Jedro

Pravilna je odločitev tožene stranke, da prijavljenega tožnikovega znaka ne zavaruje kot znamko, ki temelji na zavrnilnih razlogih iz 7. točke 1. odstavka 19. člena ZIL, veljavnega v času prijave. Tožena stranka je ob primerjanju znakov konfliktnih znamk dala večji pomen besedi BOSS, kot najbolj dominantnem delu v prijavljeni znamki. Zaradi navedene besede BOSS, kot najbolj poudarjenega dela prijavljene znamke, se tudi sodišče strinja z oceno tožene stranke, da bi kljub dodatnim delom predmetne znamke lahko prišlo do zmote pri povprečnemu potrošniku, ki bi pri nakupu proizvodov (iz razreda 25) menil, da kupuje proizvode stranke z interesom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: Urad) zavrnil tožnikovo prijavo znamke „BIG BOSS original Jeans“ št. ... z dne 23. 8. 1994. V obrazložitvi Urad navaja, da je dne 23. 8. 1994 prejel prijavo znamke za znak „BIG BOSS original Jeans“ za blago, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razred 25 in sicer oblačila iz jeansa. Ker je prijavljeni znak ustrezal zahtevam iz 58. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, v nadaljevanj: ZIL), je Urad dne 30. 6. 1995 v uradnem glasilu Urada št. 95/3 objavil prijavo navedene znamke. Dne 27. 9. 1995, torej v roku treh mesecev, štetem od dneva objave prijave znamke, je A.A.A. AG, ...strasse ..., B., Nemčija (v nadaljnjem besedilu: vložnik ugovora), vložil ugovor zoper registracijo znamke. V njem je navedel, da je imetnik mednarodno registriranih znamk, veljavnih v Sloveniji pred dnevom vložitve prijave sporne znamke. Gre za znamke št. ... „HUGO BOSS“, št. ... „BOSS“ in št. ... „BOSS HUGO BOSS“. Vložnik ugovora se je v ugovoru skliceval na 5., 6. in 7. točko prvega odstavka 19. člena ZIL, omenil je tudi, da bo potrošnik menil, da kupuje blago družbe z uveljavljenim „imidžem“ in bo pričakoval povsem določeno kvaliteto ter zahteval zavrnitev prijavljene znamke. Urad je ugotovil, da ugovor ni utemeljen in dne 16. 9. 1997 izdal odločbo št. ... o priznanju znamke št. ... „BIG BOSS original Jeans“. Urad je menil, da prijavljeni znak ni tako podoben znakom znamk vložnika ugovora, da bi povzročil zmoto pri povprečnem potrošniku. Statusa slovečnosti pa Urad ni preizkušal, ker se vložnik ugovora formalno ni skliceval na slovečnost svojih znamk v smislu 22. člena ZIL in ni posredoval o tem nobenih dokazov, čeprav je v ugovoru omenjal svojo uveljavljenost in ugled. Vložnik ugovora je zoper navedeno odločbo Urada vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS ugodilo s sodbo, opr. št. U 2581/97-10 z dne 5. 7. 2000. Presodilo je, da ni mogoče prezreti, da beseda BOSS v znaku sporne znamke najbolj dominira, celo tako, da drugi elementi izgubijo funkcijo razlikovanja glede na tožnikovo znamko „BOSS“ št. ... . Presojo tožene stranke glede podobnosti znakov primerjanih znamk je sodišče ocenilo vsaj kot nepopolno, če že ne zmotno. Navedeno sodbo Upravnega sodišča RS je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo, opr. št. U 2581/97-17 z dne 21. 9. 2004. Zadeva je bila tako vrnjena v ponovno odločanje na Urad. Dne 5. 4. 2005 in 7. 4. 2005 je vložnik ugovora, družba A.A.B. GmbH & Co. KG (prej: A.A.A. AG) Nemčija, dopolnil ugovor, vložen 27. 5. 1995, in kot novo pravno podlago navedel 6 bis člen Pariške konvencije in tretji odstavek 16. člena Sporazuma TRIPs oziroma točko d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki je začel veljati decembra 2001. Predložil je tudi dokaze, ki se nanašajo na dokazovanje slovečnosti in ugleda znamk „BOSS“, na osnovi katerih je vložil ugovor. Dne 22. 4. 2005 je prijavitelj predmetne znamke naslovil na Urad zahtevo za razpis ustne obravnave. Navedel je, da bi bilo treba ugovor zavrniti iz formalnih razlogov, saj vložnik ugovora ni imetnik pravic na znamkah, ki so bile podlage za ugovor. Naknadno je prijavitelj navedel, da je iz registra znamk razvidno, da je imetnik registriranih znamk, ki so bile navedene kot podlaga za ugovor, družba A.A.B. GmbH & Co. KG, Nemčija, in ne družba A.A.A. AG, Nemčija, ki je vložila ugovor. Zato bi moral Urad ugovor zavrniti iz formalnih razlogov. V ponovnem postopku je Urad preizkusil ugovore razloge iz 5., 6. in 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL, ki so bili kot pravna podlaga za zavrnitev prijavljene znamke navedeni v ugovoru z dne 27. 9. 1995. Kasneje vložene razloge za zavrnitev prijavljene znamke in dokaze z dne 5. 4. 2005 in 7. 4. 2005 je Urad štel kot nova dejstva in jih pri ponovnem preizkusu prijavljene znamke ni upošteval. Menil je tudi, da zaradi ekonomičnosti postopka ni bilo razloga za razpis javne obravnave. V ponovljenem postopku je Urad najprej ugotovil, da razlogi iz 5. točke prvega odstavka 19. člena ZIL niso (bili) ustrezna pravna podlaga za ugovor, saj se je navedena točka nanašala na t. i. absolutne razloge. Prav tako ni bila ustrezna pravna podlaga za zavrnitev prijavljene znamke 6. točka prvega odstavka 19. člena ZIL, ki se je nanašala na istovetne (identične) znake – prijavljeni znak ni istoveten znaku nobene od znamk vložnika ugovora. Relevantna pravna podlaga za zavrnitev prijave znamke je bila le 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL, po kateri se kot znamka ni mogel zavarovati znak, ki je bil podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če bi lahko ta podobnost povzročila zmoto pri povprečnemu potrošniku. V ponovljenem postopku je Urad ugotovil, da so podani zavrnilni razlogi po 7. točki prvega odstavka 19. člena ZIL. Urad je zato v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZIL-1 pozval prijavitelja, da se v roku treh mesecev od dneva vročitve poziva izreče o razlogih, zaradi katerih Urad meni, da znamke ne sme registrirati. Prijavitelj je v odgovoru ponovno navedel, da je imetnik znamk, ki so bile razlog za ugovor, druga pravna oseba, kot tista, ki je vložila ugovor, in da novi imetnik, ki ni pravni naslednik družbe A.A.A. AG (vložnika ugovora) sploh ne more sodelovati v postopku ugovora. Trdil je tudi, da vložnik ugovora v času prijave predmetne znamke v Sloveniji ni imel veljavne nobene znamke, na podlagi katerih je vložil ugovor. Nadalje je navedel, da mu Urad ni posredoval dopolnitve ugovora ter da je s tem bistveno kršil pravila postopka. Menil je, da sta si primerjana znaka različna v vseh elementih. Vztrajal je tudi, da bi ga Urad moral zaslišati. Glede blaga je menil, da le-to ni primerljivo, ker gre pri primerjanih znamkah za blago iz različnih cenovnih razredov – posledično se tudi ne prodaja v istih trgovinah, prijavitelj prodaja svoje blago praviloma v svojih lastnih trgovinah. Zato meni, da zmeda med potrošniki glede izvora, kakovosti in vrste blaga ni verjetna. Urad je kljub argumentom prijavitelja menil, da so podani razlogi za zavrnitev prijavljene znamke na podlagi 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL. Predhodne znamke so bile prenesene na novega imetnika, ki je kasneje dopolnil ugovor z novimi razlogi in dokaznim gradivom, s čimer je izkazal interes za sodelovanje v navedenem postopku. Urad teh razlogov in dokaznega gradiva v ponovljenem postopku ni upošteval, zaradi česar tudi meni, da ni kršil pravil postopka, čeprav prijavitelju – tožniku dopolnitve ugovora ni posredoval. Urad je namreč materialni del ponovnega postopka vodil na podlagi določil ZIL, torej zakona, ki je bil v veljavi v času prijave znamke oziroma vložitve ugovora. Pri primerjavi blaga je Urad ugotovil, da je predmetna znamka prijavljena za enako oziroma podobno blago, kot je blago pri znamkah vložnika ugovora (oblačila iz razreda 25 NK). Pri primerjavi znakov znamk konfliktnih znamk je Urad navedel, da se podobnost ugotavlja tako, da se primerja znake kot celote, z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Znake se primerja z vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika. Pri tekstualnih znakih se ugotavlja vizualna podobnost tudi s pomočjo črkovne analize. Ugotovil je, da vsebuje prijavljeni znak razen slikovno-grafičnega dela (v barvah) tudi besedo BOSS, ki je najbolj poudarjen besedni del znakov dveh znamk vložnika ugovora. Besedni del prijavljenega znaka vsebuje sicer še besede BIG, ORIGINAL in JEANS, vendar so te besede vizualno manj poudarjene – velikost oziroma dimenzija črk v besedi BIG je manjša, kot v besedi BOSS, kljub temu pa bistveno bolj izrazita, kot v drugih besedah ORIGINAL in JEANS, ki sta izpisani v zelo neizrazitih (ORIGINAL) oziroma celo malih pisanih črkah (JEANS). Razen tega gre za besede, ki so bolj ali manj opisovalne, ali celo generične in zato nerazlikovalne. Besedi BOSS in BIG sta izpisani v odebeljenih velikih tiskanih črkah. Pri svoji odločitvi glede podobnosti znakov prijavljene znamke in znamke „BOSS“ vložnika ugovora je Urad izhajal iz predpostavke, da je beseda BOSS poznana slovenski javnosti kot angleška beseda v pomenu „šef, gospodar“ in da je zato ne bo prvenstveno ali celo izključno povezoval z družbo A.A.A. AG ali njenimi znamkami. Kljub temu je sodišče, tako na prvi kot na drugi stopnji, razsodilo, da bi Urad moral izvesti anketo, s katero bi ugotovil, ali besede BOSS slovenska javnost morda le ne dojema kot sinonim za družbo A.A.A. AG oziroma njene znamke. Sodišče je torej Uradu naložilo izvedbo dokazov, ki so na strani vložnika ugovora, čemur Urad nasprotuje in se sklicuje na sodbe istega sodišča, ki je v drugih primerih že razsodilo, da je breme dokazovanja na tistem, ki se sklicuje na določen status svojih znamk. Ne glede na navedeno pa Urad ugotavlja, da je vložnik ugovora besedo BOSS zavaroval kot znamko (predvsem gre za znamko št. ..., veljavno v Sloveniji že v času vložitve prijave sporne znamke; druge znamke „BOSS“ niso sestavljene le iz besede BOSS in niso povsem primerljive) in sicer v obliki besede z običajnimi črkami. To pa v teoriji znamk pomeni, da jo je zavaroval kot pojem in ne le v neki konkretni pojavni obliki. Beseda BOSS je za blago, ki ga kot znamka označuje, neopisovalna in fantazijska. To dejstvo je pri primerjavi znakov edino merodajno – v nasprotnem primeru besede oziroma znaka BOSS v besedi z običajnimi črkami, razen na osnovi uporabe, sploh ne bi bilo mogoče registrirati kot znamko. Ne glede na dejstvo, da je neka beseda zaradi svoje vsebine znana javnosti iz drugega konteksta (in ne kot znamka drugega subjekta), kot v primeru BOSS, je treba upoštevati, da če je registrirana kot znamka v obliki besede z običajnimi črkami, uporaba te besede kot dominantnega elementa nekega drugega znaka, ne glede na dejstvo, da je to le eden izmed elementov tega zanka, avtomatsko pomeni, da gre v bistvu za znamko v znamki (znaku). To pa nadalje avtomatsko tudi pomeni, da sta si primerjana znaka podobna, ta podobnost pa lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Beseda BOSS, čeprav ni edini element prijavljenega znaka, je njegov najbolj „udarni“, vidni in zato dominantni element. Zato Urad ugotavlja, da je prijavljeni znak treba gledati tako, kot da vsebuje znamko drugega subjekta in mu je zato avtomatsko podoben, ta podobnost pa lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Zato se glede na 7. točko prvega odstavka 19. člena ZIL prijava navedene znamke zavrne.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov ter kršitev določb upravnega postopka. Tožnik poudarja, da je predmetna prijava blagovne znamke utemeljena, ker tovrstna blagovna znamka doslej še nikjer na svetu ni bila prijavljena. Tožnik se sklicuje, da je predlagal, da Urad v navedeni zadevi razpiše ustno glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika, česar Urad ni storil, niti ni obrazložil, zakaj tega ni storil. V predmetnem postopku Urad sploh ni odločil o zahtevku, ki ga je postavil tožnik, zaradi česar je Urad pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršil pravila postopka. Tožnik nadalje navaja, da je v predmetni zadevi sporno, na kateri pravni in dejanski podlagi in v katerem svojstvu je družba A.A.A. A.G., Nemčija, podala ugovor, saj za vložitev ugovora nima nobene pravice, ker nima izključne licence za znamke: HUGO BOSS št. ..., BOSS št. ..., BOSS HUGO BOSS št. ... . Družba A.A.B. GmbH & Co. KG, Nemčija, pa ni vložila ugovora v zadevnem postopku, tako da ta družba sploh ne more nastopati in sodelovati v tem postopku. V kolikor je slednja imetnica prej navedenih znamk, ni pa vložila ugovora, se v zvezi z njo ugovor katerekoli druge družbe sploh ne sme in ne more vsebinsko obravnavati v tem postopku. Navedena družba tudi ni pravni naslednik družbe A.A.A. AG, Nemčija. Zaradi navedenega je potrebno zadevno dopolnitev vloge – ugovora, ki jo je podala navedena družba v celoti zavreči, kot nedovoljeno in prepozno. Tožnik tudi poudarja, da Urad prijavitelju ni vročil v izjasnitev dopolnitve ugovora in prilog, kar je bilo Uradu kasneje predloženo, to je dne 5. 4. 2005 in dne 7. 4. 2005, kar samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Že iz navedenih razlogov je potrebno ugovor družbe A.A.A. A.G., Nemčija, zavrniti. Tožnik prav tako meni, da tudi zaključki Urada o tem, da prijavljene blagovne znamke prijavitelja ne sme registrirati, niso utemeljeni. Po mnenju tožnika so si primerjane blagovne znamke in tudi prijavljena blagovna znamka v vseh elementih različne, tako po barvi, grafični podobi, oblikovanju, kakor tudi po samem zapisu črk in med njimi obstojajo očitne razlike ter jih ni možno medsebojno zamenjevati. Tožnik poudarja, da je vztrajal pri izvedbi dokaza z zaslišanjem tožnika, ki bi lahko razložil in pojasnil idejo in genezo nastanka znaka, ki ga je prijavil v navedenem postopku, razloge za nastanek ter časovne in krajevne razmere in okoliščine, zlasti pa način prodaje blaga in samo trženje, torej vse v času, ko družba, ki je podala predmetni ugovor na ozemlju Republike Slovenije ni imela lastnih trgovin, niti ni prodajala blaga pod blagovnimi znamkami: HUGO BOSS št. ..., BOSS št. ..., BOSS HUGO BOSS št. ... . Tožnik poudarja, da družba, ki je podala predmetni ugovor pred dnem 23. 8. 1994, ko je tožnik podal prijavo predmetne znamke pri Uradu, v Republiki Sloveniji ni imela registrirane nobene od blagovnih znamk, glede katerih v ugovoru zatrjuje, da so sporne. Med navedenimi namreč ni nobene z nazivom „BIG BOSS“. Tožnik si je sam izmislil in oblikoval znak „BIG BOSS“ oz. „BIG BOSS ORIGINAL JEANS“, ki je originalno in izvirno delo tožnika, ki ima na tej svoji kreaciji avtorsko pravno zaščito, ki učinkuje „erga omnes“. Tožnik poudarja, da je že pred 18 leti ustanovil nogometno ekipo, ki se je tudi imenovala „BIG BOSS“. Pred oblikovanjem omenjenega znaka ni nikoli slišal za družbo, ki je vložila ugovor, niti ni vedel za obstoj že omenjenih blagovnih znamk, zaradi česar ni bil nikoli v slabi veri, predmetni znak pa uporablja od leta 1994 dalje. Glede vrste blaga pa navaja, da se izdelki, ki jih družba A.A.A. AG prodaja pod blagovnimi znamkami iz družine blagovnih znamk „BOSS“ ali „HUGO BOSS“ prodajajo v elitnejših trgovinah in sodijo v višji cenovni razred. Nasprotno pa izdelki, ki jih proizvaja in prodaja tožnik pod predmetno blagovno znamko, spadajo v povsem drug segment tekstilnih izdelkov, to je cenovno nizki razred, namenjen za splošno potrošnjo. Ne spadajo v višji cenovni razred, se ne prodajajo v elitnejših trgovinah, tožnik jih prodaja izključno v svojih lastnih trgovinah ali pa v manjših butikih oz. tekstilnih trgovinah. Vsi omenjeni izdelki so povsem prepoznavni, na njih je izrecno navedeno, kdo jih je naredil. Zato na trgu ne obstoja nobena zmeda glede izvora, kakovosti in vrste blaga, ki jih proizvaja in prodaja tožnik in tistimi, ki jih proizvaja in prodaja vložnik ugovora. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo (odločbo Urada z dne 8. 8. 2007) odpravi; odloči, da Urad prizna tožnikovo prijavljeno znamko, št. ... z dne 23. 8. 1994, in potrdi odločbo Urada, št. ... z dne 16. 9. 1997 ter zavrne ugovor, ki ga je zoper navedeno odločbo vložila družba A.A.A. AG, Nemčija.

Urad v odgovoru na tožbo v celoti izpodbija tožbene navedbe in meni, da je odločil pravilno in zakonito. Navaja, da je v ponovljenem postopku sledil sodbi Vrhovnega sodišča RS v delu, kjer je navedel, da po presoji pritožbenega sodišča beseda BOSS v prijavljenem znaku v primerjavi z drugimi elementi dominira v tolikšni meri, da ostali elementi izgubljajo funkcijo razlikovanja od zavarovanega znaka BOSS vložnika ugovora. Iz izpodbijane odločbe izhaja, zakaj je v ponovnem postopku Urad odločil drugače, kot v prvotnem postopku. Pojasnjeno je tudi, zakaj Urad ni upošteval novih dokazov vložnika ugovora, kot tudi, zakaj v zadevi ni bila razpisana ustna obravnava. V tožbi tožnik nerazumljivo navaja, da družba A.A.A. AG ni bila upravičena do vložitve ugovora, ker ni imetnik pravic na znamkah, ki so bile podlaga za ugovor. Iz vpogleda v register mednarodno registriranih znamk je razvidno, da je bila ta družba prvi imetnik znamk, novi imetnik pa je družba A.A.B. GmbH & Co. KG. Iz dokumentov je razvidno, da je naslednica prvega imetnika pravic na znamkah izkazala interes za nadaljevanje postopka - imenovala je zastopnika za vodenje postopkov in tudi dopolnila ugovor, ker pa Urad teh dopolnitev ni mogel upoštevati v ponovljenem posotpku, jih ni posredoval tožniku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranki z interesom A.A.B. GmbH & Co. KG, Nemčija (prva stranka z interesom), in A.A.A. AG, Nemčija (druga stranka z interesom), sta po skupnem pooblaščencu podali odgovor na tožbo. Prva stranka z interesom je sedaj imetnica vseh treh predhodnih znamk, druga stranka z interesom pa je bila imetnica predhodnih znamk v času vložitve ugovora proti izpodbijani znamki. Druga stranka z interesom je dne 16. 10. 2004 vse pravice iz predhodnih znamk prenesla na prvo stranko z interesom, kar izhaja iz listin, ki jih prilagata. Menita, da so tožbene navedbe tožnika neutemeljene, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Zavračata navedbe tožnika, da so si predhodne znamke ter izpodbijana znamka v vseh elementih različne, saj je nesporno, da je beseda „BOSS“ tista, ki je bistveni element predhodnih znamk ter je najbolj dominantna in razlikovalna. Pri tem se sklicujeta na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Da je zavrnitev izpodbijane znamke upravičena, kaže tudi dejstvo, da tako predhodne znamke, kot tudi izpodbijana znamka, pokrivajo identične izdelke v razredu 25 (oblačila), zaradi česar bi povprečen potrošnik utegnil biti zaveden. Sklicujeta se tudi na to, da tožnik v tožbi navaja neresnična dejstva in sicer, da pred prijavo izpodbijane znamke ni nikoli slišal za predhodne znamke, pri čemer se sklicujeta na zapisnik o glavni obravnavi v zadevi Pg ... z dne 19. 10. 2005, iz katerega izhaja nasprotno. Zato naj bi tožnik nastopal slaboverno. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da prijavljenega tožnikovega znaka „BIG BOSS original Jeans“ ne zavaruje kot znamko, temelji na zavrnilnih razlogih iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL, veljavnega v času vložitve prijave. (Urad je pogoje glede prijave znamke pravilno presojal po materialnopravnih določbah ZIL, saj gre v zadevi za dejansko stanje v času veljave ZIL). Izpodbijano odločbo je Urad izdal v ponovljenem postopku, potem, ko je bila v upravnem sporu odpravljena njenega prvotna odločba z dne 16. 9. 1997, s katero je zahtevi prijavitelja – tožnika za prijavo znamke ugodil. (Dne 7. 12. 2001 je začel veljati ZIL-1, zaradi česar je Urad pravilno postopek nadaljeval po postopkovnih določbah ZIL-1) ZIL v 7. točki prvega odstavka 19. člena določa, da se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oziroma storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. Po določbi 20. člena ZIL pa so, če je znak sestavljen iz besed ali črk ali kombinacije besed ali črk, z njihovim varstvom obsežene te besede, črke ali kombinacije, njihove transkripcije ali transliteracije, napisane v kakršnikoli pisavi, v kakršnikoli barvi ali izražene na kakršenkoli drug način.

Sodišče se strinja s presojo in zaključkom Urada, da so za prijavljeni znak podani zavrnilni razlogi iz 7. točke prvega odstavka 19. člena ZIL, v zvezi s tožbenimi ugovori tožnika pa dodaja: Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, da je bilo v zadevi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter da je bil zmotno uporabljen materialni predpis in kršene določbe upravnega postopka. Tako niso utemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori, iz katerih izhaja, da Urad ni odločil o tožnikovemu zahtevku o zaslišanju tožnika ter da tudi ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je Urad v ponovljenem postopku preizkusil razloge, navedene v ugovoru z dne 27. 9. 1995, ter da kasneje vloženih razlogov (v letu 2005) ni upošteval, kot tudi, da je menil, da zaradi ekonomičnosti postopka ni bilo razloga za razpis javne obravnave, kot je predlagal tožnik. Urad je menil, da ima na razpolago vse potrebno gradivo, relevantno za odločanje, tak zaključek Urada pa je tudi po oceni sodišča pravilen. Ker Urad ugovornih razlogov in dokaznega gradiva, predloženega v ponovljenem postopku, ni upošteval in ga torej sploh ni presojal, tudi po presoji sodišča ni kršil postopka, ker tožniku dopolnitve ugovora, predloženega v ponovljenem postopku, ni posredoval. Navedeno je Urad tudi obrazložil v izpodbijani odločbi.

Neutemeljeni so prav tako tožbeni ugovori tožnika, iz katerih izhaja, da naj bi bilo sporno nastopanje strank z interesom v predmetnem postopku, to je družbe A.A.A. AG, Nemčija, in družbe A.A.B. GmbH & Co, KG, Nemčija. Prva je kot imetnica treh predhodnih znamk vložila ugovor v postopku prijave tožnikove zanke, ki je potekal pred Uradom leta 1995, druga pa je v nato ponovljenem postopku pred Uradom, Uradu predložila dopolnitev ugovora (v letu 2005), ker je prva stranka z interesom na njo prenesla imetništvo omenjenih predhodnih znamk. Navedeno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi iz listin, ki so predložene v spisu.

Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi bile primerjane znamke (predhodne in prijavljena znamka) v vseh elementih različne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so namreč pravilno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je Urad ugotovil podobnost med prijavljeno znamko in predhodnimi znamkami in zaradi česar je prijavo tožnikove znamke zavrnil. Na drugačen zaključek, sprejet ob primerjavi navedenih znamk, ne more vplivati morebitno zaslišanje tožnika, ki ga je tožnik predlagal, in na kar se sklicuje tudi v tožbi. Ideja in geneza nastanka tožnikovega znaka, razlogi za nastanek tega znaka ter časovne in krajevne razmere in okoliščine, kot tudi način prodaje blaga in samo trženje, na kar vse se sklicuje tožnik, in kar bi tožnik rad pojasnil, ne more v ničemer spremeniti v zadevi sprejetega zaključka o ugotovljeni podobnosti med primerjanimi znaki. V zadevi pa je bilo prav tako ugotovljeno, da gre pri primerjanih znakih za istovrstno blago - blago iz razreda 25 (oblačila iz jeansa) ter da lahko navedena podobnost povzroči zmoto pri povprečnemu potrošniku. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da med predhodnimi znamkami ni nobene znamke z nazivom „BIG BOSS“. Kot je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je bil ob primerjanju znakov konfliktnih znamk dan večji pomeni besedi BOSS, kot najbolj dominantnemu delu v prijavljeni znamki. Zaradi navedene besede BOSS, kot najbolj poudarjenega dela prijavljene znamke, se tudi sodišče strinja z oceno Urada, da bi kljub dodatnim delom predmetne znamke lahko prišlo do zmote pri povprečnemu potrošniku, ki bi pri nakupu proizvodov (iz razreda 25) menil, da kupuje proizvode stranke z interesom. Pri tem na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da izdelki, ki jih proizvaja in prodaja tožnik pod predmetno blagovno znamko, ne spadajo v višji cenovni razred in da se ne prodajajo v elitnejših trgovinah. Za odločitev v navedeni zadevi pa ni relevantno sklicevanje tožnika na to, na kak način si je zamislil in oblikoval prijavljeno znamko in okoliščine v zvezi s tem, kot tudi njegovo sklicevanje na dobrovernost. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.