju št. 1/2001, sklenjena dne 3.1.2001 med toženima strankama. Zato, ker je slednja pogodba prenehala veljati, je kot podizvajalska pogodba v skladu z 2. odstavkom 1. člena pogodbe 01/2000 z dne 3.1.2001, prenehala veljati tudi pogodba sklenjena med tožečo in prvotoženo stranko. Izpolnitvenega zahtevka (pravno opredeljene pogodbe o storitvi v smislu 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki ga je treba uporabljati na podlagi 1.060 člena Obligacijskega zakonika (OZ)), tožeča stranka zaradi razdrte pogodbe ne more uveljavljati (argum. a. contrario 1. odstavek 132. člena ZOR).

1.2. O trditveni podlagi iz naslova neupravičene obogatitve (4. odstavek 132. člena ZOR) Obveznost nadomestitve vrednosti (plačilo denarnega zneska izraženega v višini pogodbene vrednosti razdrte pogodbe) tožeča stranka temelji na dejstvu, da sta bili toženi stranki okoriščeni z uporabo vmesnikov, s pomočjo katerih je bilo mogoče nadzorovati delovanje baznih postaj prvotožene stranke, nameščenih na najetih delih prostorov v objektih drugotožene stranke. Pravno naravo njenega zahtevka je mogoče opredeliti kot kondikcijski zahtevek, saj je sprva med tožečo in prvotoženo stranko pogodba obstajala, kasneje pa je pogodbeno razmerje zaradi odstopa od pogodbe med njima prenehalo. Temelj za uveljavljanje zahtevka proti drugotoženi stranki naj bi bil verzijski, saj naj bi bila z uporabo tuje (vmesnikov tožeče stranke) stvari v svojo korist okoriščena. Pogoji za uveljavljanje, že v ZOR sprejete koncepcije enotnega zahtevka iz neupravičene pridobitve, so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega) vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (1).

Pomembno je izpostavljeno tudi načelo volenti non fit in iuria, saj tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne more biti utemeljen tedaj, kadar se prikrajšanec (v konkretnem primeru tožeča stranka) s prikrajšanjem strinja.

Pritožnik ne napada dejanskih ugotovitev v razlogih izpodbijane sodbe, da vmesnika tožeča stranka ni odstranila, ker je ocenila, da bi s tem kršila pogodbo št. 1/2000. Tožeča stranka je bila torej obveščena o prenehanju veljavnosti pogodbe št. 1/2000, pa vmesnikov ni odstranila, oziroma kakorkoli blokirala njihovega delovanja. Kot lastnik vmesnikov bi morala tožeča stranka, da bi izključila možnost uporabe slednjih v korist toženih strank vmesnike odstraniti. S tem je pristajala na njihovo možno uporabo. Trditve tožeče stranke, da vmesnikov ni odstranila, saj bi s tem sama kršila svojo poslovno obveznost in hkrati, da sta toženi stranki njen vmesnik ves čas uporabljali in da sta za višino pogodbenega zneska neupravičeno obogateni so materialnopravno nesklepčne. Zato je zahtevek tožeče stranke, ki temelji na določilih o neupravičeni obogatitvi neutemeljen.

1.3. Odškodninski zahtevek po 13. členu ZVK Tožeča stranka očita toženima strankama prekinitev njunega poslovnega razmerja zato, da bi bilo prekinjeno poslovno razmerje med tožečo in prvotoženo stranko. S tem naj bi bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz 7. alinee 2. odstavka 13. člena ZVK. V tej posledici naj bi v skladu s 27. členom ZVK bila tožeči stranki storjena škoda, ki jo zahteva po pravilih obligacijskega prava.

Ker morajo biti po pravilih obligacijskega prava v skladu s 154. členom ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), izpolnjeni vsi štirje elementi, da bi lahko obstojala odškodninska odgovornost toženih strank, je drugostopenjsko sodišče opravilo presojo, ali je tožeča stranka sploh navedla vse elemente za obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank in sicer: - škodljivo dejstvo, protipravno ravnanje, vzročno zvezo med ravnanji toženih strank in nastalo škodo, njihovo odgovornost ter višino zatrjevane škode.

Trditev o višini škode je tožeča stranka najprej izrazila v izgubi prihodkov in jo opredelila v višini navedeni v 3. točki tožbenega zahtevka, ter s povečanjem tožbenega zahtevka zvišala tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine proti toženima strankama še za prvih šest mesecev leta 2006. Trditev o prihodkih pa je kasneje popravila in sicer, da gre za izgubo dobička.

Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja sredstev oškodovanca (155. člen ZOR). Slednji pa ne more biti enak višini vseh zapadlih mesečnih plačil, kot ga je opredelila tožeča stranka na glavni obravnavi 19.9.2007 in v točki XVI, 4. pripravljalne vloge.

Višino izgubljenega dobička je mogoče opredeliti le ob upoštevanju stroškov, ki nastanejo oškodovancu. Tožeča stranka pa je zatrjevala le, da je potem, ko je izdelala vmesnike in jih vgradila v sistem, z izvrševanjem svojih storitev ni imela nobenih pomembnejših stroškov. Zahtevek na plačilo izgubljenega dobička ob takšnih trditvah tožeče stranke je nesklepčen in s tem tudi materialnopravno neutemeljen. Zato se sodišče ni ukvarjalo s presojo obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti po ZVK in ZOR.

Glede na razloženo, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, saj za odločitev v pritožbenem postopku niso bile pravno odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo s pritožbo predloženega dokaza, to je lokacijskega aneksa št. 1/2002 V (GSM sistem) k najemni pogodbi št. 11/93 z dne 1993, saj tožeča stranka niti ni navedla zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni predložila do konca postopka pred prvostopenjskim sodiščem.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni podana nobena absolutna postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

2. O pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse za sodbo Po vsebini se tožeča stranka pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri opomina za plačilo sodne takse za sodbo, v višini 41,05 EUR. Hkrati zahteva naj ji sodišče druge stopnje prizna stroške zahteve za odmero sodne takse in pritožbene stroške nastale s pritožbo proti navedenemu sklepu.

V skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (ZST – 1, Ur. l. RS, št. 37/08) je drugostopenjsko sodišče uporabilo prej veljavni Zakon o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90, s spremembami in dopolnitvami, ZST). S sodno odločbo nastane takšna obveznost takrat, ko je obravnava zaključena, pod predpostavko, da je tožeča stranka navzoča na obravnavi (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST). Če je (tožeča stranka) navzoča pri sodnem dejanju (na zadnjem naroku glavne obravnave), za katero mora plačati takso, pa je ne plača takoj, jo sodišče opozori, da mora plačati takso v 15 dneh (1. odstavek 26. člena ZST). Ker iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.10.2008 ne izhaja, da bi tožečo stranko prvostopenjsko sodišče opozorilo na obveznost plačati takso v 15 dneh, bi moralo ravnati tako, kot če tožeča stranka ni bila navzoča na zadnjem naroku za glavno obravnavo. To pa pomeni, da bi ji prvostopenjsko sodišče moralo poslati nalog naj v 15 dneh od vročitve naloga plača dolžno takso (3. odstavek 26. člena ZST). Prvostopenjsko sodišče je torej materialno pravno zmotno uporabilo določila 26. člena ZST, saj je nepravilno naložilo tožeči stranki v plačilo opominsko takso. Zato je v tem delu pritožbi tožeče stranke drugostopenjsko sodišče ugodilo, izpodbijani sklep delno razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje še ni odločalo o povrnitvi stroškov postopka v zvezi z odmero sodne takse za sodbo, priglašene v zahtevi za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Zato stroški, ki še niso bili odmerjeni ne morejo biti predmet preizkusa v pritožbenem postopku.

V ostalem, nerazveljavljenem delu, pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

3. Vendar pa je pritožbeno sodišče presojalo pravico tožeče stranke zahtevati pritožbene postopke v postopku odmere sodne takse, ki bi jih moralo drugostopenjsko sodišče glede na načelo uspeha prevaliti v breme tožene stranke (1. odstavek 154. člena ZPP).

ZST je specialen zakon, po katerem se pred sodišči v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (1. člen ZST). V 2. členu je predpisano, v katerih postopkih se takse plačujejo, med drugimi tudi v pravdnem postopku (1. točka 2. člena ZST). Po 2. odstavku 3. člena ZST mora plačati takso za odločbo sodišča prave stopnje tožnik oziroma predlagatelj. Po mnenju drugostopenjskega sodišča gre pri zahtevi stranke, da ji sodišče izda odločbo o odmeri takse v skladu s 1. odstavkom 27. člena ZST za poseben postopek, ki se je v konkretnem primeru vodil kot vzporeden postopek po končanem pravdnem postopku. Z odločitvijo o pritožbi proti glavni stvari je bil namreč pravdni postopek končan. Postopek po zahtevi stranke o izdaji odločbe o odmeri takse je tekel posebej. Po končanem pravdnem postopku je bila izdana tudi odločba o odmeri sodne takse, zoper katero je imel predlagatelj (prej tožeča stranka) možnost vložiti posebno pritožbo (2. odstavek 27. člena ZST). Prvostopenjsko sodišče torej pri odmeri takse ni več odločalo o samem predmetu spora, torej o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. S stališča temeljnega oziroma glavnega postopka, ki teče med pravdnima strankama, je postopek odmere sodne takse vzporedni postopek, ki je po svoji naravi podoben (splošnemu) upravnemu postopku. Gre namreč za poseben postopek med stranko na eni strani in državo oziroma sodiščem, ki odloča o odmeri sodne takse, ne glede na razmerje do nasprotne stranke na drugi strani. Iz tega razloga je treba pri odločitvi o stroških, nastalih v zvezi s tem postopkom smiselno (kot materialnopravni predpis) uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, čistopis Ur. l. RS, št. 65/2008). Le-ta po 1. odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, konkretno tožeče stranke (primerjaj s stališčem v sklepu VS RS II Ips 34/2003 – oprostitev plačila sodnih taks ali odobritev obročnega odplačila, sklep VSL II Cp 170/2007 – brezplačna pravna pomoč). Sodišče druge stopnje je iz omenjenih razlogov zavrnilo pritožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v zvezi z odmero sodne takse.

Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s pritožbo proti sodbi temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

4. Prvotoženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki 21. tarifne številke Odvetniške tarife (OT) v višini 3.750 točk, za materialne stroške po 3. odstavku 13. člena OT v višini 47,5 točk, skupaj 3.797,50 točk. 20 % davek na dodatno vrednost (DDV) od tega števila točk znaša 759,50 točk, skupaj 4.557 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459), pripada prvotoženi stranki 2.091,66 EUR za stroške po OT. Sodna taksa za odgovor na pritožbo po ZST znaša 821,00 EUR, zato je drugostopenjsko sodišče priznalo skupaj prvotoženi stranki 2.912,66 EUR. Drugotoženi stranki je priznalo za sestavo pritožbe po isti tarifni številki kot prvotoženi stranki 3.750 točk in 750 točk za 20 % DDV, skupaj 4.500 točk. Ob upoštevanju navedene vrednosti točke pripada drugotoženi stranki 2.065,50 EUR. Za plačano sodno takso za odgovor na pritožbo ji pripada še 821,00 EUR, skupaj 2.886,50 EUR. Če tožeča stranka pritožbenih stroškov ne bo pravočasno plačala, bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči z iztekom 15-dnevnega paricijskega roka, šteto od vročitve odločbe tožeči stranki dalje (načelno pravno mnenje VS RS, Pravna mnenja I/2006, stran 7).

(1) Več A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2. knjiga, redaktorjev prof. dr. Mihe Juharta in docent dr. Nine Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 43 do 47.