Jedro

Terjatev se po avstrijskem nacionalnem pravu praviloma lahko odstopi neformalno s sporazumom med cesionarjem in cedentom.

V skladu z avstrijskim nacionalnim pravom je zastaranje med drugim pretrgano, če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe izrecno ali molče priznal pravico drugega.

Izrek

Revizija zoper odločitev iz prvega odstavka izreka odločbe sodišča druge stopnje, to je v delu, kjer je bila sodba sodišča prve stopnje deloma spremenjena in je bilo tožbenemu zahtevku glede glavnice ugodeno, se zavrne.

Revizija zoper odločitev iz drugega in tretjega odstavka izreka odločbe sodišča druge stopnje, to je v delu, kjer je bila sodba sodišča prve stopnje glede obresti in stroškov postopka razveljavljena ter je bilo odločeno o pritožbenih stroških, se zavrže. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 881,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo odstopljene terjatve, ki izvira iz pogodbe o dobavi odsesovalne in filtrirne naprave.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 24.686,02 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo (1. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter je izpodbijano sodbo deloma spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 24.686,02 EUR (1. odstavek izreka). Presodilo je, da je tožeča stranka kot prevzemnik terjatve upravičena zahtevati manjkajoče plačilo iz dobavne pogodbe od tožene stranke ter da je bilo zastaranje terjatve pretrgano, ker je tožena stranka izrecno priznala, da je dolžna plačati še preostali del pogodbenega zneska. V preostalem delu (glede obresti in stroškov postopka) je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek izreka). Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da bo o njih odločeno v končni odločbi (3. odstavek izreka).

4. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka predlaga, naj se revizija zavrže oziroma podredno zavrne.

6. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal 17. 1. 2007, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) dne 1. 10. 2008, zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno vložila neposredno revizijo, saj se določbe o dopuščeni reviziji, uvedeni z novelo ZPP-D, ne uporabljajo.

Razlogi za delno zavrženje revizije

7. O zamudnih obrestih od glavnice ter o stroških postopka je sodišče druge stopnje odločilo s sklepom (2. in 3. odstavek izreka), s katerim postopek v tem delu ni bil pravnomočno končan. Revizija zato v tem delu ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: družba P. GmbH & Co v nadaljevanju P.) in tožena stranka sta dne 12. 1. 2000 sklenili pogodbo št. 1 o dobavi odsesovalne in filtrirne naprave (v nadaljevanju Pogodba); dogovorili sta se, da terjatev zapade v plačilo 360 dni po dobavi predmeta Pogodbe s strani družbe P.; predmet Pogodbe je bil dobavljen 24. 2. 2000; družba P. in tožeča stranka sta nato dne 31. 3. 2000 ustno sklenili pogodbo o odstopu terjatve do tožene stranke, ki izhaja iz Pogodbe; tožena stranka je bila o odstopu terjatve obveščena; stečajni postopek nad družbo P. se je začel 29. 5. 2000; tožena stranka je v dopisu pooblaščencu tožeče stranke dne 2. 2. 2004 sporočila, da je vedno zatrjevala, da je pripravljena plačati preostali znesek filtra.

9. Med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da znaša dolg tožene stranke iz Pogodbe še 24.686,02 EUR.

Revizijske navedbe

10. Tožena stranka v reviziji očita sodišču druge stopnje, da je v obrazložitvi napačno navedlo, da je tožeča stranka pravni naslednik družbe P. V zvezi s cesijo naj bi sodišče druge stopnje napačno tolmačilo, da je lahko pravna podlaga za prenos terjatve samo trditev tožeče stranke v vlogi z dne 13. 9. 2004, saj tožeča stranka svojih trditev ni z ničemer izkazala. Nadalje tožena stranka opozarja na avstrijsko sodno prakso, v skladu s katero naj bi bila za pravno veljavnost cesije potrebna ista obličnost kot za temeljni posel. Poleg tega naj bi se po avstrijskem pravu obličnost pri cesiji presojala tudi po njenem pravnem temelju. Glede na to, da naj bi bila cesija sklenjena tik pred uvedbo stečaja nad družbo P., bi moralo po mnenju tožene stranke sodišče odločati tudi na podlagi avstrijskega Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj. Ugotovitve, da sta tožeča stranka in družba P. sklenili pogodbo o odstopu terjatve ter da je bila tožena stranka o cesiji obveščena, naj ne bi držale. V zvezi z zastaranjem tožena stranka navaja, da zastaranja terjatve ni pretrgala. Meni, da dolga ni mogoče pripoznati nekomu tretjemu, v tem primeru predstavnikom družbe P., ampak le upniku. Prav tako navaja, da se mora pripoznava dolga nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi, takšne izjave pa naj tožena stranka v predmetni zadevi ne bi nikoli dala. Poleg zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi obstajala nasprotja med izrekom odločbe in listinskimi dokazi v spisu.

Presoja utemeljenosti revizije v dovoljenem delu

11. Revizija v dovoljenem delu ni utemeljena.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je omejeno glede revizijskih razlogov. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijske navedbe glede zatrjevane nedokazanosti odstopa terjatve družbe P. tožeči stranki, obvestitve tožene stranke o odstopu terjatve ter obstoja izjave o pripoznavi dolga, s katerimi se tožena stranka spušča v dokazno oceno oziroma ugotovljeno dejansko stanje, so zato pravno neupoštevne.

13. V okviru procesnih kršitev je tožeča stranka sodišču druge stopnje očitala, da se je v delu obrazložitve oprlo samo na trditve tožeče stranke, ne da bi bila dokazana resničnost trditev o obstoju posameznih dejstev. Očitek se nanaša na del obrazložitve, v katerem je sodišče druge stopnje pojasnilo, da mora sporazum o odstopu terjatve temeljiti na veljavnem pravnem razlogu, nadalje, da je bila v obravnavanem primeru pravna podlaga za prenos terjatve podana, kar izhaja iz trditev tožeče stranke o njeni terjatvi proti družbi P. v vlogi z dne 13. 9. 2004 (op. pravilno prejeti tega dne), tem trditvam pa tožena stranka ni nasprotovala (peti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

14. Očitana kršitev določb pravdnega postopka o dokazih in izvajanju dokazov ni podana. Že pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), s katerim je bil vnesen nov drugi odstavek 214. člena ZPP,(1) so se v sodni praksi neprerekana dejstva štela za priznana.(2) Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). V obravnavanem primeru tožena stranka trditvam tožeče stranke o njeni terjatvi proti družbi P. ni nasprotovala, zato sodišču druge stopnje o teh neprerekanih dejstvih ni bilo treba izvajati dokazov.

15. Nadaljnji očitek tožene stranke, da naj bi obstajala nasprotja med izrekom odločbe in listinskimi dokazi v spisu, je splošen in nekonkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti.

16. Tožena stranka je z revizijskimi navedbami, da družba P. ni pravni prednik tožeče stranke, sodišču druge stopnje po vsebini očitala zmotno uporabo materialnega prava. Vendar ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe za družbo P. pravilno uporabljalo izraz pravni prednik tožeče stranke. V skladu z avstrijskim nacionalnim pravom v primeru odstopa terjatve (§ 1392 Občega državljanskega zakonika (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch), v nadaljevanju ABGB) pride do prehoda terjatve s cedenta (odstopnika, starega upnika) na cesionarja (prevzemnika terjatve, novega upnika), ki s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve stopi na mesto dotedanjega upnika. V zvezi z odstopljeno terjatvijo cesionar nasledi starega upnika. Cesionar pridobi vsebinsko takšno terjatev, kot jo je pred tem imel cedent. Cedent in cesionar sta zato glede odstopljene terjatve v medsebojnem razmerju pravnega prednika in pravnega naslednika. V obravnavani zadevi je družba P. vtoževano terjatev odstopila tožeči stranki, zato je družba P. glede odstopljene terjatve v razmerju do tožeče stranke njen pravni prednik.

17. Tožena stranka je nadalje sodišču druge stopnje očitala, da bi moralo upoštevati obličnostne zahteve odstopa terjatve. Očitek kršitve obličnostnih zahtev ni utemeljen. Odstop terjatve je po avstrijskem nacionalnem pravu konsenzualna pogodba, ki nastane s soglasno izjavo volje cedenta in cesionarja (§ 861 ABGB). Za odstop terjatve se praviloma ne zahteva nikakršna oblika (§ 863 ABGB). Če pa je za temeljni pravni posel (Grundgeschäft), iz katerega izvira odstopljena terjatev, z zakonom predpisana obličnost, potem načeloma velja, da mora tej obličnostni zahtevi ustrezati tudi odstop terjatve.(3) Ena izmed oblik, ki jo zakon lahko predpisuje za sklenitev določenega pravnega posla, je na primer pisna oblika. Zahteva po določeni obliki odstopa terjatve lahko izvira tudi iz razloga (Rechtsgrund) za odstop terjatve.(4)

18. V obravnavanem primeru odstopljena terjatev izvira iz Pogodbe, ki se glede vprašanja obličnosti presoja po določbah Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ, MP, št. 10/1984; Ur. l. RS, MP, št. 19/1993 (Ur. l. RS, št. 65/1993); v nadaljevanju Dunajska konvencija). Ta določa brezobličnost mednarodne prodajne pogodbe (11. člen Dunajske konvencije), kar pomeni, da je pogodba lahko veljavno sklenjena že z ustnim dogovorom. Ker Pogodba, iz katere izvira odstopljena terjatev, ni podvržena nikakršni predpisani obličnosti, se tudi za veljavnost odstopa terjatve ne zahteva določena oblika.

19. Prav tako v obravnavanem primeru zahteva po določeni obliki ne izhaja iz razloga za odstop terjatve. Kot izhaja iz neprerekanih dejstev, je imela tožeča stranka proti družbi P. terjatev, ki pa je bila poravnana z odstopom terjatve, ki jo je imela družba P. proti toženi stranki (peti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z vlogo tožeče stranke prejeto dne 13. 9. 2004). Razlog za odstop terjatve je bil v obravnavanem primeru plačilo, ki se presoja po določbah o nadomestni izpolnitvi (§ 1414 ABGB), za kar pa ni predpisana nikakršna zahteva po določeni obliki.

20. Sodišče druge stopnje je tako pravilno obrazložilo, da se terjatev po avstrijskem nacionalnem pravu lahko odstopi neformalno s sporazumom med cesionarjem in cedentom. Zmotna uporaba materialnega prava o obliki odstopa terjatve ni podana.

21. Očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče druge stopnje odstop terjatve presojati po določbah avstrijskih predpisov o izpodbijanju pravnih dejanj v stečaju, ni utemeljen. Dolžnost sodišča je, da v okviru danih navedb in ugotovljenih dejstev preizkusi utemeljenost zahtevkov oziroma ugovorov na vseh relevantnih pravnih podlagah. V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje glede na postavljeni tožbeni zahtevek in navedbe pravdnih strank ni imelo razloga, da bi uporabilo avstrijske stečajne predpise, v skladu s katerimi je za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika legitimiran stečajni upravitelj oziroma stečajni upniki, ne pa dolžnik (§ 27 - 43, § 189 Konkursordnung (KO), sedaj Bundesgesetz über das Insolvenzverfahren (Insolvenzordnung - IO)). Tudi sicer so revizijske navedbe glede vedenja cedenta in tožeče stranke - cesionarja o slabem finančnem položaju družbe P. oziroma glede vedenja tožeče stranke, da naj bi bili z odstopom terjatve oškodovani upniki družbe P., nedovoljene revizijske novote (372. člen ZPP).

22. Tudi nadaljnji očitek tožene stranke, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbe o pretrganju zastaranja, ni utemeljen. V skladu z avstrijskim nacionalnim pravom je zastaranje med drugim pretrgano, če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe izrecno ali molče priznal pravico drugega (§ 1497 ABGB). Navedeno priznanje je treba izjaviti upravičencu ali njegovemu zastopniku. Za pretrganje zastaranja praviloma zadošča že priznanje po temelju.

23. V obravnavanem primeru je z veljavno opravljenim odstopom terjatve tožeča stranka postala novi upnik in s tem upravičenec, ki lahko zahteva izpolnitev obveznosti od tožene stranke, potem ko je bila ta o odstopu obveščena. Sodišče druge stopnje se pri presoji, da je prišlo do pretrganja zastaranja, ni oprlo zgolj na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz zaslišanja prič, povezanih z družbo P. (starim upnikom), temveč se je oprlo tudi na dopis tožene stranke z dne 2. 2. 2004 (priloga A7), v katerem je pooblaščencu tožeče stranke (novega upnika) sporočila: "Vedno sem zatrjeval, da sem pripravljen poravnati preostali znesek filtra." Po ugotovitvah sodišča druge stopnje iz nadaljnje vsebine tega dopisa izhaja, da tožena stranka zneska ni nakazala zaradi spremembe pogodbene stranke.

24. Po presoji Vrhovnega sodišča že sam dopis tožene stranke pooblaščencu tožeče stranke z dne 2. 2. 2004 zadošča za pretrganje zastaranja. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, je tožena stranka s tem izrecno priznala, da je dolžna plačati še preostali del filtra oziroma pogodbenega zneska. Da bi bile med tožečo stranko, toženo stranko ali cedentom sklenjene druge pogodbe, ki bi se nanašale na enak predmet (odsesovalna in filtrirna naprava oziroma poenostavljeno filter) kot Pogodba, iz katere izvira odstopljena terjatev, v postopku ni bilo zatrjevano. Očitki tožene stranke v smeri, da priznanje ni bilo dano pravi osebi, niso utemeljeni, saj je bil dopis tožene stranke z dne 2. 2. 2004 naslovljen na pooblaščenca tožeče stranke (sedanjega upnika), in ne na družbo P. kot starega upnika. Na dopis tožene stranke z dne 10. 10. 2003, ki je bil naslovljen na prodajalca v družbi P. (priloga A8), pa se sodišče druge stopnje sploh ni oprlo. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da je bilo priznanje dano po poteku triletnega zastaralnega roka (1. točka § 1486 ABGB). Odstopljena terjatev je zapadla v plačilo 360 dni po dobavi predmeta pogodbe, ki je bila opravljena 24. 2. 2000. Tožeča stranka je tako pridobila pravico zahtevati plačilo odstopljene terjatve 19. 2. 2001, triletni zastaralni rok pa do dne 2. 2. 2004, ko je tožena stranka z dopisom priznala terjatev tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu, še ni potekel. 25. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

26. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora (Tar. št. 21), povečane zaradi uporabe tujih pravnih virov (5. člen OT), materialne stroške (13. člen OT) ter davek na dodano vrednost (2. člen OT). Sodišče ni priznalo priglašenih stroškov dopisa stranki, ker so zajeti že s stroški sestave odgovora na revizijo, ter priglašenih stroškov sodne takse za odgovor na revizijo, ker po Zakonu o sodnih taksah - ZST-1 (39. člen ZST-1) odgovor ni več taksiran.

Op. št. (1): Po navedeni določbi se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Op. št. (2): Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 554/2009 z dne 17. 2. 2011 in tam citirano sodno prakso.

Op. št. (3): Podobno o tem Schwimann: Praxiskommentar zum ABGB, 2. izdaja, Verlag Orac, Dunaj 1997, 7. knjiga, § 1392, 12. odstavek, stran 468; Tades in drugi: Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch, 37. izdaja, Manz, Dunaj 2009, 1. knjiga, § 1392, stran 2386. Op. št. (4): Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 8Ob518/94 z dne 28. 4. 1994, kjer je med drugim navedeno: "... potrebo po obliki [cesije] je treba presojati glede na njen razlog [...]. Vendar v obravnavanem primeru razlog ni nakup ali menjava, temveč plačilo dolga [...]."