Jedro

Tožnika sta v pretepu utrpela obtolčenine glave, obtolčenine nosu in obtolčenine ter raztrganino zgornje ustnice. Drugotožnik je imel napram prvotožniku kratkotrajnejše in manj intenzivne telesne bolečine, zato je prvotožniku iz tega naslova priznano 100.000,00, drugotožniku pa 70.000,00 SIT. Plačilo denarne odškodnine za strah, duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, za skaženost ter za razžalitev dobrega imena in časti pa glede na izpovedbe obeh tožencev in izvedensko mnenje ni osnovano.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: "1. Drugotožena stranka J. D. je dolžna plačati tožniku M. Ž. znesek 100.000,00 SIT ter mu povrniti tudi stroške te pravde v znesku 76.081,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.10.1999 dalje do plačila, vse to v 15 dneh, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka je dolžna nerazdelno plačati tožniku G. P. 70.000,00 SIT ter mu povrniti tudi stroške te pravde v višini 57.126,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.10.1999 dalje do plačila, vse to v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahtevata tožnika več, to je prvotožnik v znesku nad 100.00,00 SIT in drugotožnik v znesku nad 70.000,00 SIT, se zavrne." Pritožba tožene stranke se v preostalem delu, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. II. Prvotožnik je dolžan drugotožencu povrniti 17.052,00 SIT, drugotožnik pa toženi stranki 17.052,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1 izreka naložilo drugotožencu J. D., da je dolžan prvemu tožniku M. Ž. plačati odškodnino v skupnem znesku 200.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 74.535,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.10.1999 dalje do plačila, pod točko 2 izreka pa je toženi stranki (prvemu in drugemu tožencu, I. Š. in J. D.) naložilo, da je dolžna drugemu tožniku G. P. plačati odškodnino v skupnem znesku 120.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 74.535,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.10.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper oba toženca in predlog obeh tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper tako sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili tako tožeča kot tožena stranka: Tožnika izpodbijata zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožnika, razen tega, da grajata delo v tem postopku postavljenega izvedenca, predvsem nista zadovoljna z višino prisojene odškodnine. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da pri prvotožniku življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Prvotožnik je namreč izpovedal, da se zaradi poškodb glave težje zbere in da zato določenih stvari sploh ne more ali pa jih težje opravi, da ima omrtvičeno ustnico ter da včasih čuti mravljince. Tudi ni res, navaja v pritožbi, da je imel prvotožnik le prebito ustnico; sodišče je spregledalo še ostale poškodbe, in sicer obtolčenine glave in obtolčenine nosu. V tem delu sodišče prve stopnje v celoti sledi izvedencu, ki pa tako kot sodišče ni podal nobene obrazložitve o tem, zakaj življenjska aktivnost prvega tožnika ni zmanjšana. Enako velja tudi za mnenje glede drugega tožnika, čeprav ima tudi ta posledice, ki so v tem, da si ne upa več v isti lokal. Glede skaženosti prvotožnika pritožba navaja, da je (v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje) sprememba na obrazu opazna in to brez posebne pozornosti opazovalca, saj je ustnica odebeljena in povešena ter torej ni razloga, da bi moral to spremembo trpeti brez pravične odškodnine. Prenizka je po prepričanju pritožnikov tudi prisojena odškodnina za strah. Prvotožnika je povsem nepričakovano napadel 116 kg težak gozdar, drugotožnika pa celo oba toženca, tako da sta se oba tožnika močno ustrašila za svoje zdravje, predvsem za svoje zobe. Brez posebne obrazložitve drugotožnik zahteva višjo odškodnino tudi za telesne bolečine, oba pa še dodajata, da sta dostojanstvo in čast prizadeta tudi s fizičnim in ne samo verbalnim deliktom, torej jima gre odškodnina tudi iz naslova razžalitve dobrega imena in časti. Toženca izpodbijata ugoditveni del sodbe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Po njunem mnenju je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti in nasprotja v sebi, da se je ne da preizkusiti, poleg tega pa obrazložitev sodbe nasprotuje izreku oziroma je izrek nedoločen, ko govori o "toženi stranki", pri tem pa ni razvidno, za katero toženo stranko gre. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje, saj iz sodbe ne izhaja pomembno dejstvo, da sta bila prav tožnika tista, ki sta izzvala toženca. Tožbeni zahtevek je torej neutemeljen že po temelju, posebej pa še po višini. Oba tožnika močno pretiravata pri svojih posledicah, kot je to ugotovil tudi izvedenec v svojem mnenju. Za oba tožnika ne vidita nobenega razloga za priznavanje odškodnine za strah, saj se po sodni praksi priznava zgolj intenzivni primarni ter dalj časa trajajoči sekundarni strah, kar pa v danem primeru ni podano. Poškodbe tožnikov nimajo nikakršnih posledic, sploh pa niso bile tako hude, da bi lahko pri tožnikih povzročile kakršenkoli strah za izid zdravljenja. Toženca opozarjata tudi, da je napačna odločitev sodišča glede stroškov postopka, tako po temelju kot tudi po višini. V skladu z določbo 344. člena ZPP sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, vendar odgovora na pritožbo nista podali. Pritožba tožeče stranke ni, pritožba tožene stranka pa je delno utemeljena. V pritožbi tožencev uveljavljena absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje razlogom v sodbi, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med dejstvi in razlogi v sodbi pa ni nasprotij. Izraz "tožena stranka", ki ga sodišče prve stopnje uporablja v 2. točki izreka, ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in (nujno) pomeni oba toženca. Vsaka civilna pravda je namreč zgrajena na sistemu dveh strank, ki nastopata druga proti drugi z nasprotujočimi si interesi. V civilni pravdi ne more biti manj ali več strank kot dve, lahko pa na eni strani nastopa več tožnikov ali več tožencev, pri čemer pravdni stranki ostajata ena tožeča in ena tožena. V skladu s tožbo toženo stranko predstavljata toženca I. Š. in J. D., torej sta po 2. točki izreka oba nerazdelno zavezana za plačilo odškodnine drugotožniku, to pa je tudi v skladu z obrazložitvijo, ki je podana v prvostopni sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od preostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta za škodni dogodek odgovorna prvo in drugotoženec. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le povzema, da je sodišče prve stopnje vzelo v obzir navedbe vseh zaslišanih, tako navedbe obeh tožnikov kot obeh tožencev pa tudi natakarice, ki je v času pretepa stregla v lokalu. Že iz izpovedi tožencev je razvidno, da tožnikov nista pustila pri miru; drugotoženec je po svoji lastni izpovedi prvotožnika vsaj odrinil z zunanjim delom ploske roke, prvotoženec pa dopušča možnost, da je koga udaril. Izpoved natakarice in izkazane poškodbe obeh tožnikov potrjujejo, da je šlo za kaj več kot odriv in ne samo za možnost, temveč dejanske udarce, ki sta jih tožnikoma prizadejala prav toženca. Pritožbeno sodišče pa ima pomisleke glede višine prisojene odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč odškodnina za nepremoženjsko škodo v zneskih 200.000,00 SIT za prvotožnika in 120.000,00 SIT za drugotožnika previsoka. Za primarni strah in strah za izid zdravljenja tožnikoma odškodnina v znesku 100.000,00 SIT in 50.000,00 SIT po oceni pritožbenega sodišča ne gre. Kot je zapisal izvedenec dr. F. Z. v svojem izvedenskem mnenju (list.št.24), sta tako eden kot drugi tožnik ob poškodbi (udarcu) pretrpela le kratkotrajni strah manjše (oziroma minimalne) intenzitete, strah pred izidom zdravljenja pa je bil pri prvotožniku malo, pri drugotožniku pa sploh ne izražen. Za strah, ki se kaže kot posebna oblika nepremoženjske škode, je mogoče pravično denarno odškodnino prisoditi le, kadar je strah, kljub kratkotrajnosti, intenziven. Oškodovanca sta pretrpela kratkotrajen in neintenziven strah, ki jima ni pustil nobenih posledic, in ki po ustaljeni sodni praksi torej ne predstavlja pravno priznano škodo. Kratkotrajen primarni in sekundarni strah pri tožencih po oceni pritožbenega sodišča tako ne more biti podlaga za prisojo satisfakcije, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožencev in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo odškodnine zaradi strahu. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev druge nepremoženjske škode pa je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) pri odmeri odškodnine upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom: - Za pretrpljene telesne bolečine drugotožnik zgolj pavšalno zahteva višjo odškodnino od prisojene, čeprav iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bila poškodba drugotožnika napram prvotožniku lažja in je tudi rezultirala v kratkotrajnih telesnih bolečinah, skupno so trajale največ 23 dni, od tega samo 3 dni v srednje hudi obliki. 70.000,00 SIT je za tako kratkotrajne bolečine in ne izrazite nevšečnosti drugotožnika primerna odškodnina. - Glede duševnih bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče zopet povsem sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da ta oblika škode pri tožnikih ni podana. Zaradi obtolčenine glave in nosu ter manjše raztrganine ustnice tožnika nista nezmožna za delo, nimata zmanjšanih ali uničenih možnosti za nadaljnje življenje, tudi nimata nasploh poslabšanega zdravstvenega stanja, saj je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da sta morda le prvih nekaj dni po poškodbi imela težave s hranjenjem, pitjem, kajenjem in podobno. Tako ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja pravno priznane škode in je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikoma na tej podlagi ne gre denarna odškodnina, pravilna. - Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti prvotožnika je izvedenec ugotovil, da jih ni oziroma da sogovornik pri običajnem komuniciranju njegovo brazgotino pod sluznico leve strani zgornje ustnice ne opazi, če ni na to posebej opozorjen. Pritožnik v pritožbi zatrjuje drugače, češ da je brazgotina velika in da jo opazi vsak brez posebne pozornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da brazgotina prvotožnika (v premeru velika 1,5 cm in debela 0,5 cm) kvečjemu predstavlja manjšo spremembo na ustnici, ki pa ne izpolnjuje pogojev za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti. Strinja se z oceno sodišča prve stopnje, da je skaženost pravni standard, ki zahteva nekoliko več kot posebno iskanje brazgotine na obrazu. - Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikoma ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Poseg v osebnostno sfero tožnikov je bil namreč premajhen oziroma premajhne intenzitete, vsaka prizadetost časti (na katero napeljuje pritožba tožnikov) pa pri oškodovancu še ne povzroči duševne bolečine, ki bi opravičevale prisojo pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče nasploh ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, tako da so pritožbena izvajanja tožnikov v tej smeri neutemeljena. Ob taki nekomplicirani poškodbi kot so obtolčenine in manjša raztrganina ustnice in pa dejstvu, da gre za strokovno mnenje, ni razloga, da bi sodišče zaključilo kako drugače kot izvedenec. Ker je sodišče prve stopnje glede odškodnine za strah zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu, v katerem je bila pritožba tožencev utemeljena, le-tej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP spremenilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Prav tako je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (353. člen ZPP). Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tej pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek. Pritožbeno sodišče je pri tem (v nasprotju z odločitvijo sodišča prve stopnje) upoštevalo ne samo temelj in višino uspeha pravdnih strank, temveč tudi dejstvo, da sta bila v tej pravdni zadevi postavljena dva samostojna tožbena zahtevka, od katerih je eden uperjen le zoper prvotoženca, drugi pa zoper oba toženca. Stroški strank predstavljajo nagrade pooblaščencem za delo, materialne stroške in pa sodne takse. Pritožbeno sodišče je stroške priznalo v višini kot sodišče prve stopnje in sicer (ker so bili priglašeni za oba tožnika ter oba toženca skupaj) obema tožnikoma v skupni višini 429.774,00 SIT ter obema tožencema v skupni višini 194.013,00 SIT. 57% vseh stroškov je bilo glede na vrednost spornega predmeta (2,000.000,00 SIT od 3,500.000,00 SIT) potrebnih v sporu prvotožnika zoper drugotoženca. To pomeni, da je bilo za potrebe tega tožbenega zahtevka prvotožniku priznanih 244.971,00 SIT (57% od 429.774,00 SIT), drugotožencu pa 110.587,00 SIT (57% od 194.013,00 SIT). Prvotožniku, ki je s tožbenim zahtevkom uspel s približno 52,5% (100% po temelju in 5% po višini), mora drugotoženec povrniti temu sorazmeren del stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), torej 128.610,00 SIT (52,5% od 244.971,00 SIT). Prvotožnik pa mora drugotožencu povrniti 47,5% njegovih stroškov postopka, torej 52.529,00 SIT (47,5% od 110.587,00 SIT). Po pobotanju teh stroškovnih terjatev (128.610,00 SIT - 52.529,00 SIT) mora tako drugotoženec prvotožniku povrniti še 76.081,00 SIT. Nadaljnjih 43% vseh stroškov je bilo glede na vrednost spornega predmeta (1,500.000,00 SIT od 3,500.000,00 SIT) potrebnih v sporu drugotožnika zoper prvo in drugotoženca. To pomeni, da je bilo za potrebe drugega tožbenega zahtevka drugotožniku priznanih 184.803,00 SIT (43% od 429.774,00 SIT), prvo in drugotožencu nerazdelno pa 83.426,00 SIT (43% od 194.013,00 SIT). Drugotožniku, ki je s tožbenim zahtevkom uspel s približno 52,4% (100% po temelju in 4,7% po višini), morata prvo in drugotoženec nerazdelno povrniti temu sorazmeren del stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), torej 96.837,00 SIT (52,4% od 184.803,00 SIT). Drugotožnik pa mora prvo in drugotožencu povrniti 47,6% njunih stroškov tega tožbenega postopka, torej 39.711,00 SIT (47,6% od 83.426,00 SIT). Po pobotanju teh stroškovnih terjatev (96.837,00 SIT - 39.711,00 SIT) morata tako prvo in drugotoženec prvotožniku nerazdelno povrniti še 57.126,00 SIT. Ker sta toženca s pritožbo uspela do polovice, jima morata tožnika povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodna taksa odmerjena v skladu s taksno tarifo oziroma Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 30/78, v nadaljevanju ZST), nagrada za delo odvetnika pa z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 7/95, v nadaljevanju OT). Glede na določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi dejanja. Vsi priznani stroški znašajo 68.208,00 SIT (pred pribitki pa 60.900,00 SIT) in predstavljajo stroške sestave pritožbe (priglašenih 400 točk), torej 36.000,00 SIT, stroški končnega poročila stranki (po odmeri sodišča, 10 točk), torej 900,00 SIT in sodno takso za pritožbo v višini 24.000,00 SIT. Sodišče je v skupnem seštevku upoštevalo še priglašeni 10% pribitek za zastopanje več strank (11. člen OT), torej 6.090,00 SIT ter 2% pribitek za materialne stroške (15. člen OT), torej 1.218,00 SIT. Stroškov za konferenco s strankama pritožbeno sodišče ni priznalo, saj gre za stroške, ki so vsebovani pri sestavi pritožbe. Glede na dva samostojna tožbena zahtevka in uspeh pritožbe mora prvotožnik drugotožencu povrniti polovico od 50% priznanih pritožbenih stroškov, torej polovico od 34.104,00 SIT, drugo polovico od 34.104,00 SIT pa mora obema tožencema povrniti drugotožnik. Tožnika morata svoje stroške pritožbenega postopka zaradi neuspele pritožbe nositi sama. Določila zveznega zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se ta predpis v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpis. In nenazadnje, o vlogi naslovljeni "dopolnitev pritožbe", ki sta jo vložila toženca po pooblaščencu dne 08.12.1999, naj v skladu z določbo 27. člena ZST odloča sodišče prve stopnje kot o zahtevi stranke za izdajo odločbe o odmeri takse. Posebna pritožba namreč zoper opomin oziroma nalog o plačilu takse ni predvidena, dopustna je šele zoper že omenjeno odločbo o odmeri takse.