Jedro

Iz pogodbene določbe o plačilu 50 % zneska v 360 dneh po dobavi je mogoče narediti materialnopravni sklep, da je imela tožeča stranka pravico od tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti 25. 2. 2001. Tožba, vložena 21. 4. 2004, je bila torej v skladu s paragrafom 1451 in paragrafom 1486 ABGB - ODZ, dalje ODZ, ki se uporablja kot materialno (avstrijsko) pravo v tem sporu, vložena po izteku predpisanega triletnega zastaralnega roka.

Sporazum med cesionarjem in cedentom mora temeljiti na veljavnem pravnem razlogu. Da je bila podana pravna podlaga za prenos terjatve, izhaja iz trditev tožeče stranke o njeni terjatvi proti družbi P. Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala. Sploh pa obveščanje dolžnikovega dolžnika ni pogoj za veljavnost cesije.

Prekinitev zastaranja je urejena v paragrafu 1497 ODZ. Zastaranje je prekinjeno, če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe, izrecno ali molče priznal pravico drugega ...

Tožena stranka je izrecno priznala, da je dolžna plačati še preostali del pogodbenega zneska, s plačilom je odlašala le zato, ker ji ni bilo popolnoma jasno, ali mora izpolniti pogodbeno obveznost svoji pogodbeni stranki ali njenemu pravnemu nasledniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se deloma spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v 15-ih dneh 24.686,02 EUR." V obrestnem delu in o stroških postopka se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

V skladu z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) je pritožbeno sodišče odločilo po dosedanjih predpisih.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 24.686,02 EUR skupaj z obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled od 25. aprila 2001 naprej do dneva plačila ter povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje naprej, vse v 15 dneh in pod izvršbo (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.669,61 EUR v 15 dneh, pod izvršbo (2. odstavek izreka)".

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

1. O spremembi prvostopenjske sodbe V dobavni pogodbi št. 000020 z dne 12. 1. 2000 (A 15, dalje pogodbe), sta se pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka dogovorila, da bo tožena stranka plačala 50 % pogodbeni znesek v 360 dneh po dobavi, neto brez odtegljajev. Glede na navedeno pogodbeno določbo je pravno odločilno dejstvo, kdaj je bila opravljena dobava odsesovalne in filtrirne naprave toženi stranki. Izvedena montaža omenjene naprave je pravno odločilno dejstvo za nastanek jamčevalne obveznosti tožeče stranke (primerjaj v pogodbi besedilo - jamstvo).

Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih razlogov glede roka montaže naprave, je neutemeljen, saj omenjeno dejstvo ni pravno odločilnega pomena za odločitev v tem sporu.

Izpodbijanje dokazne ocene v razlogih izpodbijane sodbe pa ne sodi med uveljavljanje bistvenih postopkovnih kršitev, ampak v pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O tem pritožbenem razlogu je razloženo v nadaljevanju te obrazložitve.

Očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana, kot tudi ne nobena od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Dejstva v zvezi z montažo in puščanja naprave v pogon, kar je tožeča stranka povezala z začetkom teka zastaralnega roka, je slednja navedla prvič šele v pritožbi, ni pa zatrjevala, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Zato jih sodišče druge stopnje v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni smelo upoštevati.

Sodišče druge stopnje se strinja z dejansko ugotovitvijo v razlogih izpodbijane sodbe, da je bil filter dobavljen 24. 2. 2000, kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku z listino glede uvoza z dne 25. 2. 2000 (B7 do B8) in računom pravnega prednika tožeče stranke z dne 24. 2. 2000 (B 13). Iz pogodbene določbe o plačilu 50 % zneska v 360 dneh po dobavi je mogoče narediti materialno pravni sklep, da je imela tožeča stranka pravico od tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti 25. 2. 2001. Tožba, vložena 21. 4. 2004, je bila torej v skladu s paragrafom 1451 in paragrafom 1486 AB GB - ODZ, dalje ODZ, ki se uporablja kot materialno (avstrijsko) pravo v tem sporu, vložena po izteku predpisanega triletnega zastaralnega roka.

Glede uporabe avstrijskega prava se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je bilo v konkretni zadevi treba uporabiti avstrijsko pravo. Po obvestilu Ministrstva za pravosodje Republike Avstrije Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije je sicer Republika Avstrija (enako kot Republika Slovenija) podpisnica Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni kupoprodaji blaga (Dunajske konvencije). Vendar slednja vprašanja zastaranja ne ureja. Zato je bilo treba uporabiti pravila Avstrijskega občega državljanjskega zakonika, v katerem je pogodba urejena v paragrafih 1053 do 1089. Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo, zato za sporno kupoprodajno pogodbo, ki je bila sklenjena v letu 2000, veljajo tudi paragrafi 373 do 382 Trgovskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s cesijo prenesena terjatev prodajalca družbe P. GmbH. & Co KG tožeči stranki, 31. 3. 2000. V skladu s paragrafom 1392 ODZ se lahko terjatev neformalno odstopi s sporazumom med cesionarjem in cedentom. Sporazum skozi dogovor mora temeljiti na veljavnem pravnem razlogu. Da je bila podana pravna podlaga za prenos terjatve, izhaja iz trditev tožeče stranke o njeni terjatvi proti družbi P. (primerjaj s trditvami tožeče stranke v vlogi z dne 13. 9. 2004, list. št. 17). Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala. Sploh pa obveščanje dolžnikovega dolžnika ni pogoj za veljavnost cesije. Vprašanje pravilnosti obvestila dolžnikovega dolžnika (tožene stranke) bi lahko prišlo v poštev tedaj, če bi tožena stranka pravno veljavno, že v času po sklenjeni cesijski pogodbi plačala pravnemu predniku tožeče stranke, pa bi bila o cesiji že obveščena. Iz doslej razloženega sledi, da je tožeča stranka kot prevzemnik terjatve bila upravičena zahtevati manjkajoče plačilo iz pogodbe od tožene stranke.

Prekinitev zastaranja je urejena v paragrafu 1497 ODZ. Zastaranje je prekinjeno, če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe, izrecno ali molče priznal pravico drugega... Sodišče druge stopnje povzema dejanske ugotovitve v razlogih izpodbijane sodbe, da so vse tri zaslišane priče (L. S., O. L. in M. B.) izpovedali, da je tožena stranka zagotavljala, da bo plačala neporavnano obveznost iz pogodbe. Tožena stranka pa je izpovedala, "da bo plačal, ko bodo pač poservisirali oziroma popravili". Vendar slednja v postopku ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov. Tožena stranka je tudi v dopisu pooblaščencu tožeče stranke 2. 2. 2004 sporočila,: "Vedno sem zatrjeval, da sem pripravljen poravnati preostali znesek filtra." Iz nadaljnje vsebine dokazila pa izhaja, da zaradi spremembe pogodbene stranke zneska ni nakazal (A 7). Omenjeni dopis je opremljen z žigom tožene stranke in podpisan. Med postopkom tožena stranka ni ponudila trditvene podlage, da omenjenega dopisa tožena stranka ni sestavila, niti ga ni podpisala. Izpovedba tožene stranke o tem, da omenjenega dopisa ni pisal on, ampak žena ne more nadomestiti trditvene podlage v skladu z določilom 212. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, po mnenju drugostopenjskega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo paragraf 1497 ODZ, ki ureja pretrganje (prekinitev) zastaranja. Tožena stranka je namreč izrecno priznala, da je dolžna plačati še preostali del pogodbenega zneska, s plačilom je odlašala le zato, ker ji ni bilo popolnoma jasno, ali mora izpolniti pogodbeno obveznost svoji pogodbeni stranki ali njenemu pravnemu nasledniku. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi deloma ugodilo (glede glavnice), na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

2. O razveljavitvi (v obrestnem delu) izpodbijane sodbe V skladu s paragrafom 1394 ODZ pridobi cesionar terjatev od cedenta natančno tako, kot jo je le ta imel. Pravice prevzemnika morajo biti glede na prepuščeno terjatev pač enake pravicam prenosnika torej, da se z odstopom pravni položaj dolžnika ne izboljša niti ne poslabša. Pri tem je treba upoštevati tudi namen strank in namen uzanc poštenega (pravnega) prometa, paragraf 914 ODZ.

Del pogodbe predstavljajo tudi splošni dobavni pogoji (A/24). V točki 4.5. so urejena pravila, kako ravna prodajalec v primeru kupčeve zamude. Med drugim lahko zaračuna kupcu zamudne obresti v višini vsakokratne diskontne obrestne mere, A. n. banke s pribitkom 5 % (točka d. 4.5., stran 2 splošnih pogojev). Tožeča stranka je uveljavljala od tožene stranke plačilo glavnice z obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled od 25. aprila 2001 naprej do dneva plačila. Tako postavljen zahtevek ni v skladu z navedenimi splošnimi pogoji, sploh pa je tako kot je oblikovan, nedoločen. Ni namreč navedena banka, pri kateri se obrestujejo hranilne vloge na vpoged. Tožba je v obrestnem delu torej nerazumljiva. Zato je v obrestnem delu sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče izpeljati postopek po 108. členu ZPP. Ob tem sodišče druge stopnje opozarja na 4. odstavek 130. člena ZPP-D, da se določba 2. odstavka 108. člena Zakona ne uporablja, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo tega zakona (1. 10. 2008). Tožba je bila torej vložena pred 1. 10. 2008, zato prvostopenjsko sodišče v skladu z 2. odstavkom 108. člena ZPP-D nerazumljive ali nepopolne vloge ne more zavreči, ker jo je vložil odvetnik.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP. Ob delni razveljavitvi izpodbijane sodbe bo o vseh stroških postopka odločeno v končni odločbi.