Jedro

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklepa tožene stranke št. ... z dne 17. 4. 2007 in št. ... z dne 30. 7. 2008 razveljavita; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko med dejansko izplačanim povračilom stroškov prevoza in kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov na relaciji od doma do delovnega mesta in nazaj, v skupni dolžini 152 kilometrov in sicer obračunano za vsak mesec v času od vključno aprila 2007 do izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za posamezno dolgovano plačilo za pretekli mesec do plačila; ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov na relaciji od doma do delovnega mesta in nazaj v skupni dolžini 152 kilometrov. Sodišče je še odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 374,54 EUR, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno ugotavlja, da pot od Litije do Borovnice in nazaj za tožnika ne pomeni takih zapletov, da bi bilo mogoče šteti, da javni promet ni možen. Tako stališče je napačno, če seveda pot od Litije do Borovnice pomeni pot od tožnikovega doma do delovnega mesta in nazaj. Tožnik mora namreč v Borovnici do delovnega mesta še približno 6 km prehoditi. Sodišče je pravilno ugotovilo dejstvo, da tožnik zadnjih 6 km poti do delovnega mesta in nazaj nima možnosti javnega prevoza, saj ta v tem delu poti sploh ne obstaja. Že to dejstvo pa bi moralo biti podlaga za zaključek, da javni prevoz na celotni relaciji ni možen, saj je teh zadnjih 6 km dovolj velik kos poti, da je tak zaključek utemeljen. Komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti je že sprejela stališče, da je javni prevoz možen takrat, ko je racionalen. Tudi 2. odst. 8. čl. ZPSDP je potrebno interpretirati tako, da je javni prevoz možen le takrat, ko je razumno, logično in življenjsko pričakovati, da ga zaposleni lahko dejansko uporabi kot način prihoda na delo in z dela. Tako stališče je izrazilo tudi Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti Uredbe (U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009). Da mora obstajati dejanska možnost uporabe javnega prevoza, je torej okvir ustavnosodne razlage predmetnih določil ZPSDP in Uredbe. Res je sicer, da uredba določa, da se, kadar za del poti prevoz ne obstaja, za ta del povrne kilometrina, vendar je potrebno ta del uredbe razlagati v skladu z zakonom in njegovim namenom in pri presoji vsakega konkretnega primera ugotoviti, kakšen pomen ima to, da na določenem delu poti javni prevoz ne obstaja, za možnost uporabe javnega prevoza na celotni relaciji od doma do delovnega mesta in nazaj. V konkretnem primeru je ta razdalja tako velika, da od običajnega delavca ni mogoče pričakovati, da bi tak način prihoda na delo in z dela kadarkoli dejansko uporabil, zato je pravilen zaključek, da tak prevoz ni možen. Sodišče je tudi napačno razlagalo podatke voznega reda. Odhod vlaka ob 6:33 uri, ki ga je kot alternativo navedlo za pot iz Ljubljane, velja samo za kratek čas poletja, saj je to poletni vlak, kar je tudi navedeno v voznem redu in je sodišče to očitno spregledalo. Glede na to, da tožena stranka vsebinsko ni odgovarjala na navedbe tožnika o možnosti konkretnega načina prihoda na delo in z dela oz. uporabe konkretnega javnega prevoza, je tožnik izkazal, da ima pri uporabi takega prevoza tudi dve urno časovno izgubo. Tožena stranka tem navedbam ni substancirano oporekala, zato se po načelu trditvenega in dokaznega bremena štejejo za dokazane. Res je sicer, da sama dve urna časovna izguba tožniku še ne daje pravice do kilometrine, temveč pravico do dražjega prevoznega sredstva, česar tožnik ni zahteval s tožbo. Vendar pa tega ni zahteval zato, ker dražjega prevoznega sredstva ni, vsaj takega ne, ki bi tožnika pripeljal na delovno mesto pravočasno, kar je eden od pogojev za upoštevanje javnega prevoza pri izplačilu potnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Predmet tega individualnega delovnega spora je bilo odločanje o pravici delavca do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo v zvezi s tem vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji). Ta v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadaljnji). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. V 7. členu Uredbe so določene pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Določba 6. člena edina določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago je torej potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-444/06-18 z dne 9.4.2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009), iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju, in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi Uredba, ki določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, sledi temu namenu. Kadar ima torej zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javnofinančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo. Zato je zmotno stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela tožniku le za del poti, na kateri ni možen javni prevoz (na relaciji železniška postaja Borovnica – delovno mesto tožnika, to je cca 6 km) priznavati kilometrine v kombinaciji z javnim prevozom za preostali del poti, temveč bi mu morala kilometrino priznati za celotno pot od doma do delovnega mesta. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za: - vlak na relaciji Litija - Borovnica; - kilometrino na relaciji Borovnica – delovno mesto (6 kilometrov) po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno zasleduje namen zakonodajalca oziroma uredbodajalca. Le-ta ni bil (zlasti ne prvenstveno) v tem, da se (za vsako ceno) obračunavajo stroški v višini stroškov javnega prevoza za celotno razdaljo od doma do delovnega mesta in nazaj, ampak se prvenstveno zasleduje načelo javnofinančnih zmožnosti in sprejemljivosti ter racionalnega oziroma gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Določilo 8. člena ZPSD, po katerem se praviloma stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, izhaja iz predpostavke, da so stroški javnega prevoza nižji od stroškov kilometrine, Uredba pa nadalje izhaja celo iz koncepta najcenejšega javnega prevoza.

Tožnikovo zavzemanje za to, da mu je tožena stranka dolžna povrniti kilometrino za celoten del poti zato, ker javni prevoz ni možen zgolj na zadnjem 6 km delu poti (za katerega je tožniku priznana kilometrina), ni ustrezno oziroma je neutemeljeno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej skladna z določili ZPSD in Uredbe. Slednja (kot že navedeno) ureja zgolj način obračunavanja in povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza – ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometrine za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za relativno kratek del poti (od železniške postaje Borovnica do delovnega mesta – zgolj 6 km) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv, saj za tožnika vožnja po urnikih vlaka, ki jih je sodišče preverilo, ne pomeni več kot dve uri časovne izgube (neupoštevaje čas vožnje), je uporaba določil Uredbe, kot je razvidna iz sklepov tožene stranke in obrazložitve sodišča prve stopnje, pravilna in utemeljena.

Tožnik je sam predložil vozni red vlakov, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, pri tem pa ni navajal, da odhod vlaka ob 6:33 uri, ki ga je sodišče kot alternativo navedlo za pot iz Ljubljane, velja samo za kratek čas poletja, ker naj bi bil to poletni vlak. Navedeno iz voznega reda ne izhaja, kot to trdi tožnik, takšne pritožbene navedbe pa tudi predstavljajo novote, ki so v pritožbenem postopku nedovoljene in zato tudi neupoštevne (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim pravilno zaključilo, da tudi v primeru, da bi imel tožnik glede na vozni red več kot dve uri časovne izgube, Uredba za takšno situacijo ne predvideva kilometrine, temveč se v takšnem primeru lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, česar pa tožnik ne vtožuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.