Jedro

Revident izhaja iz prepričanja, da je podan razlog za zavrnitev registracije znamke iz točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (podobnost znaka in znamke ter obstoj verjetnosti zmede v javnosti). Zgoraj povzete revizijske trditve namreč po vsebini ne pomenijo nič drugega kot ponavljanje tega prepričanja, ki ga je uveljavljal skozi ugovorni postopek pred Uradom in kasneje s tožbo zoper odločbo Urada pred upravnim sodiščem. Abstraktno videnje revidenta, kakšne škodne posledice naj bi nastale zaradi morebitne uveljavitve izpodbijane znamke, pa za utemeljitev zelo hudih posledic iz 3. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. V zvezi z domnevnimi zelo hudimi posledicami v obliki materialne škode, revizijsko sodišče še dodaja, da ima blagovna znamka naravo premoženjske pravice; zato bi zmanjšanje oziroma preprečitev povečanja premoženja iz tega naslova revident moral oceniti konkretneje kot zgolj s pavšalno navedbo, da je škoda „nedvomno ogromna“ in da je v tem trenutku še ni mogoče materialno ovrednotiti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urada), s katero je bil zavrnjen njen ugovor zoper registracijo mednarodne znamke („A.“ v sliki), katere imetnik je družba A. (Španija).

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Revizijo pa vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijskemu sodišču predlaga dovolitev revizije, nato pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZUS-1 vročena toženi stranki in stranki z interesom (A., Španija). V odgovorih na revizijo obe predlagata zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev. Stranska z interesom priglaša tudi stroške odgovora na revizijo.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revident utemeljuje dovoljenost revizije s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident navaja, da bi uveljavitev izpodbijane znamke pomenila razvodenitev razlikovalne moči njegovih prejšnjih znamk. Zaradi zamenljive podobnosti izpodbijane znamke z njegovimi znamkami bi prihajalo do zmede pri potrošnikih, posledično pa do izgube ugleda njegovih predhodnih znamk. Uveljavitev izpodbijane znamke bi po mnenju revidenta pomenila tudi liberalizacijo možnosti registracije zamenljivo podobnih znakov (smrečic s podstavkom), kar bi vodilo do prijav številnih drugih zamenljivo podobnih znamk, medtem ko bi revident na slovenskem trgu izgubil svoje izključne pravice glede uporabe smrečice s podstavkom za osvežilce zraka. Po mnenju revidenta škode v tem trenutku „še ni mogoče materialno ovrednotiti, niti še ni možno zanesljivo predvideti vseh možnih negativnih posledic v smislu nematerialne škode“; škoda pa je nedvomno „ogromna“.

6. Revident izhaja iz prepričanja, da je podan razlog za zavrnitev registracije znamke iz točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (podobnost znaka in znamke ter obstoj verjetnosti zmede v javnosti). Zgoraj povzete revizijske trditve namreč po vsebini ne pomenijo nič drugega kot ponavljanje tega prepričanja, ki ga je uveljavljal skozi ugovorni postopek pred Uradom in kasneje s tožbo zoper odločbo Urada pred upravnim sodiščem. Abstraktno videnje revidenta, kakšne škodne posledice naj bi nastale zaradi morebitne uveljavitve izpodbijane znamke, pa za utemeljitev zelo hudih posledic iz 3. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. V zvezi z domnevnimi zelo hudimi posledicami v obliki materialne škode, revizijsko sodišče še dodaja, da ima blagovna znamka naravo premoženjske pravice; zato bi zmanjšanje oziroma preprečitev povečanja premoženja iz tega naslova revident moral oceniti konkretneje kot zgolj s pavšalno navedbo, da je škoda „nedvomno ogromna“ in da je v tem trenutku še ni mogoče materialno ovrednotiti.

7. Ker torej tožeča stranka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka).

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije stroške revizije (2. točka izreka). Stranka z interesom pa do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena, ker stroškov odgovora na nedovoljeno revizijo ni mogoče šteti za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) – 2. točka izreka.