Jedro

Ni sicer sporno, da se je (tožnica) s pogodbo zavezala plačati dogovorjeno ceno, vendar pa v zvezi s tem ni mogoč avtomatičen zaključek, da višina cene ni bila dogovorjena glede na druge pogodbene pogoje. Če višja cena ni bila posledica (zgolj) konkurenčne ponudbe toženke, temveč (tudi) pričakovanja ekskluzivne dobave, potem je tožnici nastala škoda, ker je morala plačati višjo ceno kljub temu, da so bila krmilja dobavljena tudi tretjim osebam. V takem primeru bi obstajala adekvatna vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in vtoževano škodo, saj se je toženka zavezala spoštovati določbo o izključni dobavi prav v zameno za višje plačilo. Ni namreč odločilno, kot navajata sodišči nižjih stopenj, da bi tožnica plačala dogovorjeno ceno tudi v primeru toženkinega spoštovanja določbe o ekskluzivi; odločilno je, da se tožnica očitno ne bi zavezala plačati take cene v primeru toženkinega nespoštovanja omenjene določbe. Kakšen je bil resnični poslovni namen pogodbenih strank, pa je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 273.546,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe) in tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe). Tožnici je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženke (II. točka izreka sodbe).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da naslovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje oziroma razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. Tožnica je v predmetnem sporu vtoževala plačilo odškodnine (navadne škode in izgubljenega dobička), ki naj bi ji nastala zaradi toženkine kršitve Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju. V skladu z njo naj bi toženka na podlagi tehničnih podatkov in znanj tožnice razvila krmilja grelnikov vode za peči na pelete. Tožnica se je zavezala letno naročiti in prevzeti določeno število krmilj; toženka pa naj bi jih dobavljala izključno tožnici, tretjim osebam pa le na podlagi predhodne pisne odobritve tožnice. Kljub temu naj bi toženka brez tožničinega soglasja krmilja dobavljala tudi tretjim osebam.

O utemeljenosti revizije

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da tožbena trditvena podlaga ne utemeljuje obstoja vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vtoževano navadno škodo (ki naj bi po navedbah tožnice predstavljala znesek, ki ga je tožnica preplačala za krmilja, saj jih je od toženke nabavila po višji ceni, kot so bila sicer dostopna na trgu, ter stroške porabljenega časa zaradi sodelovanja pri projektu). Izgubljenega dobička, ki ga je tožnica ovrednotila v višini tretjine pridobljene gospodarske koristi toženke (kot posledice znanja, pridobljenega zaradi sodelovanja s tožnico), pa v taki obliki nista priznali kot pravno varovane kategorije, s tem, da naj tožba tudi glede obstoja vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vtoževanim izgubljenim dobičkom ne bi bila sklepčna.

8. Revidentka (tožnica) uveljavlja absolutne bistvene kršitve postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je njena pritožba ostala pretežno neizčrpana, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (saj naj bi obe sodišči nižjih stopenj sploh ne izvedli dokaznega postopka, zlasti pa ne angažirali izvedenca finančne stroke) in da le nekritično pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Meni, da je bila njena tožba sklepčna: podane naj bi bile trditve v zvezi s temeljem (vključno z vzročno zvezo) in višino škode, ki pa jih sodišči nižjih stopenj nista upoštevali. Če bi tožba morda ne bila sklepčna, pa bi morali sodišči nižjih stopenj izvesti materialno procesno vodstvo, opustitev česar je relativna bistvena kršitev določb postopka.

9. Ne držijo očitki revidentke, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da se ni opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče se je namreč opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb - zatrjevanih dejstev, pri čemer se je omejilo le na navedbe glede temelja zahtevka - vzročne zveze, saj je menilo, da je zahtevek že v tem delu neutemeljen. V takšnem kontekstu pa je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Ravno tako ni pravilno stališče revidentke, da bi sodišče prve stopnje moralo v primeru nesklepčnosti tožbe izvesti materialno procesno vodstvo, ker naj bi bilo to v izključni domeni sodišča. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo,(1) kar je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. V primeru ugotovljene nesklepčnosti tudi izvedba dokaznega postopka ni potrebna. Sklepčnost tožbe se namreč preizkuša le glede na tožbeno trditveno podlago. Tožba pa je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev (katerih resničnost se v fazi preizkusa sklepčnosti predpostavlja) izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

10. Izpodbijana sodba torej ni obremenjena z zatrjevanimi procesnimi kršitivami, vendar pa to ne pomeni, da so pravilni tudi njeni materialnopravni zaključki. Za odločitev v zadevi je bistveno vprašanje, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožničine trditve ne utemeljujejo vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vtoževano škodo (da tožba torej ni sklepčna). Od odgovora na to vprašanje pa je odvisno, ali bi morali sodišči nižjih stopenj izvesti dokazni postopek in ugotavljati odločilna dejstva.

11. V zvezi z navadno škodo sta sodišči presodili, da je tožnica pogodbeno dogovorjeno ceno (ki naj bi po navedbah tožnice bila višja od siceršnje tržne cene za krmilja) plačala zaradi spoštovanja lastnih pogodbenih obveznosti, ne pa zaradi toženkine zaveze k spoštovanju določbe o izključni dobavi krmilj. Revidentka v reviziji ponavlja, da ji je toženka povzročila škodo s kršitvijo omenjene določbe; posebej pa opozarja na (tožbeno in pritožbeno) trditev, da je bila pripravljena plačati višjo ceno za krmilja ravno zaradi dogovora o sodelovanju in »ekskluzivi«. Enako naj bi veljalo za stroške porabljenih ur za razvoj in odpravljanje napak krmilj, ki predstavljajo drugi del vtoževane navadne škode.

12. Revidentka utemeljeno opozarja na to, da njena tožba v tem delu ni bila nesklepčna. Ni sicer sporno, da se je s pogodbo zavezala plačati dogovorjeno ceno, vendar pa v zvezi s tem ni mogoč avtomatičen zaključek, da višina cene ni bila dogovorjena glede na druge pogodbene pogoje. Prav trditve o tem je namreč tožnica postavila v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če višja cena ni bila posledica (zgolj) konkurenčne ponudbe toženke, temveč (tudi) pričakovanja ekskluzivne dobave, potem je tožnici nastala škoda, ker je morala plačati višjo ceno kljub temu, da so bila krmilja dobavljena tudi tretjim osebam. V takem primeru bi obstajala adekvatna vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in vtoževano škodo, saj se je toženka zavezala spoštovati določbo o izključni dobavi prav v zameno za višje plačilo. Ni namreč odločilno, kot navajata sodišči nižjih stopenj, da bi tožnica plačala dogovorjeno ceno tudi v primeru toženkinega spoštovanja določbe o ekskluzivi; odločilno je, da se tožnica očitno ne bi zavezala plačati take cene v primeru toženkinega nespoštovanja omenjene določbe. Kakšen je bil resnični poslovni namen pogodbenih strank, pa je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno.

13. Tudi v zvezi s stroški porabljenih ur za razvoj in odpravljanje napak krmilj je treba presoditi, s kakšnim namenom se je tožnica zavezala sodelovati pri razvoju krmilj.

14. Podobno velja za izgubljeni dobiček. Določba o izključni dobavi krmilj bi z vidika tožnice lahko bila v funkciji ohranjanja ali povečevanja njenega lastnega obsega prodaje kotlov s tovrstnimi krmilji, zaradi česar bi kršitev te določbe lahko bila v vzročni zvezi z manjšim dobičkom tožnice. Tako nastala škoda bi bila, upoštevaje pogodbeno kavzo, za toženko tudi predvidljiva. Zato ni mogoč a priori zaključek, da vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in vtoževano škodo ni podana.

15. Tožnica je svoj izgubljeni dobiček ovrednotila v višini ene tretjine domnevno pridobljene gospodarske koristi toženke. Gre zgolj za način ocene višine škode in ne za trditve, ki bi utemeljevale vzročno zvezo. Zniževanje možnega obsega prodaje kotlov lastne blagovne znamke zaradi toženkine prodaje krmilj tretjim osebam, ki tožnici predstavljajo konkurenco, je namreč tožnica ocenila v omenjenem znesku, ker je menila, da bi tak dobiček imela sama s prodajo lastnih kotlov s tovrstnimi krmilji, če toženka teh krmilj ne bi prodala konkurenci ter ji s tem odvzela del relevantnega trga in hkrati prodajanim produktom znižala ceno (v tem smislu torej niti ni pomembno, da je skupni razvoj krmilj posledica spoštovanja pogodbene zaveze tožnice). Stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, pa je, ali je tožnici škoda res nastala v takem znesku; tožbeni zahtevek zato sam po sebi v tem delu ni nesklepčen.

Odločitev o reviziji

16. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo presoditi, kakšen je bil v zvezi z določbo o izključni dobavi krmilj resnični poslovni namen pogodbenih strank, in posledično, ali je podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in vtoževano škodo; v primeru pritrdilnega odgovora pa tudi, ali je škoda podana v zatrjevani višini, in nato ponovno odločiti o utemeljenosti odškodninskega zahtevka.

Stroški revizijskega postopka

17. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Sodba in sklep VS RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.