Jedro

Pri tožničinih težavah na pulmološkem, dermatološkem in psihičnem področju, gre za kombinacijo in konkurenco več vzrokov, ki izvirajo iz sfer obeh pravdnih strank. Do kliničnih znakov astme je prišlo ob tožničini alergiji na alergene človekovega okolja in dodanem delovanju alergenov iz delovnega okolja. Do urtikarije je prišlo zaradi mehaničnega draženja tožničine nenormalno preobčutljive kože, lesni prah pa je lahko tudi dodatni vzrok. Zaradi slabše strukturiranosti svojega ega je tožnica na pulmološke in dermatološke težave reagirala s čustveno labilnostjo in svoje stiske doživljala v pretežni meri kot somatske težave oziroma jih je somatizirala z alergijskimi reakcijami. Gre torej za skupno delovanje več vzrokov iz sfere obeh pravdnih strank, katerih natančna razmejitev ni mogoča. Zato sta obe sodišči presodili, da je le polovico vzrokov za nastanek škode mogoče pripisati vzrokom iz delovnega okolja, ostalo polovico pa tožničinim osebnostnim lastnostim in stanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.100.000 SIT odškodnine in ji povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev presežno zahtevane odškodnine, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so tožničine zdravstvene predispozicije razlog za soprispevek k škodi oziroma ali je treba vzročnost presojati drugače. Tožnica bi se lahko strinjala z razlogi obeh sodišč, če bi njene lastnosti same po sebi in ob povprečnih okoljskih dražljajih privedle do nekega obsega škode. Ob povečani izpostavljenosti lesnemu prahu na delovnem mestu pri toženki pa je bilo ugotovljeno, da so bili ti delovni pogoji sprožilni dejavnik tožničinih pulmoloških in dermatoloških težav, s katerimi so povezane tudi njene psihološko pogojene težave. To pa pomeni, da tožnica brez adekvatnega ali sine qua non učinkovanja delovnih pogojev pri toženki ne bi utrpela škode, ker njene težave ne bi bile sprožene. Tožničine osebne lastnosti zato ne morejo soprispevati k vzročnosti. Tožnica se pri tem stališču sklicuje tudi na dva primera iz sodne prakse.

Vztraja pri svojem stališču, da je toženka objektivno odgovorna, ker (sicer s standardom dovoljen) obseg prašnih imisij predstavlja nevarno dejavnost. Tožnica je bila na delu pri toženki 14 let izpostavljena tem imisijam in je zbolela za poklicno boleznijo.

Tožnica ima vtis, da sta sodišči to kompleksno zadevo rešili enostavno in nekritično. Višina prisojene odškodnine je prenizka. Ob vezanosti na dejanske ugotovitve tožnica poudarja le troplastnost škode, ki zajema celotno dihalno pot, kožo in duševne težave.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in sorazmerno znižanje odškodnine. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so naslednje ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje. Tožnica je od leta 1978 dalje delala pri toženki na montažnem oddelku, kjer je bila izpostavljena vplivom lesnega prahu. Toženka po ugotovitvah o meritvah svojo dejavnost opravlja v okviru še veljavnega JUS standarda. Tožnica je prve dermatološke težave opazila v letu 1986, čez nekaj let pa so se pojavile tudi težave z astmo. Ta je bila diagnosticirana ob pregledu pri pulmologu 5.3.1993, ki je kot sprožilni vzrok astme opredelil snovi iz delovnega okolja in indiciral spremembo delovnega mesta. Istega leta je invalidska komisija tožnico spoznala za invalida II. kategorije zaradi poklicne bolezni. Po spremembi delovnega mesta na kasnejših pregledih pri pulmologu ni bilo več najti aktivnih znakov astme. Poklicna bolezen je bila odkrita zelo zgodaj in zato ukrepanje uspešno preventivno. Po ugotovitvah sodne izvedenke pulmologinje, ki temelje na pregledu celotne zdravstvene dokumentacije, pregledu tožnice in pravilih medicinske stroke, sta se pri tožnici med vzroki astme kombinirali alergija na alergene človekovega okolja ter preobčutljivost na snovi z delovnega mesta. Snovi z delovnega mesta so pri tožnici sprožile astmo in rinitis v klinično zaznavni obliki.

Tožnica ima težave z urtikarijo. Po ugotovitvah sodne izvedenke dermatologinje ta bolezen pogosto nastane pri ljudeh z nenormalno vazoreaktivno preobčutljivostjo kože. Glavni vzrok tožničinih težav je mehanično draženje kože, lesni prah na delovnem mestu pa je lahko dodatni vzrok.

Tožnica ima poleg drugih težav (želodec, hrbtenica) tudi psihične težave. V letu 1996 je bila zaradi že prej ugotovljene poklicne bolezni in zaradi drugih novih bolezni spoznana za invalida III.

kategorije in dela le 4 ure dnevno. Po ugotovitvah izvedenke iz klinične psihologije ne gre za psihonevrozo, je pa tožnica osebnost s slabše strukturiranim egom in je zato na svoje pulmološke in dermatološke težave reagirala s čustveno labilnostjo in notranjo nesigurnostjo. Svoje stiske v pretežni meri doživlja kot somatske težave oziroma jih somatizira z alergijskimi reakcijami.

Sodišči sta zavrnili tožničino stališče, da je toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo, saj dela v njenem obratnem montažu, kjer je količina lesnega prahu v okviru dovoljenih standardov, ni mogoče šteti za nevarno. Ugotovili pa sta toženkino krivdno odgovornost, ker so posebni pogoji dela ob zahtevani profesionalni skrbnosti toženke od nje terjali, da poskrbi za takim posebnim pogojem delovnega mesta ustrezen zdravstveni pregled pred sprejemom na delo in da tudi kasneje spremlja zdravstveno stanje delavca zaradi pravočasnega ukrepanja in eventualne pravočasne premestitve na drugo delovno mesto. Pri tožnici so se namreč najprej pojavile dermatološke težave in šele nekaj let kasneje astma. Ker toženka ni ravnala v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, je krivdno odgovorna za nastanek tožničine škode. Na podlagi napotila iz delovne zakonodaje na načela odškodninskega prava sta sodišči glede samega temelja uporabili določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tako ugotovljena dejanska podlaga o samem temelju tožbenega zahtevka tudi po presoji revizijskega sodišča ne omogoča zaključka, da naj bi bila toženka objektivno odgovorna. Montaža lesnih izdelkov, pri kateri je delavec izpostavljen v skladu z veljavnim standardi dovoljeni količini lesnega prahu, sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tožnica kakih drugih trditev v zvezi z opravljanjem dela, ki bi utemeljevale drugačen zaključek, ni uveljavljala.

Pri krivdni odgovornosti se vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ne domneva. Zato je sodišče natačno ugotavljalo vzroke za nastanek škode in si zaradi zahtevnih strokovnih vprašanj iz medicinske stroke pomagalo s tremi izvedenci. Njihove ugotovitve je sodišče prve stopnje skrbno povzelo in v skladu z njimi presodilo, da gre pri tožničinih težavah na vseh treh področjih, torej pulmološkem, dermatološkem in psihičnem, za kombinacijo in konkurenco več vzrokov, ki izvirajo iz sfer obeh pravdnih strank. Do kliničnih znakov astme je prišlo ob tožničini alergiji na alergene človekovega okolja in dodanem delovanju alergenov iz delovnega okolja. Do urtikarije je prišlo zaradi mehaničnega draženja tožničine nenormalno preobčutljive kože, lesni prah pa je lahko tudi dodatni vzrok. Zaradi slabše strukturiranosti svojega ega je tožnica na pulmološke in dermatološke težave reagirala s čustveno labilnostjo in svoje stiske doživljala v pretežni meri kot somatske težave oziroma jih je somatizirala z alergijskimi reakcijami. Gre torej za skupno delovanje več vzrokov iz sfere obeh pravdnih strank, katerih natančna razmejitev ni mogoča. Zato sta obe sodišči presodili, da je le polovico vzrokov za nastanek škode mogoče pripisati vzrokom iz delovnega okolja, ostalo polovico pa tožničinim osebnostnim lastnostim in stanjem.

Revizijsko sodišče se s tako materialnopravno presojo strinja. Pojem vzročne zveze v ZOR ni podrebneje opredeljen, zato je to vprašanje prepuščeno pravni teoriji in sodni praksi. V zgodovini pravne teorije so obstajale različne teorije vzročnosti, vendar so bile nekatere opuščene. Med takimi opuščenimi teorijami je tudi sine qua non teorija (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna teorija), po kateri je vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj stranka odgovarja. Ker pa ta teorija ni razlikovala med bolj in manj pomembnimi vzroki, je bila preširoka in je v določenih primerih odpovedala, ker ni pripeljala do razumne in pravične rešitve. Prav na pravila te opuščene teorije se sklicuje revizija, ko vztraja, da so bili vplivi iz delovnega okolja tisti (sine qua non) vzrok, brez katerega do škode ne bi prišlo, ker je šlo za sprožilni vzrok. Tako revizijsko stališče je pravno zmotno.

Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru ter tudi sodni praksi sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Prva zahteva kršitev pravne norme in ugotovitev vzrokov, ki jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzrok. Ker ta teorija večkrat ne odgovori na vprašanje vzročne zveze, je v naši sodni praksi bolj uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Adekvatnost se tako presoja po izkušnjah povprečno izkušenega človeka.

V tej zadevi tožnica ni zatrjevala, da bi v delovnem okolju toženkinega montažnega obrata še kak drug delavec zbolel zaradi astme. Zaradi neobičajnosti tožničine reakcije na vplive delovnega okolja je sodišče prve stopnje raziskovalo in ugotovilo tudi pravno upoštevne okoliščine na tožničini strani. Sodišče druge stopnje je pravilnost takega pristopa utemeljilo z razlogi, da so lahko po teoriji adekvatne vzročnosti tudi posebne lastnosti oškodovanca pravno upošteven razlog pri presoji vzročne zveze. Kadar se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je treba vse te okoliščine skrbno raziskati, saj lahko pri presoji adekvatne vzročne zveze predstavljajo enega od več pravno relevantnih vzrokov in tako pripeljejo do takoimenovane deljene vzročnosti. Ti razlogi so skladni z že uveljavljenim stališčem v sodni praksi in pritrjujejo razlogom za sprejem enakega pravnega mnenja na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v decembru 1998 (Pravna mnenja 1998/2).

Po vsem obrazloženem tožničino sklicevanje na drugačno sodno prakso ni utemeljeno. Razvoj pravne teorije in sodne prakse terja svoj čas. Tožničino sklicevanje na starejši primer iz sodne prakse ni utemeljeno, sklicevanje na primer iz leta 1996 pa tudi ne, ker po svojih osnovnih značilnostih ni dovolj podoben tej pravdni zadevi. Zato revizijsko sodišče povzema, da so v tej pravdni zadevi na tožničini strani ugotovljene posebnosti (alergija na alergene iz človekovega okolja, nenormalna preobčutljivost kože, slabše strukturiran ego) utemeljevale presojo o pravno upoštevnih (so)vzrokih za nastanek njene škode, o deljeni vzročnosti in tudi o ocenjenem razmerju učinkovanja vzrokov na njeni in na toženkini strani.

Neutemeljena je revizijska graja višine odmerjene odškodnine. Tožnica je res zbolela za astmo, vendar je bila bolezen zgodaj odkrita, takojšnja sprememba delovnega mesta pa uspešno preventivna, saj potem niso bili več ugotovljeni klinični znaki astme. V krajšem obdobju te bolezni je tožnica trpela zaradi rinitisa in občasnih obdobij oviranega dihanja lažje stopnje. Težave je imela tudi zvečer zaradi napadov kašlja, ki pa niso bili dolgotrajni. Zaradi urtikarije je imela občutek srbenja, morala se je praskati, pojavili so se rdeči madeži, ki pa so kmalu izginili. Neugodni so bili pregledi zaradi diagnosticiranja in kontrolni pregledi. Sodišče je za tako ugotovljene telesne bolečine oziroma predvsem nevšečnosti odmerilo 500.000 SIT odškodnine. Za zaskrbljenost za izid zdravljenja pulmoloških in dermatoloških težav, ki je bila zaradi tožničinih subjektivnih lastnosti trajnejšega značaja, ji je odmerilo 400.000 SIT odškodnine. Tožničine življenjske aktivnosti so bile začasno zmanjšane v času aktivne astme, predvsem zaradi nahodov in občasnih obdobij oviranega dihanja lahke stopnje. Težave zaradi urtikarije praviloma ne vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če se oškodovanec izogiba vzrokom, ki vplivajo nanjo, glavni vzrok pri tožnici pa je mehanično draženje. Ker je tožnica zaradi strukturiranosti svojega ega pulmološke in dermatološke težave kljub majhni organski prizadetosti doživljala intenzivno, ji je sodišče za to obliko nepremoženjske škode odmerilo odškodnino na 1.300.000 SIT. Ugotovilo je namreč, da je tožnica reagirala s somatskimi težavami, s čustveno labilnostjo, utrudljivostjo, motnjami spanja, zaradi česar mora več počivati, kar spet krepi njen občutek neadekvatnosti.

Sprememba delovnega mesta in nižja delovna učinkovitost pomenita zanjo izgubo lastne vrednosti in samopodobe, kar moti njeno duševno ravnovesje in je zato pod stalnim psihiatričnim tretmajem. Od skupno odmerjene odškodnine 2.200.000 SIT ji je sodišče glede na razloge o deljeni vzročnosti prisodilo 1.100.000 SIT odškodnine.

Povzeti razlogi sodb obeh sodišč tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine. Tožničino revizijsko opozorilo na takoimenovano triplastnost zaradi prizadete dihalne poti, kože in psihičnih težav take presoje ne morejo spremeniti. Ker izpodbijana odmera odškodnine ustrezno upošteva vse kriterije iz 200. člena ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine, ker je tožničina škoda konkretizirana, ker so upoštevane tudi tožničine individualne značilnosti, odmerjena odškodnina pa glede na primerljive odškodninske zadeve ni prenizka, je tožničina revizija tudi v tem delu neutemeljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in jo z njo tudi priglašene revizijske stroške. Toženka stroškov revizijskega odgovora ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.