Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni nezakonita zato, ker jo je podpisal le eden od dveh direktorjev tožene stranke. 6. člen Akta o ustanovitvi tožene stranke res določa, da lahko toženo stranko skupno zastopata po dva direktorja, pri čemer lahko vsak od direktorjev prenese del svojih pooblastil na tretje osebe, ki jih določa uprava. Glede na to, da je eden od direktorjev z generalnim pooblastilom prenesel na drugega direktorja pooblastilo za samostojno podpisovanje vse dokumentacije, vezane na kadrovsko področje (vključno z odpovedmi pogodb o zaposlitvi), je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnici drug direktor, podana po osebi, ki izpolnjuje pogoje za nastopanje v imenu delodajalca, kot jo opredeljuje člen 18/1 ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2011, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še traja in da je dolžna tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za obdobje nezakonite odpovedi obračunati in izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti njene pravdne stroške. V II. točki izreka (ki ni pod pritožbo) je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. S sklepom razširitve tožbe tožnice ni dovolilo.

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper njen zavrnilni del) in zoper sklep o tem, da se razširitev tožbe ne dovoli, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje nekritično postavilo na stran delodajalca, ko je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, kljub prepričanju tožnice, da si je delodajalec poslovni razlog v konkretnem primeru izmislil. Delo tožnice je še vedno potrebno, tožena stranka se je želela tožnice znebiti. Sodišče prve stopnje je spregledalo nespretno izkazovanje poslovnega razloga tožene stranke in njeno pomanjkljivo argumentacijo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in kršilo določbe postopka, zlasti 14. in 15. točke člena 339/2 ZPP. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto medicinski svetovalec za onkologijo tožnici ni bilo na voljo, oziroma da zanj ni izpolnjevala pogojev. Šele po spremembi razpisa tega delovnega mesta tožnica pogojev za njegovo zasedbo ni več izpolnjevala. S spremembo razpisa se je tožena stranka želela izogniti svoji obveznosti iz člena 88/3 ZDR. Edini namen tožene stranke je bil v tem, da se znebi tožnice kot mlade matere, ki se je pravkar vrnila s porodniškega dopusta, s sklicevanjem na poslovni razlog, ki ni obstajal. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., iz katere izhaja, da je tožena stranka regrutirala ljudi preko agencije, obenem pa je želela prikazati poslovni razlog odpuščanja. Tožnica bi lahko zasedla tudi kakšno drugo mesto pri toženi stranki, ki je iz področja, ki ga je tožnica obvladala po izobrazbi in izkušnjah. Teh delovnih mest pri toženi stranki je bilo kar nekaj. Tožena stranka ni dokazala da tožnica ni izpolnjevala pogojev za opravljanje nalog delovnega mesta medicinski svetovalec, produktni vodja, koordinator za ovojnine, combodart, itd.. Poslovni razlog je ostal nedokazan, saj upad prodaje v septembru 2011 za 2 % glede na globalno krizo nikakor ne izkazuje tega razloga. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da B.B., ki je bila pri toženi stranki zaposlena zaradi nadomeščanja tožnice v času njene porodniške odsotnosti, ne opravlja tožničinega dela, saj izvedeni dokazi te ugotovitve ne podpirajo. Napačen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje glede uporabe žiga na obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede dejstva, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala statusno nepooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje bi moralo dovoliti razširitev tožbe tožnice, zato ta odločitev ni skladna z načelom ekonomičnosti postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neumestni in nekorektni pritožbeni očitki tožnice o nekritičnosti in pristranosti predsednice senata sodišča prve stopnje (tožnica je očitno spregledala dejstvo, da je o njenem tožbenem zahtevku odločal senat in ne sodnik posameznik). Večina pritožbenih navedb tožnice predstavlja njeno nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Drugačna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča od tiste, kot jo je pričakovala tožnica in odločitev v tem individualnem delovnem sporu, ki za tožnico ni ugodna, pa nikakor ne daje podlage za zgoraj omenjene pritožbene očitke tožnice.

Tožnica v pritožbi zatrjuje protispisnost zaključkov sodišča prve stopnje, s čimer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te, sicer nekonkretizirane pritožbene navedbe, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče razhajanj med tem, kar je navedeno v zapisnikih in tem, kar je sodišče prve stopnje v teh zapisnikih povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni ugotovilo. V kolikor pa je tožnica s temi trditvami želela uveljavljati, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi, niti razlogom sodbe. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako pa ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po členu 83/4 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da to obvestilo ni nezakonito kljub temu, da se na njem nahaja žig druge pravne osebe in da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana s strani zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma pooblaščene osebe, skladno s členom 18/1 ZDR. Prav tako je ugotovilo, da je bil podan utemeljen (poslovni) razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je prišlo pri toženi stranki zaradi reorganizacije poslovanja ter delovnega procesa (v cilju zmanjševanja stroškov poslovanja) tudi do zmanjševanja števila zaposlenih (izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, priče C.C., B15, …). V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je poskusila tožena stranka z delavci, katerih delo je postalo nepotrebno, skleniti sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, v katerem so se delavci dogovorili tudi za plačilo določene odškodnine za predčasno prenehanje delovnega razmerja. Ta sporazum je bil ponujen v podpis tudi tožnici (A4), vendar pa ga tožnica ni podpisala. Iz vsebine tega sporazuma izhaja, da je razlog za njegovo sklenitev zmanjšanje števila zaposlenih pri delodajalcu, kot dela ukrepov za racionalizacijo poslovanja zaradi negativnih poslovnih rezultatov delodajalca. Ker tožnica tega sporazuma ni podpisala, ji je tožena stranka v nadaljevanju podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka spoštovala tudi določbo člena 88/3 ZDR in da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela prostega delovnega mesta, ki bi bilo za tožnico ustrezno. Ob upoštevanju vsega navedenega je utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

V zvezi z žigom na obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A5) je bilo ugotovljeno, da ta žig dejansko ni žig tožene stranke (temveč njene podružnice v A.), vendar pa to dejstvo nima nikakršnega vpliva na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V glavi omenjenega obvestila je navedena tožena stranka, obvestilo je podpisal direktor tožene stranke D.D., tako da nepravi žig (iz navedb tožene stranke izhaja, da je bil ta žig odtisnjen na obvestilu po pomoti), ne vpliva na zakonitost obvestila, še manj pa na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je neutemeljen pritožbeni zaključek tožnice, da je potrebno šteti, da obvestilo tožene stranke po členu 83/4 ZDR iz tega razloga sploh ni bilo podano.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker jo je podpisal le eden od dveh direktorjev tožene stranke. 6. člen Akta o ustanovitvi tožene stranke (B1) res določa, da lahko toženo stranko skupno zastopata po dva direktorja, pri čemer lahko vsak od direktorjev prenese del svojih pooblastil na tretje osebe, ki jih določa uprava. Glede na to, da je eden od direktorjev z generalnim pooblastilom z dne 24. 3. 2010 (B10) prenesel na drugega direktorja pooblastilo za samostojno podpisovanje vse dokumentacije, vezane na kadrovsko področje (vključno z odpovedmi pogodb o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnici drug direktor, D.D., podana po osebi, ki izpolnjuje pogoje za nastopanje v imenu delodajalca, kot jo opredeljuje člen 18/1 ZDR. Že omenjeni 6. člen Akta o ustanovitvi tožene stranke sicer dopušča možnost pooblastitve le tretje osebe s strani enega od direktorjev, vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je to določilo namenjeno izvrševanju pooblastil direktorjev (kot poslovodnega organa) glede zastopanja tožene stranke navzven, napram tretjim osebam (s čimer se onemogoči možnost koncentracije nastopanja v eni osebi in po drugi strani zagotovi možnost nadzora nad ravnanji posameznega direktorja). Ta določba pa ne omejuje direktorjev tožene stranke, da eden s pooblastilom drugega odloča na kadrovskem področju, torej tudi v delovnih razmerjih, s tem da takšen prenos pooblastila tudi ni v nasprotju s členom 18/1 ZDR. To pa pomeni, da so nasprotne pritožbene navedbe tožnice o tem, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto vodja kakovosti in farmakovigilance (Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 20. 10. 2011 – B11) zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja, saj so bili rezultati tožene stranke slabši od planiranih (ob koncu septembra 2011 je bila ugotovljena za 16 % manjša prodaja od planirane in za 2 % nižja od prodaje v istem obdobju preteklega leta). Odločitev o reorganizaciji z ukinitvijo delovnih mest je del avtonomne odločitve delodajalca, ki ni podvržena presoji sodišča niti glede njene potrebnosti niti glede njene smotrnosti. Delodajalec lahko določeno delovno mesto ukine (kljub temu, da potreba po delu, ki se je izvajala na tem delovnem mestu, v celoti ali delno še obstaja) in to delo prerazporedi med druge delavce (kar je bilo tudi v tožničinem primeru). Tudi v takšnem slučaju je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei člena 88/1 ZDR. Sodišče prve stopnje je v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve jasno navedlo, zakaj zaključuje, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve le sklicuje. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je postalo pri toženi stranki nepotrebno delo še treh delavcev (iz istih razlogov, kot je postalo nepotrebno delo tožnice) so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je bil razlog za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi to, da je bila tožnica mati majhnega otroka, ki ni bila pripravljena delati 11 ali več ur dnevno pri toženi stranki. Na obstoj poslovnega razloga kot utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je v tem času tožena stranka uporabljala tudi delo delavcev, ki so bili zaposleni pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi ti delavci opravljali prav tožničino delo. Tudi glede navedenega pa je potrebno poudariti, da spada organiziranje dela z omenjenimi delavci v okvir poslovnih oziroma organizacijskih odločitev delodajalca.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker ji tožena stranka ni ponudila ustreznega delovnega mesta (člen 88/3 ZDR). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil sicer pri toženi stranki objavljen razpis za prosto delovno mesto medicinski svetovalec na onkologiji (B23), vendar pa je čas prijave na ta razpis (ki je bil interne narave) potekel že 14. 6. 2011, medtem, ko je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 26. 10. 2011 (torej več kot 4 mesece po tem razpisu). To pomeni, da v zvezi s tem razpisom toženi stranki ni možno očitati neupoštevanja določbe člena 88/3 ZDR. Tožena stranka je sicer razpis za navedeno delovno mesto razpisala tudi kasneje (čas za prijavo na ta razpis se je iztekel 27. 12. 2011), vendar pa so se v tem drugem razpisu spremenili pogoji za zasedbo tega delovnega mesta. Tokrat je šlo za zasedbo delovnega mesta za določen čas (za dobo enega leta), to pa pomeni, da v tem primeru to delovno mesto za tožnico ni bilo ustrezno glede na člen 90/3 ZDR (tožnica je bila namreč pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas). Poleg tega je iz tega razpisa razvidno, da se je za zasedbo tega delovnega mesta zahtevala izobrazba doktorat medicine oziroma doktorat biomedicinske znanosti, tožnica pa te izobrazbe ni imela. Ob upoštevanju navedenega se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpovedbo A.A. (ki je sicer zaposlena na tem delovnem mestu od 11. 3. 2012 za določen čas). Navedena priča je namreč pojasnila, da se lahko na to delovno mesto zaposli tisti, ki je po izobrazbi zdravnik ali ima doktorat znanosti iz medicinske ali biomedicinske stroke, pri čemer iz njene izpovedbe izhaja tudi, da ima sama doktorat iz biomedicinske znanosti. To pa ne pomeni, da bi lahko to delovno mesto zasedel tudi farmacevt, kar tožnica zatrjuje v pritožbi in kar naj bi po tožničini trditvi izpovedala A.A..

Z ozirom na to, da je iz izpovedb prič E.E., F.F. in B.B. razvidno, da B.B. le občasno opravlja (po nalogu vodje) tudi posamezne naloge s področja kakovosti (ki jih je prej opravljala tožnica), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da B.B. ni prevzela vsega tožničinega dela, oziroma da bi bilo iz tega razloga tožničino delo pri toženi stranki še vedno potrebno. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka posamezna opravila, ki jih je v času delovnega razmerja opravljala tožnica pri toženi stranki, prenesla na različne delavce (nekatera dela je opravljala B.B., nekatera F.F., nekatera pa G.G. – izpovedba priče E.E., B.B. in G.G.). B.B. je bila v spornem obdobju zaposlena na delovnem mestu koordinator za ovojnine in sicer za določen čas, kar pomeni, da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi navedeno delovno mesto ni bilo prosto. Glede na to tožena stranka tožnici ni mogla ponuditi niti tega delovnega mesta. Enako velja tudi za delovno mesto produktni vodja za combodart, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo navedeno delovno mesto v času, ko je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nezasedeno (izpoved priče H.H.).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje o tem, da je iz razlogov načela ekonomičnosti zavrnilo predlog tožnice za razširitev tožbe še za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta in za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust. Odločitev o tem delu tožbenega zahtevka bi namreč dodatno obremenila predmetni individualni delovni spor (izvedba dodatnih dokazov), ki mora biti že na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) rešen v čimkrajšem času.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. točka 41. člena ZDSS-1).