Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.381.730 SIT (18.284,63 EUR) z zamudnimi obrestmi, ki od zneska 4.300.000 SIT (17.943,58 EUR) (odškodnina iz naslova nepremoženjske škodeĆ tečejo od 9.4.2003. V presežku do višine vtoževanega zneska s presežno zahtevanimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo v celoti, pritožbi tožnika pa delno, in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo toženka dolžna plačati tožniku 2.751.077 SIT (11.480,04 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 9.4.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 9.4.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere. Glede prisojenega zneska 1.548.923 SIT (6.463,54 EUR) iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi in glede odločitve o pravdnih stroških je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sicer potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar je sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na razrešitev vprašanja kumuliranja prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in že izplačane zavarovalne vsote iz naslova nezgodnega zavarovanja. Proti pravnomočnemu delu te sodbe je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži nerazdelno plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.650.000 SIT (6.885,31 EUR) in plačilo zamudnih obresti od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 1.10.1999 do 31.12.2001. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč, saj meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali. Sodišči bi morali ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bi morali tožniku prisoditi odškodnino v višini 2.200.000 SIT (9.180,43 EUR). K reviziji prilaga dva primera iz sodne prakse (II Ips 597/95 in 500/97) za katera meni, da sta bili ob podobnem dejanskem stanju prisojeni višji odškodnini. Toženka tožniku že vse od škodnega dogodka ni izplačala ničesar, zato tožnik vztraja pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od 1.10.1999 do 31.12.2001, saj je toženka ves ta čas uporabljala njegov denar in bi bilo to edino pravično. Če se bo revizijsko sodišče sklicevalo pri načelnem pravnem mnenju z dne 26.6.2006 na spremembo zakonodaje, naj se mu pojasni, v čem je ta sprememba.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je drugostopenjsko sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 1.800.000 SIT (7.511,26 EUR), za strah v višini 300.000 SIT (1.251,87 EUR), za skaženost v višini 200.000 SIT (834,58 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do deveti strani prvostopenjske sodbe ter na četrti do peti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik je utrpel na desnem kolenu poškodbo notranjega in zunanjega meniskusa, raztrganje prednje križne vezi in okvaro hrustanca v sklepu med stegnenico in pogačico. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu, skaženosti in zmanjšanju življenjske aktivnosti tožnika (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera.

Skupni odmerjeni znesek 4.300.000 SIT (17.943,58 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 27,8 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Tožnik reviziji prilaga tudi primera iz sodne prakse, kjer je bila oškodovancema prisojena višja odškodnina, in ob tem meni, da sta njuna dejanska stanova v tolikšni meri podobna obravnavanemu, da bi bilo treba tožniku odmeriti višjo odškodnino. V primeru II Ips 597/95 je oškodovanec utrpel večfragmentarni odprt zlom desne pogačice, odtrganje spodnjega pola desne pogačice, manjšo raztrganino na ustnici, podplutbo na zgornji levi veki ter odrgnino hrbtišča, v primeru II Ips 500/97 pa natrganje prednje in zadnje notranje križne vezi na desnem kolenskem sklepu, natrganje medialne zunanje stranske vezi na desnem kolenskem sklepu in natrganje notranjega meniskusa in ovojnice na notranji strani kolenskega sklepa. Zadevi nista primerljivi, saj je v prvem primeru oškodovanec utrpel povsem drugačne poškodbe kot tožnik, v drugem primeru pa so poškodbe večje, saj gre za natrganje kar treh vezi v kolenu. Primera nista podobna obravnavanemu, zato revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema nespoštovanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Tožnikova zahteva za prisojo zamudnih obresti od odmerjene odškodnine tudi za čas pred 1.1.2002 ni utemeljena iz razlogov, ki jih je revizijsko sodišče njegovima pooblaščencema v svojih odločbah že velikokrat pojasnilo in so navedeni tudi v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, zato obširen odgovor revizijskim očitkom ni potreben. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto zaradi spremenjenih gospodarskih razmer (zaradi zmanjšanja inflacije in zaradi ustalitve obrestne mere), sprememba predpisov, ki je prav tako opisana v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja, pa je njegov sprejem le omogočila. Revizijsko sodišče na tem mestu tako le ugotavlja, da je sprememba prvostopenjske sodbe glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravične denarne odškodnine, do katere je v tej zadevi prišlo v pritožbenem sojenju (obrazložitev v četrtem odstavku na peti strani pritožbene sodbe), skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Razlogi za sprejem takega mnenja so pooblaščencema dobro znani, kar izhaja tudi iz samih revizijskih navedb (npr. da je Vrhovno sodišče ravnalo prav, ko je sprejelo načelno pravno mnenje), zavzemanje za drugačno odločitev v tožnikovi zadevi pa je neutemeljeno ne samo zato, ker je Vrhovno sodišče vezano na načelno pravno mnenje, ampak tudi zato, ker bi prav taka odločitev pomenila neenako obravnavanje drugih oškodovancev, ki so v enakem položaju s tožnikom.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).