Jedro

Po oceni sodišča prve stopnje zatrjevano škodno dejanje (pogodbena kršitev ekskluzivne pravice prodaje sistemov krmiljenj tožeči stranki s strani tožene stranke, oziroma v tej zvezi prodaja sistemov krmiljenj tretjim osebam brez predhodne odobritve tožeče stranke) ni moglo imeti za posledico drug dogodek, to je pravno priznano škodo (za navadno škodo in izgubljeni dobiček).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.767,68 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 273.546,67 EUR s pp zavrne, poleg tega pa je še odločilo, da mora tožeča stranka v 15-.ih dneh povrniti toženi stranki 4.504,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sploh ni navedlo, da naj bi vpogledalo v listine, niti ni navedlo, katere dokaze je izvedlo oziroma jih je kot nepotrebne zavrnilo. Te napake ni mogoče sanirati, saj gre za kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče ni izvajalo dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno pravdnega vodstva tožečo stranko pozvati, da dopolni tožbo, če je menilo, da je nesklepčna. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotavljalo dejansko stanje, zlasti tudi iz razloga, ker sploh ni izvajalo dokazov. V sodbi sodišče prve stopnje tudi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri navadni škodi ni podana vzročna zveza. V tej zvezi je tožeča stranka podala ustrezne navedbe, na podlagi katerih je moč zaključiti, da obstaja zatrjevana vzročna zveza. Kljub temu, da je tožeča stranka spoštovala pogodbene obveznosti, je tožena stranka kršila pogodbena določila o ekskluzivni dobavi krmilnih sistemov le tožeči stranki. Zaradi tega je tožeči stranki povzročila neposredno škodo. To škodo pa je tožeča stranka opredelila kot razliko v nabavni ceni za nabavo teh sistemov pri toženi stranki v primerjavi s ceno drugih ponudnikov na trgu, ki je občutno nižja. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka preplačala ceno nabave. Tožeča stranka je opredelila tudi stroške porabljenih ur v času razvoja omenjenih sistemov v okviru pogodbenega sodelovanja, česar sodišče prve stopnje ravno tako ni upoštevalo.

3. Ravno tako je sodišče naredilo napačne zaključke o izgubljenem dobičku, pri čemer tožeča stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da poslovno znanje, ki ga je tožeča stranka nudila toženi stranki na podlagi pogodbe, ni pravno varovana kategorija v taki obliki, kot jo tožeča stranka v tožbi poskuša prikazati. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za to, da bi gospodarska korist tožene stranke na podlagi znanja, pridobljenega skozi poslovno sodelovanje s tožečo stranko, pripadalo tožeči stranki. Tožeča stranka bi toženi stranki za krmiljenja plačala višjo ceno, kot jo je tožena stranka ponujala na trgu tretjim osebam. V tej zvezi bi moralo sodišče pritegniti izvedenca finančne stroke, saj stališče sodišča, da ocenjeni prispevek k razvoju določenega izdelka ni nujno enak pričakovanemu dobičku od trženja tega izdelka, ne more vzdržati. Sodišče nima tovrstnega strokovnega znanja. Tretje osebe so s plačilom relativno nizke cene pridobile večje tehnično znanje tožeče stranke ter lahko tako tožeči stranki krčijo prodajni trg. V skladu z navedenim je tožeča stranka tudi pojasnila oziroma opredelila višino škode v obliki 1/3 ocenjene neupravičeno pridobljene gospodarske koristi tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka krmilne sisteme ponujana po nižji ceni, kot sta se pravdni stranki dogovorili; še več, tožeča stranka je ravno iz razloga, ker sta se pravdni stranki dogovorili za skupno sodelovanje in ekskluzivo, bila pripravljena plačati višjo ceno. Sodišče ravno tako neupravičeno ni upoštevalo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 23.11.2012, s katero je tožeča stranka odgovorila na navedbe tožene stranke iz njene vloge z dne 9.11.2012. 4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Odškodninski (civilni) delikt je podan, če so izpolnjene določene predpostavke: 1. nastanek škode, 2. škoda mora izhajati iz nedopustnega ravnanja, 3. obstoj vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem ter 4. obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru iz samih tožbenih navedb ne izhaja vzročna zveza med zatrjevano škodo (tako glede navadne škode kot glede izgubljenega dobička) in zatrjevanim nedopustnim ravnanjem, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede te odškodninske predpostavke na tožeči stranki. Po oceni sodišča prve stopnje namreč zatrjevano škodno dejanje (pogodbena kršitev ekskluzivne pravice prodaje sistemov krmiljenj tožeči stranki s strani tožene stranke, oziroma v tej zvezi prodaja sistemov krmiljenj tretjim osebam brez predhodne odobritve tožeče stranke) ni moglo imeti za posledico drug dogodek, to je pravno priznano škodo (potrditvah tožeče stranke gre za 1. navadno škodo, ker je tožeča stranka zaradi spoštovanja pogodbe pri naročilu 1000 kosov krmilnikov pri toženi stranki preplačala 93.380,00 EUR, upoštevaje pri tem nižjo nabavno vrednost, kot jo je v tistem času za isti izdelek nudila tretja oseba; in 2. izgubljeni dobiček v višini 1/3 ocenjene neupravičeno pridobljene gospodarske koristi tožene stranke v znesku 155.931,17 EUR). Eno dejstvo (zatrjevano nedopustno ravnanje) ni moglo povzročiti drugega dejstva, to je zatrjevane navadne škode in izgubljenega dobička. S takšnim stališčem in izredno prepričljivo ter celovito argumentacijo, ki stoji v bran temu stališču, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Obširna pritožbena izvajanja teh pravno utemeljenih zaključkov glede nesklepčnosti tožbe ne morejo ovreči. 7. Če je tožeča stranka spoštovala pogodbeno razmerje s toženo stranko in od nje po pogodbeno dogovorjeni ceni (ki je bila potrditvah tožeče stranke višja od tržnih cen drugih proizvajalcev) kupila 1000 kosov krmiljenj, ji tudi po oceni pritožbenega sodišča po naravi stvari ni mogla nastati zatrjevana navadna škoda v obliki kakršnegakoli preplačila (glede na nižjo tržno ceno istega izdelka, ki jo je tedaj nudila konkurenčna družba). V tej zvezi med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem (kršitev pogodbene ekskluzivne pravice nakupa izdelkov: prodaja izdelkov tretjim osebam brez soglasja tožeče stranke) in stroški tožeče stranke, ki jih je imela v okviru poslovnega sodelovanja s toženo stranko (pri čemer so ti stroški izraz spoštovanja pogodbenih zavez) ni nobene pravno relevantne vzročne zveze, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi stroški porabljenih ur za razvoj krmiljenj v času pogodbenega razmerja, so stroški izpolnjevanja dogovorjene pogodbene obveznosti tožeče stranke in niso v vzročni zvezi z zatrjevano kršitvijo pogodbe.

8. Enako velja tudi glede druge oblike zatrjevane premoženjske škode, to je izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček je namreč dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi je tožeča stranka trdila, da je zaradi tega, ker je tožena stranka kršila pogodbo (pravico do ekskluzivne prodaje krmilnih sistemov njej oziroma tretjim osebam z njenim soglasjem), nastala premoženjska škoda v višini tretjine neupravičeno pridobljene gospodarske koristi, ki jo je dosegla tožena stranka (s pridobitvijo znanja tožnice v okviru poslovnega sodelovanja je tožena stranka pridobila osnovo za razvoj in širitev poslovanja, kar ji je v končni fazi prineslo večjo gospodarsko korist). Ne le, da koristi, ki naj bi jo imela tožena stranka zaradi zatrjevane kršitve, ne gre enačiti z izgubljenim dobičkom, ki bi ga lahko utemeljeno pričakovala tožeča stranka, pač pa je pomembno predvsem to, da prispevek tožeče stranke pri razvoju spornega izdelka ni posledica pogodbene kršitve. Prispevek je namreč posledica spoštovanja pogodbene zaveze, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je tožeča stranka pri uveljavljanju škode iz naslova izgubljenega dobička izhajala iz zatrjevane neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke, se po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati s trditvenim gradivom tožeče stranke, da je imela tožeča stranka zaradi kršitve ekskluzivne pravice manjši obseg prodaje svojih kotlov. Pri tem pa je po drugi strani tožeča stranka ves čas trdila, da bi lahko v spornem obdobju na trgu kupila sporni sistem krmiljenja po celo nižjih cenah, kar je očitno v direktnem nasprotju z izgubljenim dobičkom kot posledico zatrjevane pogodbene kršitve s strani tožene stranke.

9. Sodišče mora v okviru izvajanja materialno pravdnega vodstva opozoriti tožečo stranko na vsebinsko nesklepčnost tožbe. Ta dolžnost pa odpade, če tožečo stranko na takšne pomanjkljivosti opozori nasprotna stranka v postopku. Sodišče prve stopnje zato v obravnavani zadevi upravičeno ni izvajalo materialno pravdnega vodstva, saj je tožena stranka na dovolj jasen in konkreten način (prva pripravljalna vloga tožene stranke) opozorila tožečo stranko na omenjeno nesklepčnost tožbe. Iz tega razloga ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, da ustrezno dopolni tožbo, če je ocenilo, da tožba ni sklepčna. Glede na povedano sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvajati predlaganih dokazov; sama kršitev, da v tej zvezi sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, zakaj je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, pa je kvečjemu procesna kršitev, ki nikakor ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Iz istih razlogov tudi ne gre za kršitev načela kontradiktornosti, niti za napačno ugotovljeno dejansko stanje, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba izčrpne razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo obravnavani tožbeni zahtevek. Tudi kar se tiče vlog, na katere opozarja pritožba, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve prepričljivo navedlo, da pri teh navedbah ne gre za dejstva, ki bi utemeljevala odločitev sodišča prve stopnje o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka, to je nagrado za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 2.286,40 EUR, materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter zahtevani 20 % DDV.