Jedro

Za presojo veljavnosti pogodbe o preužitku ni pomembno, kakšno pomoč je A. A. v času izvrševanja pogodbe dejansko potrebovala, ampak so pomembne okoliščine v času sklepanja same pogodbe in da je bilo takrat mogoče pričakovati, da bo s starostjo potrebovala vsaj takšno pomoč, kot jo je v času sklepanja pogodbe. Preužitkarica je bila ob sklenitvi pogodbe res stara že 89 let in je imela določene zdravstvene težave, vendar ne takšnih, na podlagi katerih bi se lahko sklepalo, da bo v kratkem času zagotovo umrla. Umrla je zaradi bakterijske okužbe, ki je ob sklepanju pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, kot tudi v času sklepanja pogodbe ni bilo mogoče predvideti hitre in gotove smrti niti kakšno pomoč bo potrebovala in kakšno bo njeno stanje v nadaljevanju. Toženki nista vedeli, koliko časa bodo nepremičnine obremenjene. Vse navedeno daje sklenjeni pogodbi zahtevan element tveganja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.909,91 EUR nadomesti z zneskom 1.729,47 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za i) ugotovitev, da je pogodba o preužitku z dne 10. 2. 2009, sklenjena med A. A. kot preužitkarico ter toženima strankama kot prevzemnicama, navidezna in prikriva darilo dano prvi in drugi toženki; ii) ugotovitev, da v obračunsko vrednost zapuščine po pokojni A. A. spada premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o preužitku z dne 10. 2. 2009 in sicer solastni delež do ½ nepremičnine parc. št. 1 k. o. … ter nepremičnini parc. št. 2 in parc. št. 3, obe k. o. ..., obe do celote in iii) da Pogodba o preužitku z dne 10. 23. 2009 nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnih dednih deležev tožečih strank (od katerih vsak znaša 1/16), to pa je v deležu do 1/8 nepremičnine parc. št. 1, k. o. ... ter v deležu do ¼ nepremičnin parc. št. 2 in 3, obe k. o. ... parc. št. 4 k. o. ... ter se to premoženje v tem obsegu vrne v zapuščino.

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožili tožniki, ki uvodoma opozarjajo na nekaj očitnih pisnih pomot v izreku sodbe in v 1. in 2. točki obrazložitve. Nadalje zatrjujejo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče zagrešilo s tem, da je zavrnilo številne dokaze tožnikov in sicer poizvedbe o statističnih podatkih o povprečni starosti, pridobitev zdravstvenega kartona ter zaslišanje priče B. B. Nadalje trdijo, da je zaključek sodišča, da je bila med toženkama in A. A. sklenjena veljavna pogodba o preužitku dejansko in materialnopravno povsem zmoten. Pogodba o preužitku je bila sklenjena kot odplačna pogodba, kar pa v resnici ni bila. Če bi bila sinova C. C. in Č. Č. še živa, taka pogodba nikoli ne bi bila sklenjena, saj je nepravična do vnukov, katerih očeta sta garala za predmetne nepremičnine. Izpovedbe toženk in z njune stranki predlaganih prič so prilagojene interesom toženk v tem postopku. Odvetnik D. D., ki je pogodbo sestavil, je lahko povedal le tisto, kar so mu predstavile stranke. Njegova verodostojnost je vprašljiva, saj je logično zainteresiran za izid pravde v korist toženk, ki so mu plačale za sestavo predmetne pogodbe in bo seveda zagovarjal veljavnost pogodbe, ki jo je sam sestavil. Neverodostojnost njegove izpovedi se kaže tudi v tem, da se najprej kakšnih detajlov ni spomnil, nato pa se je kar naenkrat spomnil, da je E. E. redno obiskovala mamo in da sta E. E. in njen mož veliko pomagala mami. Bistvena razlika, ki jo je odvetnik strankam zamolčal je ta, da mora biti izročilna pogodba podpisana s strani vseh potomcev in njihovih potomcev, ki bi bili po zakonu poklicani, da po izročitelju dedujejo. Ravno temu so se stranke pogodbe o preužitku želele izogniti. Stranke niso želele skleniti odplačne pogodbe, hotele so le, da bi bila taka na videz, zato, da tožniki ne bi oporekali njeni veljavnosti. O navideznosti pogodbe priča tudi dejstvo, da je bila sklenitev pogodbe tožnikom in njihovima materama skrita, medtem ko so potomci toženk zanjo vedeli. F. F. ni zanesljiva priča, saj je bila redko prisotna in ni mogla vedeti, kaj se v resnici skriva za pogodbo o preužitku. Prvostopenjsko sodišče je povsem prezrlo, da obstaja velika razlika med živeti z nekom in skrbeti za nekoga, o čemer so izpovedali tožniki in njihovi materi. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo stanje pred sklenitvijo pogodbe in po njej isto, toženki nista po sklenitvi pogodbe nič drugače skrbeli za mamo. Toženka G. G. je brezplačno bivala pri materi, njenemu sinu pa zaradi njene selitve ni bilo več treba plačevati najemnine, kar vse pomeni darilo. Dokazni postopek je pokazal, da je prvi razlog za sklenitev pogodbe o preužitku izguba bližnjih (moža, obeh sinov, zeta) in si je A. A. sklenitev pogodbe razlagala v smislu, da hčerk, če sklene pogodbo, ne bo izgubila, kar seveda ne drži, saj bi se kljub sklenitvi pogodbe in tudi njima lahko kaj zgodilo. Glede sposobnosti razumevanja A. A., ne notarka ne odvetnik nista usposobljena, da bi lahko ocenjevala duševno stanje strank pogodbe. Ne drži, da tožniki nimajo zanesljivih dokazov o tem, da A. A. in njen mož nakupa nepremičnin nista financirala sama. Navedeno bi potrdil B. B., katerega zaslišanje je sodišče zavrnilo. A. A. ni potrebovala nobene pomoči. Zdravstvene težave niso bile take, da bi ji onemogočale skrb zase, kar bi lahko potrdil lečeči zdravnik, saj je na svoj 90. rojstni dan še plesala. Bistvo je v izvrševanju, ne v zavezi. Obremenitve nepremičnine ni bilo pričakovati dalj časa glede na samo starost A. A. Če je obveznost samo formalno zapisana v pogodbi, pa je dejansko niti ni treba izvrševati niti se ne izvršuje, to pomeni, da je pogodba neodplačna. Hitro in gotovo smrt je bilo pričakovati že glede na samo starost A. A. Kar sta toženki naredili za mamo, sta bili dolžni storiti po samem zakonu in to še ne pomeni odplačne pogodbe. Pogodba o preužitku, če jo imajo stranke res voljo skleniti, je bistveno globlja zaveza od zaveze toženk. Prepustitev nepremičnin v zameno za to, da mama še naprej ostane v stanovanju, nekaj pogovorov in skuhanih kosil, pri čemer je G. G. kuhala tudi zase in s selitvijo še rešila stanovanjski problem svojega sina, ne pomeni odplačnosti pogodbe. Cilj pogodbe je bil nedvomno obdariti toženki, kot edini živeči hčerki, to pa je bilo treba storiti na način, da bi darilo pri dedovanju „vzdržalo“. Stvarno breme ni bilo vpisano in res ni bistvena sestavina pogodbe, vendar bi to izkazovalo resnost in resničnost volje pogodbenih strank, kar je še ena okoliščina, ki kaže, da je šlo za darilo. Nazadnje pritožba še trdi, da se je A. A. preživljala sama, so ji pa z bivanjem G. G. nastali dodatni stroški bivanja. Kar pa se tiče obnove nepremičnin pa tožniki niti niso imeli možnosti prispevati zanjo, saj jim tega ni nihče rekel oziroma to celo ni bilo zaželeno. Za A. A. ni bila pomembna skrb toženk, ampak le njun obstoj, saj je izgubila moža in dva sinova in ni želela izgubiti še njiju, zato jima je želela podariti nepremičnine in zato seveda pogodbe ni izpodbijala. Je pa tako razpolaganje vplivalo na tožnike oziroma na njihove pravice pri dedovanju. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških, ki je v nasprotju s tarifno št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi, ki jasno določa, da se za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša le nagrada za postopek ali nagrada za posel, ne pa tudi nagrada za narok, kar je tudi stališče sodne prakse. Sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj je priznalo pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje 17,20 EUR, zato odločitve v tem delu ni mogoče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na tožbo toženki poudarjata, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in da pri pogodbi o preužitku obračunski pristop med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo ne pride v poštev, ker te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev, kar je večkrat potrdila tudi sodna praksa. Da je bil darilni nagib pri sklepanju pogodbe povsem izključen, je razvidno tudi iz tega, da je v pogodbo vneseno, kolikšen je bil dotedanji vložek toženk v pridobljene nepremičnine.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitne pomote, na katere uvodoma opozarja pritožba (kot npr. delež do 172 nepremičnine, namesto do ½ nepremičnine) lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi na podlagi pooblastila 328. člena ZPP. Pritožbena trditev, da je sodišče eno navedbo izpustilo, eno pa napačno povzelo, je brezpredmetna, očitek, da te napake „pričajo o tem, da prvostopenjsko sodišče zadeve ni reševalo poglobljeno in z zadostno mero pozornosti“ pa povsem neutemeljen in tudi nekorekten. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev postopka. Dokazna ocena je skrbna, logična in prepričljiva, razlogi za odločitev pa v sodbi jasno in prepričljivo nanizani.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna A. A. s toženkama dne 10. 2. 2009 sklenila pogodbo o preužitku, s katero je toženkama prepustila v last nepremičnine, toženki pa sta se zavezali, da ji bosta tako oni kot njuni pravni nasledniki nudili brezplačno dosmrtno služnost stanovanjske rabe, celotno oskrbo (pomoč pri gospodinjskih opravilih) po smrti pa poskrbeli za krajevno običajen primeren pogreb in ureditev spomenika na pokopališču. V 6. členu pogodbe je preužitkarica priznala vlaganja prevzemnice G. G. in E. E. v nepremičnino. Pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pokojna je bila v času podpisa pogodbe stara 89 let, umrla pa je leto in pol po sklenitvi pogodbe in sicer 31. 8. 2010. 7. Tožniki so prepričani, da je šlo za neodplačno oziroma darilno pogodbo, kar so utemeljevali s trditvami, da A. A. pomoči sploh ni potrebovala; da je bilo glede na visoko starost pričakovati, da bo v kratkem umrla; da oskrba, ki sta jo nudili, ne presega običajne skrbi otrok za svoje starše; da vpis stvarnega bremena v zemljiško knjigo ni bil izvršen in da je bilo premoženje preneseno, da tožniki ne bi dedovali. Ničesar od tega jim ni uspelo dokazati.

8. Sodišče je pravilno poudarilo, da za presojo veljavnosti pogodbe o preužitku, ni pomembno, kakšno pomoč je A. A. v času izvrševanja pogodbe dejansko potrebovala, ampak so pomembne okoliščine v času sklepanja same pogodbe in da je bilo takrat mogoče pričakovati, da bo s starostjo potrebovala vsaj takšno pomoč, kot jo je v času sklepanja pogodbe. Preužitkarica je bila ob sklenitvi pogodbe res stara že 89 let in je imela določene zdravstvene težave, vendar ne takšnih, na podlagi katerih bi se lahko sklepalo, da bo v kratkem času zagotovo umrla. Umrla je zaradi bakterijske okužbe, ki je ob sklepanju pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, kot tudi v času sklepanja pogodbe ni bilo mogoče predvideti hitre in gotove smrti niti kakšno pomoč bo potrebovala in kakšno bo njeno stanje v nadaljevanju. Toženki nista vedeli, koliko časa bodo nepremičnine obremenjene. Vse navedeno daje sklenjeni pogodbi zahtevan element tveganja.

9. Sodišče je nadalje pravilno poudarilo, da je pri presoji vrednosti medsebojnih obveznosti pomemben tudi subjektiven element, kateremu pritrjujejo celo tožniki in sicer, da si je pokojna A. A., potem, ko je izgubila moža in oba sinova (slednja v letu 2007 in 2008, kar je pred sklenitvijo sporne pogodbe) želela zagotoviti, da ne bo izgubila tudi hčera oziroma, da ji je bila pomoč hčera zaradi njenih osebnih lastnosti (strah pred samoto, izguba bližnjih oseb) zelo pomembna in je želela prav njuno pomoč. Proti darilnemu namenu pogodbe govori tudi dejstvo, da so v pogodbi izrecno ovrednotena pretekla vlaganja toženk v nepremičnino, ki je predmet pogodbe. Na pritožbeno trditev, da sta bili toženki vse, kar sta storili za mater, dolžni storiti že po zakonu, je v razlogih sodbe že odgovorjeno v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarjeno, da ZZZDR takih obveznosti, kot sta jih sprejeli toženki s pogodbo o preužitku, ne določa in da bi sprejetje stališča tožnikov pomenilo, da pogodbe o preužitku ne bi bilo mogoče sklepati z ožjimi družinskimi člani.

10. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, logična in popolna in je pritožniki ne morejo omajati. Izpovedba odvetnika, ki je sestavil pogodbo, ne more biti že zato neverodostojna, njegov interes za uspeh toženk pa tudi ni izkazan s tem, da sta mu za pogodbi plačali. Tudi če tožniki niso vedeli za sklenitev pogodbe, otroci toženk pa so, to samo po sebi še ne dokazuje, da je bila pogodba navidezna. Tožniki darilnega namena s tem ne morejo dokazati.

11. Neutemeljene so pritožbeni očitki kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na prej opisano materialnopravna izhodišča sodišču ni bilo treba pridobivati statističnih podatkov o pričakovani življenjski dobi Slovencev. Zaslišanje priče B. B., ki bi potrdil, da preužitkarica in njen mož nista sama financirala nakupa hiše, ni bilo potrebno, ker to vprašanje za konkretni primer ni pomembno. Sodišče je v 8. točki obrazložitve navedlo prepričljive razloge za zavrnitev dokaza s pridobitvijo zdravstvenega kartona in postavitvijo izvedenca medicinske in psihološke oziroma psihiatrične stroke, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje, da jih ne bo ponavljalo.

12. Tudi odločitev o stroških je mogoče v celoti preizkusiti in ni obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožniki vidijo v tem, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je priznalo pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje 17,20 EUR. Znesek je pojasnjen v stroškovniku toženk na list. št. 168, gre za 60 fotokopiranih 87 tiskanih strani.

13. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da pri odmeri stroškov postopka ni bila pravilno upoštevana tarifna št. 1200 tarife (priloge k Zakonu o odvetniški tarifi), ki določa nagrado za zastopanje več oseb. Le-ta določa povečanje nagrade le glede postavke nagrada za postopek ali nagrada za posel, ne pa tudi nagrade za narok. Nagrada za narok se odmeri po tar. št. 3102 (s količnikom 1,2), kar znaša 591,60 EUR in ne 739,50 EUR.

14. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožniki so s pritožbo uspeli le v majhnem delu, le glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo toženk ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ta ni bil potreben in toženki sami krijeta stroške, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).