Jedro

Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2014 in odločba št. ... z dne 15. 5. 2014 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine in sklenilo, da tožnik nosi stroške postopka sam. Na podlagi ugotovitve, da tožnik v Sloveniji ni imel lastnostni zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da ne izpolnjuje pogoja 15 let zavarovalne oz. 20 let pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev po 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami,ZPIZ-2), je tožena stranka pravilno odločila, da mu na podlagi navedenega dejanskega stanja ni priznala pravice do starostne pokojnine.

2. Pritožuje se tožnik. Navaja, da mu je bil priznan status bivšega političnega zapornika in se mu čas od 15. 5. 1945 do 5. 2. 1961 šteje v pokojninsko dobo v enotnem štetju in ima tako priznano 15 let pokojninske dobe in ob starosti 71 let izpolnjuje tudi starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je imel od leta 1990 oziroma 1992 dalje status obrtnika in je bil na takšni osnovi tudi vpisan in prijavljen v vsa obvezna socialna zavarovanja ter se mu ta čas šteje tudi kot pokojninska doba, ki se zahteva za priznanje starostne pokojnine. Tožnik je bil v Republiki Hrvaški od 2. 1. 1990 dalje zdravstveno zavarovan kot zaposlena oseba. Tudi iz potrdila o prijavi v pokojninsko zavarovanja v Republiki Hrvaški izhaja, da ima v Republiki Hrvaški doseženo zavarovalno oziroma pokojninsko dobo kar skupaj s priznano dobo po Zakonu o popravi krivic zadostuje za priznanje starostne pokojnine. Stališče sodišča, da se upošteva le priznana doba v Republiki Sloveniji je napačno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 15. 5. 2014. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne.

6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožniku priznan status bivšega političnega zapornika in se mu čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 5. 2. 1961 šteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, kakor to določa Zakon o popravi krivic (Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami, ZPKri). Tožnik je slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Hrvaški. Po podatkih matične evidence v Republiki Sloveniji, pri toženi stranki, ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter tako v Republiki Sloveniji ni imel lastnosti zavarovanca iz tega naslova.

7. Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe.

8. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Že iz navedenega razloga je bilo potrebno tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrniti.

9. V predmetni zadevi se presoja zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine in ne do morebitnega sorazmernega dela starostne pokojnine. O tem tožena stranka v predsodnem postopku niti ni odločala. Tako so tožnikove navedbe o tem, da ima določen obseg pokojninske oziroma zavarovalne dobe tudi na področju Republike Hrvaške, pri odločanju o samostojni pravici do starostne pokojnine pri toženi stranki, brezpredmetne. Tožnik, ki ni izpolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe ali 20 let pokojninske dobe ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2, niti po prej veljavnem 36. členu ZPIZ-1, ki je prav tako določal pogoj 65 let starosti ter 15 let zavarovalne dobe oziroma 63 let starosti ter 20 let pokojninske dobe.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 68/2014 z dne 2. 9. 2014, saj ne gre za zadevo, ki bi jo bilo možno uporabiti v tem primeru. V citirani zadevi se je dejansko stanje nanašalo na priznanje pravice do sorazmernega nadomestila za invalidnost in v zvezi s tem za seštevanje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po določbi 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97). Enako velja za odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 39/2014, kjer je bilo prav tako odločano o priznanju pravice do invalidske pokojnine.

11. Res je, da se pri odločanju o tem ali zavarovanec izpolnjuje pogoje minimalne zavarovalne oziroma pokojninske dobe, predpisane za pridobitev pravice do dajatve, ob upoštevanju 22. člena citiranega Sporazuma, zavarovalne oz. pokojninske dobe seštevajo, če se ne nanašajo na isto obdobje, vendar v danem primeru, tožnik ni v predsodnem postopku zahteval pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kjer bi bilo možno upoštevati, po predhodni ugotovitvi ali tožnik sploh ima in v kakšnem obsegu zavarovalno oziroma pokojninsko dobo v Republiki Hrvaški, temveč je tožena stranka odločala zgolj o priznanju pravice do starostne pokojnine glede na vložen zahtevek tožnika z dne 5. 2. 2014. 12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.