Jedro

Iz vsebine določbe prvega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da se zahtevo za varstvo zakonitosti vloži zoper odločitev sodišča, ne pa zoper razloge, s katerimi je sodišče svojo odločitev utemeljilo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 674/2009 z dne 4. 10. 2013 obtožena R. Č. in B. M. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun ter da se L. d.d., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 674/2009 z dne 27. 3. 2014 pritožbo višje državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 7. 7. 2014 vložil vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da bi višje sodišče, glede na razloge, ki jih je navedlo v sodbi, moralo izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, takšna sodba pa bi pomenila kršitev kazenskega zakona. Višje sodišče je v razlogih sodbe sprejelo stališče, da je očitek obdolžencema treba razumeti kot zlorabo položaja, ne pa kot samostojno izvršitveno obliko „opustitve dolžnosti“ po 240. členu KZ-1. Višje sodišče je napačno štelo, da bi za opustitev dolžnosti šlo le v primeru, če bi ta učinkovala nasproti tretjim osebam, spregledalo pa je, da gre tudi za varstvo tistega, ki je upravi zaupal svoje premoženje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da so bile s sodbo višjega sodišča kršene določbe 394. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP in določba 240. člena KZ-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Obdolženi R. Č. pošiljke ni dvignil, zagovornik obdolženega B. M. pa se je o njej izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 4. 9. 2014. V njej je navedel, da pritožbeno sodišče ni opravilo presoje kršitve kazenskega zakona, temveč zgolj dodatno pojasnilo obrazložitev sodišča prve stopnje. Očitanje potencialnih kršitev kazenskega zakona zaradi odločitev, ki jih sodišče sploh ni sprejelo je nedopustno, zato takšni očitki ne morejo potrjevati utemeljenosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Kazenskopravni očitek obdolženima v obravnavani zadevi je bil, da kot člana uprave gospodarske družbe L. d.d. nista opravila svoje dolžnosti in sta prestopila meje svojih pravic s tem, da pred odločanjem o dokapitalizaciji hčerinskih družb nista pridobila soglasja nadzornega sveta družbe, katerega bi morala pridobiti, pač pa sta kot člana uprave potrdila dokapitalizacijo omenjenih družb ter zadolžila finančno službo, da je izvršila izplačilo zneskov, vendar zaradi izdaje začasne odredbe sodišča, banka izplačila na račun družbe S. s.r.l. ni izvršila, s čimer sta pridobila na škodo L. d.d., družbi R. s.r.l. premoženjsko korist v višini 1,500.000 EUR in poskušala pridobiti družbi S. s.r.l. premoženjsko korist v višini 1,300.000 EUR, kar je za vsako od družb velika premoženjska korist. 5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (37. in 38. točka na 24. strani, 40. točka na 25. strani) navedlo, da ni dokazano, da sta obdolženca pri sprejetju sklepa o potrditvi dokapitalizacije naklepno ravnala v nasprotju z gospodarskimi interesi L. d.d., zavedajoč se, da bo plačilo dokapitalizacije zanjo pomenilo izgubo ali, da bo namenjeno odtujitvi sredstev neupravičenim osebam, torej izven poslovnih načrtov teh družb, ki so bili posredno tudi načrti L. d.d., kot družbenice v omenjenih družbah. Sodišče je navedlo še, da ni dokazano, da bi uprava pri odločanju o dokapitalizaciji družb ravnala z naklepom L. d.d., povzročiti škodo.

6. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe (7. točka na 3. strani, 9. točka na 4. in 5. strani, 18. točka na 10. strani in 20. točka na 11. strani) pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ob tem pa navedlo še dodatne razloge v smislu, da obtožbeni očitek ne predstavlja izvršitvene oblike prestopa meje pravic oziroma neoprave dolžnosti, temveč je sestavni del izvršitvene oblike zlorabe položaja. Po stališču pritožbenega sodišča je tako opustitev dolžnosti pridobiti soglasje nadzornega sveta vsebovana v zakonskem znaku zlorabe položaja.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona. Meni, da bi višje sodišče, glede na razloge, ki jih je navedlo v sodbi, moralo izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, ne pa potrditi sodbe sodišča prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, pri čemer je očitno izhajalo iz stališča, da je očitano jima ravnanje kaznivo in da ni razlogov za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. Takšna sodba bi po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti pomenila kršitev kazenskega zakona, ker je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe sprejelo napačno stališče, da opustitev dolžnosti pridobiti soglasje nadzornega sveta ni protipravno dejanje, ker ne vpliva na razmerje med upravo in družbo, niti na razmerja do tretjih oseb, saj uprava ohrani samostojnost pri vodenju poslov delniške družbe. Pritožbeno sodišče je po vložnikovem stališču napačno štelo, da bi za opustitev dolžnosti šlo le v primeru, če bi ta učinkovala nasproti tretjim osebam, spregledalo pa je, da gre pri obdolžencema očitanem kaznivem dejanju tudi za varstvo tistega, ki je upravi zaupal svoje premoženje.

8. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Iz vsebine navedene določbe izhaja, da se zahtevo za varstvo zakonitosti vloži zoper odločitev sodišča, ne pa zoper razloge, s katerimi je sodišče svojo odločitev utemeljilo.

9. V obravnavanem primeru je, kot rečeno, sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ker je presodilo, da ni dokazano, da sta obdolženca s sprejetjem sklepa o potrditvi dokapitalizacije, naklepno ravnala v nasprotju z gospodarskimi interesi L. d.d. Pritožbeno sodišče je pritožbo višje državne tožilke, ki je bila vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je pritrdilo nosilnim razlogom sodišča prve stopnje, poleg tega pa je podalo razlago, po njegovem mnenju pravilnega razumevanja obdolžencema očitanega kaznivega dejanja.

10. Vrhovni državni tožilec zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga zoper odločitev sodišča, temveč zoper (postranske) razloge, navedene v sodbi pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče z navedbo teh razlogov ni zagrešilo kršitve po 1. točki 358. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, niti ni kršilo kazenskega zakona, saj je potrdilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec bi v obravnavanem primeru kršitev kazenskega zakona lahko uveljavljal le v primeru, če bi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženca oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP ter za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se vložnik zahteve ne bi strinjal. 11. V obravnavanem primeru torej vložnik zahteve želi od Vrhovnega sodišča doseči ugotovitev, da je razlaga inkriminacije kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki jo je v postranskih razlogih podalo višje sodišče, napačna. S tem predlogom ne more uspeti, saj sta bila obdolženca z izpodbijano sodbo pravnomočno oproščena iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta bila obtožena. Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP, ni namenjena (lahko sicer povsem utemeljeni) razpravi o pravu, temveč ugotovitvi ali izpodbijana sodba temelji na kršitvi zakona. Kot že rečeno, v tem primeru izpodbijana sodba ne temelji na kršitvi zakona, temveč na ugotovitvi, da ni dokazov, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).