Jedro

V obravnavanem primeru so po mnenju sodišča ugovarjani znak ter znaki znamk tožeče stranke slikovno-torej v vizualnem pogledu, med seboj tako zelo različni, da jih povprečni potrošnik ne bo medsebojno zamenjeval ter menil, da gre za znamko tožeče stranke. Ugovarjana znamka namreč zaradi svojih razlikovalnih elementov daje povsem drugačen vtis kot znamke tožeče stranke, pri kateri ne more biti nobenega dvoma, da gre dejansko za smreko.

Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da različni napisi na znakih niso pomembni elementi, zaradi česar bi jih bilo treba zanemariti tako z vizualnega kot tudi fonetičnega vidika. Po presoji sodišča namreč zlasti v primeru znaka v obliki slike napis predstavlja pomemben element, saj ga tudi v konkretnem primeru (AIRE LIMPIO/WUNDER-BAUM, Sportfrische, ARBRE MAGIQUE, CAR-FRESHNER) tudi poimenuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za intelektualno lastnino (urad) zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 687463. V obrazložitvi je navedel, da je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list SFRJ- MP, št. 2/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92) dne 22. 11. 2006 registriral znamko št. 687463 (izpodbijana znamka), katere imetnik je X.S.a. z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana v Republiki Sloveniji za blago/storitve, razvrščeno v razred 05 NK. V roku 3-eh mesecev od dneva objave znamke v uradnem glasilu Mednarodnega urada, je dne 3. 12. 2007 tožeča stranka vložila ugovor zoper registracijo znamke. V ugovoru je navedla, da je imetnica večih znamk, registriranih v Sloveniji. Meni, da je znak izpodbijane znamke podoben znaku njegovih znamk, podobno pa je tudi blago. Urad je imetniku znamke poslal obvestilo o vloženem ugovoru in ga pozval, naj se v roku 3-eh mesecev izjavi o razlogih iz ugovora, imetnik znamke, oziroma njegov zastopnik A. d.o.o. pa je v odgovoru navedel, da se ne strinja, da so si znaki znamk podobni. Podal je podrobno primerjalno analizo znakov in predlagal zavrnitev ugovora in registracijo izpodbijane znamke v Republiki Sloveniji. Na podlagi ugovora in odgovora imetnika znamke št. 687463 oziroma njegovega zastopnika je urad preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da ugovor ni utemeljen, in da je znamko mogoče registrirati za celotno zahtevano blago/storitve iz razredov 05 NK. Urad je napravil vizualno, fonetično in pomensko primerjavo znaka izpodbijane znamke z znaki znamk tožeče stranke. Izpodbijana znamka je registrirana v črno-beli sliki, ki jo osnovno sestavlja pravokotnik, ki ima na krajših straneh nazobčane trakove. V pravokotniku se nahaja stožčasta podoba z rahlo valovitimi stranicami, ki se zgoraj končujeta ozko zaokroženo, spodaj pa v obliki ovalnega podstavka. V stožčasti podobi je orisan obraz z očmi, nosom in usti, poleg tega pa se na straneh nahajajo še roke in v podstavku noge z obuvali. V znaku se nahaja še besedilo „AIRE Limpio“. Splošno gledano daje znak podobo nedoločenega fantazijskega lika (bitja). Znamke tožeče stranke pa so registrirane v sliki, ki vsebuje podobo stilizirane smrečice. Smrečica vsebuje veje, ki so pri znamkah podobno ali enako narisane. Smrečica pri vseh znamkah stoji na pravokotnem podstavku. Urad je ugotovil, da so vse smrečice znamk tožeče stranke oblikovno zelo podobne, saj se razlikujejo le v manjših elementih. Nadalje je ugotovil, da so tri znamke tožeče stranke tri-dimenzionalne, ter da nekatere znamke vsebujejo tudi besedilo, in sicer tri znamke besedilo „WUNDER – BAUM“, po ena „ARBRE MAGIQUE“, „CAR – FRESHNER“ ter ena besedilo „Sportfrische“. Nadalje je urad ugotovil, da so si primerjani znaki znamk konceptualno podobni. Vsi znaki vsebujejo sliko oziroma podobo smrečice, ki je povezana z blagom, ki ga ščitijo znamke. Nadalje ugotavlja, da se na trgu pojavljajo proizvodi, ki so kartoni, prepojeni z različnimi dišavami, v oblikah, ki so povezane z vonjem blaga, in sicer v oblikah smrečic, sadja, itn. Takšna oblika papirnih dišavcev (osveževalcev) na trgu je postala nekaj običajnega in ga uporablja veliko proizvajalcev navedenega blaga. Zato sama oblika (koncept) smrečice takoj in brez dodatnega premisleka povprečnemu potrošniku omogoča neposredno in konkretno predstavo o proizvodih, da gre za osvežilce zraka. Zato povprečni potrošnik v sami obliki smrečice, ne bo videl določene znamke, ampak blago. Urad zato meni, da je sama oblika smrečice za osvežilce zraka opisen, saj predstavlja le vrsto blaga. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi št. U 545/2006-12. Na podlagi navedenega je urad ugotovil, da so si znaki znamk pomensko sicer podobni, vendar pa je njihov pomen (smrečica) za proizvode, ki so namenjeni odišavljenju zraka, opisovalen. Povprečni potrošnik se praviloma zaveda, da imajo osvežilci podobo npr. smrečice, zato v sami podobi ne vidi določene znamke, šele določeni elementi na smrečici pa mu omogočajo identifikacijo znamke oziroma njenega izvora. Primerjani znaki znamk vsebujejo besedila, in sicer znak izpodbijane znamke „AIRE Limpio“ (prevedeno v slovenščino „Čist zrak“), znaki znamk tožeče stranke pa „WUNDER – BAUM“ (čudežno drevo), „Sportfrische (športna svežina), „ARBRE MAGIQUE“ (čudežno drevo), „CAR – FRESHNER“ (avto – osvežilec), ki pa si pomensko niso podobni. V zvezi z vizualno primerjavo urad navaja, da različne smrečice na trgu lahko delujejo kot znamke le, če vsebujejo nekaj posebnosti in prav te je med seboj primerjal urad v danem primeru znakov znamk. Najprej je ugotovil, da slike pravokotnika z nazobčanimi trakovi ni zaslediti pri nobenem znaku znamk tožeče stranke. Že na prvi pogled je možno opaziti, da je smrečica znaka izpodbijane znamke bolj ovalne oblike, nima ostrih robov, medtem ko je smrečica znakov znamk tožeče stranke podana z jasnimi, ostrimi linijami, z bolj ostrimi robovi. Nadalje je ugotovil, da dva znaka znamk tožeče stranke vsebujeta manjšo odprtino, ki je namenjena trakcu, s katerim se smrečica obeša na določen predmet. Take odprtine in trakca ni zaslediti pri znaku izpodbijane znamke. Nadalje je ugotovil, da si niso podobni grafizem besedila znaka izpodbijane znamke ter grafizem besedila znakov znamk tožeče stranke. V zvezi z obliko smrečic urad ugotavlja, da znak izpodbijane znamke asocira na smrečico, pri znakih znamk tožeče stranke pa je nedvomno jasno, da gre za smrečice. Veje so namreč zelo razgibane, realne ter jasno določene, medtem, ko so pri znaku izpodbijane znamke veje le rahlo nakazane z valovitimi stranicami. Oblika vej pri smrekicah je pri znamkah oblikovno različno podana. Vse slike znamk vsebujejo tudi podstavek, ki je pri znaku izpodbijane znamke ovalne oblike in predstavlja noge s čevlji, postavljenimi 180 stopinj narazen, pri znakih znamke tožeče stranke pa je podstavek pravokotne oblike. V znaku izpodbijane znamke so narisane še oči, nos in usta ter mu dodane široke noge. Teh elementov, se pravi obraza in okončin, ni zaslediti pri nobenem znaku znamk tožeče stranke. Primerjani znaki nadalje vsebujejo še besedila, ki pa si vizualno že na prvi pogled niso podobna, prav tako pa si niso podobna tudi fonetično. Urad se strinja, da povprečni potrošnik znake sicer načeloma zaznava kot enovite koncepte ter v celoti in se ne spušča v podrobno analizo, vendar pa, ker gre za znake v sliki, na potrošnika učinkujejo predvsem s svojo slikovno podobo, in bo potrošnik znake glede na zgoraj navedene ugotovitve o nepodobnosti med znakom izpodbijane znamke in znaki znamk tožeče stranke, nedvomno razlikoval. Gledano v celoti, lahko daje znak izpodbijane znamke vtis, da gre za neko fantazijsko bitje, v nasprotju pa znaki znamk tožeče stranke dajejo točno določen podatek, in sicer, da gre za smreke. Urad meni, da izpodbijana znamka ni podobna znamkam tožeče stranke, zato njena registracija v Republiki Sloveniji ne bo povzročila zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. S tem pa ni izpolnjen pogoj iz točke b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/2006-Ur.p.b., v nadaljevanju ZIL-1). Glede na to, da enakost oziroma podobnost znamk ni bila ugotovljena, se urad tudi ni spuščal v podobno primerjalno analizo blaga znamk, saj ta ne bi imela nobenega vpliva na končno odločitev, ki se veže na navedeno točko. Urad je ugovor tožeče stranke na podlagi 3. odstavka 102. člena ZIL-1 zavrnil in priznal varstvo znamke št. 687463 v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka se strinja, da so si znamke pomensko podobne, vendar pa je tožena stranka napačno ugotovila, da je pomen opisovalen, hkrati pa za to trditev ni navedla nobenih dokazov. Na trgu obstajajo osvežilci zraka različnih oblik, kot so npr. osveževalci v stekleničkah, v različnih oblikah (npr. tudi v obliki sadja, risanih junakov, itd.), katerih oblike pa ne sledijo nujno vonju. Povprečni potrošnik ne bi dojemal smrečice kot opisovalne za osvežilce zraka, saj se pri dojemanju znakov ne spušča v ugotavljanje, ali so znaki opisovalni ali ne, tega dejstva pa niti ne upošteva pri percepciji znamk. V podobnem primeru, in sicer v sodbi opr št. U 1914/2002, je enako stališče naslovno sodišče že zavzelo. Iz navedenega sledi, da povprečni potrošnik, ko bi bil na trgu soočen z izpodbijano znamko in znamkami tožeče stranke, vsekakor ne bi preprosto zanemaril oblike smrečice, temveč bi prav zaradi oblike smrečice izpodbijano znamko štel za eno od znamk tožeče stranke. Tožeča stranka ima namreč registriranih kar 10 znamk, veljavnih v Republiki Sloveniji, ki ščitijo obliko smrečice, in torej predstavlja družino znamk, ki ščitijo enakovrstno blago, potrošniki pa pogosto dojemajo kasnejšo znamko le kot bolj izoblikovano prejšnjo znamko in ne kot novo znamko drugega imetnika. Hkrati tožeča stranka poudarja, da se izpodbijana znamka na trgu dejansko uporablja v različicah, ki ne vsebujejo določenih elementov, ki so uporabljeni v prijavljeni obliki izpodbijane znamke. Tožeča stranka se ne strinja z analizo tožene stranke, da si znamke niso podobne vizualno. Kadar je znak znamk figurativen, kot je v tem primeru, takrat povprečni potrošnik najprej opazi zunanji izgled znamke, ki predstavlja tudi dominantni del znamke, in ne daje bistvenega pomena manjšim razlikam med znamkami, kot so za odtenek bolj ostre linije ali pa različni napisi ali dodatni grafični elementi, ki služijo le kot manj pomembni dodatki. Povprečni potrošnik povprečnega znanja in povprečne pazljivosti namreč znake znamk zaznava površno, brez podrobnejšega analiziranja njihovih sestavnih delov. To še posebej velja za predmetno blago, ki je nižje cenovne vrednosti in ga zato potrošniki kupujejo z manjšo stopnjo pozornosti in brez posebnega razmisleka, ki bi vključeval analiziranje blaga iz vseh vidikov. Obliko smrečice osveževalca zraka tožeče stranke ne narekujejo npr. tehnične značilnosti izdelka (oblika smrečice vsekakor ni pogoj, da bi bil osveževalec zraka lahko funkcionalen), temveč gre za izrazito razlikovalno rešitev, ki jo je tožeča stranka pravočasno ustrezno zaščitila. Preko oblike smrečice s podstavkom (kot izrazito razlikovalnega in nefunkcionalnega elementa izdelkov) povprečni potrošnik dobi informacijo, da gre za izdelke točno določenega proizvajalca, t.j. tožeče stranke. Izpodbijana znamka pa je zamenljivo podobna znamkam tožeče stranke, s čimer bi nedvomno povzročila zmedo o izvoru blaga pri povprečnem potrošniku. Znaki vseh znamk, tako tistih tožeče stranke, kot znak znamke št. 687463, predstavljajo stiliziran lik smrekice s podstavkom. Smrekice so oblikovane kot krošnja, ki je pri vseh šest-stopenjska, ter deblo, ki je tako pri znamkah tožeče stranke, kot tudi pri znamki št. 687463 precej debelejše, kot so debla smrek v naravi. Znamka št. 687463 in znamke tožeče stranke so si identične v bistvenih značilnostih. Videz ugovarjane znamke tako zavaja povprečnega potrošnika, da gre le za eno izmed znamk tožeče stranke. Glede na analizo podobnosti znamk iz vizualnega in pomenskega vidika, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je jasno razvidno, da tožena stranka priznava, da znak izpodbijane znamke pomeni obliko stilizirane smrečice, in ne zgolj nedoločene fantazijske oblike. Nadalje se tožeča stranka strinja, da so napisi na znakih različni, vendar pa fonetični vidik primerjave podobnosti znamk v konkretnem primeru ni bistven, saj napisi na smrečicah predstavljajo zgolj dodatne manjše elemente, ki tudi vizualno niso izraziti in v primerjavi z dominantnim delom znamk (smrečica s podstavkom) zbledijo. Tožena stranka je napačno ugotovila, kateri so dominantni deli znamk, ki so odločilni za primerjavo. Prav tako je zavzela napačno stališče, da je pomenski vidik znamk opisovalen. Ker je tožena stranka napačno ugotovil, da si ugovarjana znamka in znamke tožeče stranke niso podobne, tudi ni presojala podobnosti blaga, ki ga znamke ščitijo, ki pa je prav tako zamenljivo podobno. Znamka št. 687463 je do te mere podobna prej registriranim znamkam tožeče stranke (IRM št. 328917, 612525, 178969, 328915 in 475333, CTM št. 000091991, 003071305 in 003222163 in slovenskima nacionalnima znamkama št. 200270572 in 200271621), prav tako pa je zamenljivo podobno oziroma identično blago, ki ga ščiti, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako so podane okoliščine iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in ugodi ugovoru tožeče stranke ter zavrne varstvo mednarodne znamke št. 687463 v Republiki Sloveniji v razredu 05 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev. Podrejeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, toženi stranki pa tudi naloži dolžnost povrnitve stroškov tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločila pravilno in zakonito. V zvezi s tožbenimi navedbami odgovarja, da tožena stranka ni trdila, da je oblika osvežilcev zraka vedno povezana z vonjem, ki ga ima proizvod. Tožena stranka je ugotovila, da na trgu obstajajo osvežilci različnih oblik (npr. smrečice, jagoda, pomaranča itn.), ki so postali nekaj običajnega. Zato povprečni potrošnik v sami obliki smrečice ne vidi določene znamke, ampak vrsto blaga. Zavrača tudi trditve tožeče stranke, da ni navedla nobenih dokazov. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka ugotovila, da je oblika smrečice za papirne (kartonske) osveževalce na trgu postala nekaj običajnega in ga uporablja veliko proizvajalcev navedenega blaga (npr. B., C. d.o.o. itd.), sklicevala pa se je tudi na sodbo Upravnega sodišča št. U 545/2006-12, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je na trgu oblika smrečice za osvežilce zraka postala opisovalna. V primeru, ko se tožeča stranka sklicuje na sodbo sodišča št. U 1914/2002, ni šlo za znamke, ki bi bile namenjene označevanju osveževalcev zraka. V navedeni sodbi sodišče navaja, „da ni mogoče elementu v znaku odreči njegove razlikovalnosti in ga pri presoji podobnosti zanemariti zgolj na podlagi ugotovitve, da je generičen“. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, tožena stranka „elementa“ (v danem primeru smrečice oziroma njen pomen) ni zanemarila, ampak ga je vseskozi upoštevala. Glede navedbe tožeče stranke o morebitnem pojavu novega osvežilca zraka v obliki smrečice drugega proizvajalca na trgu, tožena stranka pripominja, da v Republiki Sloveniji na trgu že obstajajo osvežilci zraka v obliki smrečic drugih proizvajalcev kot npr. A., B., pri čemer tožena stranka meni, da ni za pričakovati, da bo potrošnik vsako obliko smrečice štel za eno izmed znamk tožeče stranke. V zvezi z ugovorom, da se izpodbijana znamka na trgu uporablja v različnih različicah, tožena stranka poudarja, da ni pristojna za ugotavljanje, v kakšni obliki se izpodbijana znamka uporablja na trgu, temveč mora v postopku registracije primerjati prijavljeno znamko s prej registriranimi znamkami, in sicer tako, kakor so registrirane oziroma prijavljene, ne pa, kakor se uporabljajo na trgu. Tožena stranka se strinja s tožečo stranko, da načeloma velja, da povprečni potrošnik znake znamk zaznava površno, vendar to ni pravilo. Kadar znamke predstavlja določena oblika oziroma beseda, ki je za določeno blago generična oziroma opisovalna, jih povprečni potrošnik med seboj lahko razlikuje le, če je pozoren na njihove posamezne sestavne elemente. V primeru izpodbijane znamke ter znamk tožeče stranke bo povprečni potrošnik v slikah smrečic najprej razumel vrsto blaga, zato bo svojo pozornost vsekakor usmeril v oblikovalske elemente znamk. Izpodbijana znamka predstavlja smrečico, vendar pa je smrečica oblikovana drugače kot smrečice znamk tožeče stranke. Tudi drugi elementi smrečice izpodbijane znamke so drugačni kot pri smrečicah znamk tožeče stranke. Nadalje tožena stranka pripominja, da je res, da ima tožeča stranka zaščitenih več znamk, ki upodabljajo smrečico, vendar pa bi tožeča stranka sama morala poskrbeti, da njena „razlikovalna rešitev“ na trgu ne bi postala opisovalna oziroma generična. Tožena stranka se tudi ne strinja s tožečo stranko, da fonetični vidik primerjave podobnosti znamk ni bistven, saj je znake znamk potrebno primerjati iz vseh treh vidikov, da se lahko dobi celovita presoja podobnosti znakov znamk. Tudi besedilo na smrečicah je vsekakor opazno, saj je dovolj veliko, razločno, izstopajoče in postavljeno v ospredje, in ga bo povprečni potrošnik vsekakor opazil in ga ne bo zanemaril. Besedilo na smrečicah bo dojemal kot sestavni del smrečic, ki enakovredno sestavlja celoto znaka. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, X.S.a., v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter se strinja z odločitvijo tožene stranke. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da ni podobnosti med znamko št. 687463 „AIRE LIMPIO“ v sliki s številnimi starejšim znamkami tožeče stranke. Navaja, da pri izpodbijani znamki „AIRE LIMPIO“ je že na prvi pogled vidno, da gre za osvežilec v obliki pajacka/fantazijskega bitja, medtem ko so po obliki in sporočilu znamke tožeče stranke opisne in dokaj nerazlikovalne, saj predstavljajo zgolj in le osvežilec v obliki smrečice. Znamka „AIRE LIMPIO“ je v obliki stiliziranega bitja ali pajacka, ki le bežno spominja na silhueto smrečice ali katerega koli drugega iglavca in nima ne s pomenom in ne videzom znamk tožeče stranke – smrečic, nič skupnega. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je oblika smrečice postala generična, ker osvežilce zraka v takšni obliki proizvaja veliko proizvajalcev, pri čemer citira le družbi A. in B. d.o.o., tožeča stranka odgovarja, da gre v omenjenih primerih za neupravičeno uporabo znamke tožeče stranke, zaradi česar je tožeča stranka zoper omenjeni družbi tudi ustrezno ukrepala. Ne strinja se tudi z navedbami tožene stranke, da naj bi bili potrošniki, še posebej potrošniki z nizkimi dohodki, zelo pozorni tudi pri nakupu izdelkov nižjega cenovnega razreda, ter da naj bi potrošniki pred nakupom osvežilcev zraka izdelek podrobno pregledali. Zgornje navedbe tožene stranke so v nasprotju s prakso Sodišča Evropskih skupnosti, čigar sodbe predstavljajo obvezen pravni vir. Pozornost povprečnega potrošnika variira glede na kategorijo blaga. Takšno stališče je Sodišče Evropskih skupnosti zavzelo v sodbi v primeru C-342/97 Lloyd Schuhfabrik Meyer v Klijsen Handel BV (1999). Ne strinja se tožeča stranka tudi z navedbami tožene stranke, da je pomemben tudi fonetični vidik primerjave podobnosti znamk. Res je sicer, da je potrebno opraviti primerjavo znakov znamk iz vseh treh vidikov, vendar to ne pomeni, da je potrebno dajati vsem vidikom primerjave enako težo, česar pa tožena stranka pri presoji podobnosti znakov znamk tožeče stranke in ugovarjane znamke ni upoštevala. Hkrati s celovito primerjavo znakov znamk je namreč potrebno opraviti tudi presojo, kakšno mero pomembnosti je mogoče pripisati posameznemu vidiku podobnosti glede na kategorijo blaga, ki ga znak ščiti in glede na okoliščine, v katerih je blago trženo. Takšno stališče je zavzelo tudi Sodišče Evropskih skupnosti v prej navedeni sodbi. Ker znamke tožeče stranke ščitijo blago, ki se trži na način, kjer fonetični elementi znakov ne igrajo pomembne vloge (blago se kupuje predvsem iz polic v trgovinah, kjer pa je bistven predvsem vizualni vidik), bi morala tožena stranka po mnenju tožeče stranke ugotoviti povečano pomembnost vizualnega vidika presoje podobnosti.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za obstoj zavrnilnih razlogov za registracijo znamke po zgoraj citirani zakonski določbi morata biti hkrati izpolnjena oba pogoja: enakost oziroma podobnost prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakost oziroma podobnost blaga/storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Za podobne je v smislu citirane določbe potrebno šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom različnih proizvajalcev, s čimer bi bila izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago različnih proizvajalcev na trgu. Podobnost med znaki se po ustaljeni upravni in sodni praksi ugotavlja po metodi celovite presoje, po kateri se znaki med seboj primerjajo z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Znaki se med seboj primerjajo tako, kot so prijavljeni, upoštevajoč pri tem vse sestavne elemente, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znaki znamk tožeče stranke in znak, za katerega se zahteva varstvo, niso enaki, po mnenju tožeče stranke pa so si zamenljivo podobni. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morata znaka razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka znake primerjala kot celoto, in je pri tem upoštevala vse njihove elemente, podala podroben opis videza znakov in tudi pojasnila, zakaj so različni.

Tožeča stranka se predvsem ne strinja s toženo stranko, da je oblika smreke za osvežilce zraka postala zaradi pogoste uporabe opisna, in kot taka, ne da bi se pri tem upoštevali tudi drugi elementi, ne more uživati posebne zaščite. Sodišče je že v svoji sodbi, opr. št. U 545/2006-112 z dne 11. 9. 2007, ki jo citira tudi tožena stranka, v podobnem primeru zavzelo stališče, da je glede na splošno rabo osvežilcev zraka v obliki smreke taka oblika postala na trgu opisovalna, kar pa še ne pomeni, da ni možno razlikovati med takšnimi elementi v znakih, četudi so opisovalni (enako tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. 1914/2002 z dne 5. 10. 2004). Povprečni potrošnik znake sicer načeloma zaznava kot enovite koncepte, ter v celoti, in se ne spušča v podrobno analizo, vendar pa, ker gre za znake v sliki, na potrošnika učinkujejo predvsem s svojo slikovno podobo. V obravnavanem primeru pa so tudi po mnenju sodišča ugovarjani znak ter znaki znamk tožeče stranke slikovno-torej v vizualnem pogledu, med seboj tako zelo različni, da jih povprečni potrošnik ne bo medsebojno zamenjeval ter menil, da gre za znamko tožeče stranke. Ugovarjana znamka namreč zaradi svojih razlikovalnih elementov daje povsem drugačen vtis kot znamke tožeče stranke, pri kateri ne more biti nobenega dvoma, da gre dejansko za smreko. Nasprotno pa ugovarjana znamka vsekakor bolj kot na smreko spominja na fantazijski lik (bitje). Registrirana je v črno-beli sliki, ki jo osnovno sestavlja pravokotnik, ki ima na krajših straneh nazobčane trakove. V pravokotniku se nahaja stožčasta podoba z rahlo valovitimi stranicami, ki se zgoraj končujeta ozko zaokroženo, spodaj pa v obliki ovalnega podstavka. V stožčasti podobi je orisan obraz z očmi, nosom in usti, poleg tega pa se na straneh nahajajo še roke in v podstavku noge z obuvali. V znaku se nahaja še besedilo „AIRE LIMPIO“.

Sodišče se nadalje ne strinja s tožečo stranko, da različni napisi na znakih niso pomembni elementi, zaradi česar bi jih bilo treba zanemariti tako z vizualnega kot tudi fonetičnega vidika. Po presoji sodišča namreč zlasti v primeru znaka v obliki slike napis predstavlja pomemben element, saj ga tudi v konkretnem primeru (AIRE LIMPIO/WUNDER-BAUM, Sportfrische, ARBRE MAGIQUE, CAR-FRESHNER) tudi poimenuje. Zaključek tožene stranke o nepodobnosti znakov tako izhaja iz celovite presoje, in je tožeča stranka s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogla izpodbiti, pri čemer pa sodišče še pripominja, da je treba vsak posamezni primer obravnavati v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja, ki iz primera izhaja, tako, kot je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka.

Sodišče tudi ne more slediti trditvi tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi enakost blaga. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna. Ker pa si znaka nista podobna, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b). Zakon nastanek navedenih posledic iz točke b) namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni. Sodišče se zato ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da bi potrošnik glede na podobnost znakov kasnejšo-ugovarjano-znamko dojel le kot bolj izoblikovano prejšnjo znamko tožeče stranke.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je zahtevo tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.