Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da se ugotovi, da je pogodba o preužitku z dne 10. 2. 2009 navidezna in prikriva darilo in da v obračunsko vrednost zapuščine spada tudi nepremično premoženje, ki je bilo predmet pogodbe o preužitku, ter da pogodba o preužitku nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnih dednih deležev tožnikov, ter se premoženje v ustreznem obsegu vrne v zapuščino. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Sodišče je ugotovilo, da je pokojna J. B. s toženkama sklenila pogodbo o preužitku, s katero je toženkama prepustila v last svoje nepremičnine, toženki pa sta se zavezali, da ji bosta tako oni kot njuni pravni nasledniki nudili brezplačno dosmrtno služnost stanovanjske rabe, celotno oskrbo, po smrti pa poskrbeli za krajevno običajen pogreb in ureditev spomenika na pokopališču ter da prevzetih nepremičnin ne bosta odsvojili in obremenili. Pokojna je v pogodbi tudi priznala vlaganja toženk v njene nepremičnine. Sodišče je presodilo, da je sklenjena pogodba odplačna in aleatorna. Poudarilo je, da so za presojo veljavnosti pogodbe o preužitku pomembne okoliščine v času sklepanja same pogodbe in da je bilo takrat mogoče pričakovati, da bo pokojna s starostjo potrebovala vsaj takšno pomoč, kot jo je v času sklepanja pogodbe, glede na njeno zdravstveno stanje pa je bilo pričakovati, da se ne bo izboljšalo. Preužitkarica je bila ob sklenitvi pogodbe res stara 89 let in je imela določene zdravstvene težave, vendar pa ne takšnih, na podlagi katerih bi se lahko sklepalo, da bo v kratkem času zagotovo umrla. Umrla je zaradi bakterijske okužbe, ki je ob sklepanju pogodbe ni bilo mogoče pričakovati.

2. Sodišče druge stopnje je spremenilo stroškovno odločitev, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožniki vlagajo predlog za dopustitev revizije in postavljajo pravno vprašanje: ali pogodba, ki jo sklene že preskrbljena oseba v obdobju izjemno visoke starosti, res predstavlja odplačno aleatorno pogodbo (preužitek) ali gre za neodplačen prenos premoženja (darilo). V predlogu navajajo, da je bila tožnica v času sklepanja pogodbe stara 89 let in da je bila premoženjsko in socialno preskrbljena, zato ji ni bilo treba zagotoviti mirne starosti s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaza o pridobitvi podatka o pričakovani življenjski dobi je bila tožnikom odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in 23. člena Ustave RS). Navajajo, da je pokojna najprej želela premoženje prenesti na toženki neodplačno z izročilno pogodbo, vendar se tožniki s tem niso strinjali. Pogodba o preužitku pa prikriva darilo, saj dogovorjene obveznosti toženk niso sorazmerne vrednosti izročenega premoženja. Pokojna je bila v času podpisa pogodbe vitalna ter v celoti preskrbljena, saj je že deset let z njo bivala prva toženka, vlaganja v njene nepremičnine pa so bila že izvedena. V skladu s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so polnoletni otroci dolžni preživljati svoje starše. Skladno s 131.a členom ZZZDR lahko preživninski upravičenec vzame zavezanca k sebi domov. Nemoralno in nično je, da bi morala pokojna toženkama za njuno pomoč in bližino plačati z izročitvijo premoženja. Ker je Republika Slovenija socialna država, bi pokojna lahko izkoristila pomoč strokovno usposobljenih socialnih delavcev, zdravniško pomoč ter denarno socialno pomoč in druge socialne dajatve. Menijo, da je bila možnost sklenitve pogodbe o preužitku uzakonjena v drugačnih družbenih razmerah. Zaradi konzervativne razlage sodne prakse pa danes služi zgolj le še izključevanju nujnega deleža. Kadar se stranka ne glede na svoje nepošteno ravnanje sklicuje na načelo pacta sunt servanda, ki naj navzven sanira nepošteno razporejanje premoženje, gre za zlorabo tega načela (VSL II Cp 210/2013 z dne 2.10.2013). Zaključujejo, da sta nižji sodišči konkretni primer obravnavali skozi lupo obstoječe sodne prakse, vendar pa neprilagojeno konkretnemu primeru (kršitev 23. člena Ustave RS).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožnikov zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).