Jedro

V obravnavanem primeru je bila predmet upravnega spora prijava znamke, ne pa pravica (ali obveznost), ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Zato ne gre za zadevo, v kateri bi lahko bil izpolnjen kriterij iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Trditve vlagatelja revizije, »da ima sama odločitev hude posledice za tožečo stranko, kot prijavitelja blagovne znamke, ki jo je sam oblikoval in prijavil v letu 1994 ter je ves čas zadevnega postopka v pravni negotovosti,« ne utemeljijo razloga iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlagatelj revizije konkretnega pomembnega pravnega vprašanja, ki naj bi se nanašalo »na tožečo stranko kot prijaviteljico blagovne znamke in na samo znamko,« ni izoblikoval. Revizijsko sodišče sâmo pomembnega pravnega vprašanja ni našlo v revizijskih trditvah.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Stranki z interesom sami nosita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo, ki je bila vložena proti odločbi Urada za intelektualno lastnino o zavrnitvi prijave znamke »...« z dne 23. 8. 1994. 2. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo, odločbo Urada za intelektualno lastnino pa odpravi.

3. Stranki z interesom sta podali odgovor na revizijo. V odgovoru sta predlagali, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže ali pa naj jo zavrne.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) predmet upravnega spora je zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, (2) vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Tudi iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da pravilo "vrednostne revizije" ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v nominalnem znesku (7. točka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

6. V obravnavanem primeru je bila predmet upravnega spora prijava znamke, ne pa pravica (ali obveznost), ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Zato ne gre za zadevo, v kateri bi lahko bil izpolnjen kriterij iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Trditve vlagatelja revizije, »da ima sama odločitev hude posledice za tožečo stranko, kot prijavitelja blagovne znamke, ki jo je sam oblikoval in prijavil v letu 1994 ter je ves čas zadevnega postopka v pravni negotovosti,« ne utemeljijo razloga iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Četudi revizijsko sodišče pritrjuje vlagatelju revizije, da je posledica dolgotrajnega postopka pravna negotovost pri udeležencih le-tega, te posledice ni mogoče upoštevati v okviru kriterija »zelo hudih posledic za stranko« iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Iz besedila pravkar omenjene določbe namreč sledi, da se kriterij »zelo hudih posledic za stranko« navezuje na posledice (izpodbijane) odločitve, česar ne gre enačiti z zatrjevanimi posledicami postopka samega.

8. Revizijsko sodišče ne more slediti vlagatelju, da se v obravnavani zadevi postavlja pomembno pravno vprašanje. Vlagatelj revizije konkretnega pomembnega pravnega vprašanja, ki naj bi se nanašalo »na tožečo stranko kot prijaviteljico blagovne znamke in na samo znamko,« ni izoblikoval. Revizijsko sodišče sâmo pomembnega pravnega vprašanja ni našlo v revizijskih trditvah.

9. Ker niso izpolnjeni kriteriji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revizija ni dovoljena. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 89. členu ZUS-1. 10. Odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov odgovora na revizijo temelji na 155. členu Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1).