Jedro

S tem, ko je nekdo imenovan na sodniško funkcijo pri drugem sodnem organu, kot jo je opravljal prej, mu hkrati preneha sodniška funkcija pri prejšnjem organu in ker začne opravljati sodniško funkcijo pri drugem organu, se mu mora tudi na novo določiti plačilni razred, zaradi česar pri tožnici obe odločbi ne urejata iste zadeve. To, da je bila tožnica imenovana na sodniško mesto iste stopnje in ne na nižje sodniško mesto, še vedno ne more spremeniti dejstva, da ne gre za isto zadevo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo sodnega sveta je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice, naj se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Sveta sodnikov za prekrške št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999. V obrazložitvi odločbe navaja, da je že Svet sodnikov za prekrške z odločbo št. S/89-2003 z dne 13. 1. 2004 zavrnil zahtevo tožnice za odpravo odločbe Sveta sodnikov za prekrške RS št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999. Upravno sodišče je tožbo zoper to odločbo zavrnilo, vrhovno sodišče pa je sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo Sveta sodnikov za prekrške št. S/89-2003 z dne 13. 1. 2004 odpravilo in vrnilo zadevo Sodnemu svetu RS v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj oziroma na podlagi česa je ugotovila, da pri odločbi št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 ne gre za isto stvar, kot je bila rešena s pravnomočno odločbo št. S/82-119/2-98 z dne 3. 11. 1998. Nadalje pojasnjuje, da je tožnica dne 25. 11. 2003 vložila zahtevo za odpravo odločbe Sveta sodnikov za prekrške RS št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 o uvrstitvi v plačilni razred 2,10. V zahtevi je pojasnila, da jo je najprej državni zbor izvolil v trajno sodniško funkcijo na sodniško mesto sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške Trbovlje. Z odločbo o razvrstitvi v plačilni razred Sveta sodnikov za prekrške RS št. S/82-119/2-98 z dne 3. 11. 1998 je bila uvrščena v plačilni razred 2,40. Za tem pa jo je sodni svet izbral na razpisano prosto sodniško mesto Sodnika za prekrške na sedežu v Zagorju ob Savi, pri čemer jo je Svet sodnikov za prekrške z odločbo št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 imenoval na sodniško mesto sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške Zagorje ob Savi in jo s to odločbo uvrstil v plačilni razred 2,10. Plačilni razred 2,40 ji je bil določen že s pravnomočno odločbo z dne 3. 11. 1998, razen tega pa je treba upoštevati tudi 2. odstavek 44. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS št. 16/07 – upb in nadaljnji, ZSS), ki določa, da se sodniška plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primeru, ki ga odloča ta zakon. Tožena stranka se nadalje v obrazložitvi sklicuje na 2. točko 1. odstavka 274. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar drugače rešena. Tožena stranka ugotavlja, da je bila do izdaje odločbe Sveta sodnikov za prekrške z dne 23. 3. 1999 tožnica sodnica za prekrške s sedežem v Trbovljah in tudi odločba Sveta sodnikov za prekrške z dne 3. 11. 1998 se nanaša na to sodniško funkcijo. Na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi pa je bila imenovana z odločbo z dne 23. 3. 1999. Torej je bilo o njenem imenovanju na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi prvič odločeno z odločbo št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 in torej v isti stvari ni bila že prej izdana pravnomočna odločba, s katero bi bila ta upravna stvar drugače rešena. Ker je uvrstitev v plačilni razred le posledica imenovanja na sodniško funkcijo in ker je bilo o imenovanju tožnice na mesto sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške Zagorje ob Savi odločeno prvič šele z odločbo z dne 23. 3. 1999, je bilo tudi o uvrstitvi v plačilni razred na tej funkciji odločeno prvič.

Tožnica v tožbi uvodoma opisuje kronološki potek dogodkov do izdaje izpodbijane odločbe ter povzema obrazložitev te odločbe. Poudarja, da je zahtevala odpravo odločbe Sveta sodnikov za prekrške z dne 23. 3. 1999 le v delu, ki se nanaša na njeno uvrstitev v plačilni razred 2,10, ker je bilo o njeni uvrstitvi v plačilni razred 2,40 že prej pravnomočno odločeno z odločbo Sveta sodnikov za prekrške z dne 3. 11. 1998. Nepravilno je stališče tožene stranke, da ne gre za isto upravno stvar, saj gre pri sodniški funkciji sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške v Trbovljah in sodniški funkciji sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške v Zagorju ob Savi za isto sodniško funkcijo. V državnem zboru je bila izvoljena za sodnico za prekrške pri Sodniku za prekrške s sedežem v Trbovljah, zaradi pomanjkanja prostora pa je pričela opravljati funkcijo sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi, kamor je bila začasno premeščena. Svet sodnikov za prekrške jo je z odločbo z dne 3. 11. 1998 uvrstil v plačilni razred 2,40. Zoper to odločbo ni bil sprožen upravni spor in je postala pravnomočna. Ker pri Sodniku za prekrške s sedežem v Trbovljah še ni bilo prostorskih pogojev za njeno delo, se je prijavila na razpisano prosto mesto sodnika za prekrške pri Sodniku za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi. Na to mesto jo je sodni svet med prijavljenimi kandidati tudi izbral in jo predlagal Svetu sodnikov za prekrške, naj jo imenuje na navedeno sodniško mesto. Svet sodnikov za prekrške jo je z odločbo z dne 23. 3. 1999 imenoval na sodniško mesto sodnice za prekrške pri Sodniku za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi in jo uvrstil v nižji plačilni razred 2,10. Druga točka 1. odstavka 274. člena ZUP določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila upravna stvar drugače rešena. Istovetnost upravne stvari je podana, če je podana istovetnost stranke ter istovetnost dejanskega in pravnega stanja, na katerega se odločitev opira. Tožnica je bila stranka v postopku o uvrstitvi v plačilni razred, s pravnomočno odločbo je bila uvrščena v plačilni razred 2,40, nato pa jo je tožena stranka z odločbo z dne 23. 3. 1999 uvrstila v plačilni razred 2,10. Odločila je torej o isti upravni stvari, o kateri je bila že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar, to je uvrstitev v plačilni razred, drugače rešena. Z imenovanjem na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi ni bila imenovana na nižje sodniško mesto. Prav tako ji ni bila izrečena disciplinska sankcija - znižanje plače. Po ZSS niso obstajali razlogi za uvrstitev v nižji plačilni razred. Sicer pa je tudi ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-60/06; U-I-214/06; U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 odločilo, da znižanje plače individualnega sodnika v času trajanja mandata ni dopustno, razen v izjemnih primerih. Tožnica predlaga, naj sodišče tožbi ugodi tako, da ugotovi, da je bilo z odločbo Sveta sodnikov za prekrške RS št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 v delu, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v plačilni razred 2,10, poseženo v pravico sodnice, da se ji v času trajanja mandata ne zniža plača in da je bila kršena ustavna pravica iz 125. člena ustave ter da naj odpravi izpodbijano odločbo sodnega sveta in odločbo Sveta sodnikov za prekrške št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 v delu, ki se nanaša na uvrstitev tožnice v plačilni razred 2,10. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi tako, da odpravi izpodbijano odločbo sodnega sveta in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva od izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz izreka odločbe Sveta sodnikov za prekrške z dne 23. 3. 1999 razvidno, da je bila s slednjo tožnica imenovana na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi in uvrščena v plačilni razred 2,10. S to odločbo je bila prvič imenovana na to sodniško mesto. Do izdaje te odločbe te funkcije ni opravljala. Res je sicer, da je bila prej na funkciji sodnice za prekrške s sedežem v Trbovljah, vendar funkciji sodnice za prekrške s sedežem v Trbovljah in sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi nista isti sodniški funkciji. To sta dve različni funkciji istega poklica ter iste stopnje. To potrjuje že dejstvo, da je bila tožnica imenovana na podlagi javnega razpisa ter posledično njene kandidature na ta razpis. Imenovanju na določeno funkcijo pa vedno sledi določitev plačilnega razreda, do česar je prišlo tudi v obravnavanem primeru, zato ne moremo zaključiti, da je bila določitev le-tega v zvezi s tem delovnim mestom v preteklosti že kdaj opravljena. Ker je bilo imenovanje tožnice na omenjeno funkcijo posledica njene volje, saj se je na to mesto prostovoljno prijavila, tudi ni mogoče govoriti o kakršnemkoli imenovanju na nižjo oziroma drugo sodniško mesto po volji tožene stranke, kar smiselno velja tudi za določitev plačilnega razreda. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločba, s katero je zavrnjena zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici lahko predmet upravnega spora. Taka ugotovitev je pomembna iz razloga, ker 109. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati 2. odstavek 277. člena ZUP v delu, ki se glasi „pač pa je zoper njo mogoče začeti upravni spor“. Drugi odstavek 277. člena pa govori o odločbah, izdanih po 274. členu ZUP. Po 274. členu ZUP pa pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali pa razveljavi odločbo v primerih, ki so v tem členu izrecno določeni. Sodišče meni, da predmet upravnega spora glede na prehodno določbo ZUS-1 ne more biti odločba, s katero je bila po nadzorstveni pravici odpravljena ali razveljavljena neka druga odločba. V obravnavanem primeru pa gre za tako odločbo, s katero je bila zahteva za odpravo druge odločbe zavrnjena. Tovrstna odločba pa je po mnenju sodišča lahko predmet upravnega spora, zato je sodišče tožbo obravnavalo po njeni vsebini in je ni zavrglo.

Izpodbijana odločba se v obrazložitvi sklicuje na določilo 2. točke 1. odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Po mnenju sodišča je v tem upravnem sporu sporno vprašanje to, ali je je šlo pri odločbi Sveta sodnikov za prekrške št. S/82-119/2-98 z dne 3. 11. 1998 ter pri odločbi Sveta sodnikov za prekrške št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 za isto zadevo. Sodišče meni, da ni šlo za isto zadevo. Z odločbo z dne 3. 11. 1998 je bila tožnica uvrščena v plačilni razred 2,40 in to v času, ko je opravljala sodniško službo kot sodnica za prekrške pri Sodniku za prekrške Trbovlje. Pri odločbi št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999 pa gre za imenovanje tožnice na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju ob Savi in njeno uvrstitev v plačilni razred 2,10. Po oceni sodišča gre za različni zadevi, saj se prva zadeva nanaša na uvrstitev v plačilni razred v zvezi z opravljanjem sodniške funkcije pri nekem drugem pravosodnem organu, to je pri Sodniku za prekrške v Trbovljah, v odločbi, za katero želi tožnica da bi se odpravila, pa gre za opravljanje sodniške službe pri Sodniku za prekrške v Zagorju ob Savi in določitev plačilnega razreda pri tem organu. S tem, ko je nekdo imenovan na sodniško funkcijo pri drugem sodnem organu, kot jo je opravljal prej, mu hkrati preneha sodniška funkcija pri prejšnjem organu in ker začne opravljati sodniško funkcijo pri drugem organu, se mu mora tudi na novo določiti plačilni razred, zaradi česar pri tožnici obe odločbi ne urejata iste zadeve. Torej po mnenju sodišča o uvrstitvi tožnice v plačilni razred pri Sodniku za prekrške Zagorje ni bilo že prej odločeno s pravnomočno odločbo. Z odločbo z dne 23. 3. 1999 torej ni bilo odločeno o isti upravni stvari, o kateri je bila že prej izdana pravnomočna odločba. To, da je bila tožnica imenovana na sodniško mesto iste stopnje in ne na nižje sodniško mesto, še vedno ne more spremeniti dejstva, da ne gre za isto zadevo. Sodišče pa tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da naj bi šlo za znižanje plače v času trajanja mandata, kar naj bi bilo v nasprotju s stališčem ustavnega sodišča. Tožničin sodniški mandat se je najprej nanašal na opravljanje sodniške službe pri Sodniku za prekrške Trbovlje in v tem času se ji plača ni znižala. S kandidaturo in kasnejšim imenovanjem na sodniško mesto drugega pravosodnega organa, to je Sodnika za prekrške v Zagorju, pa je nastopila nov mandat in ji je bil tudi na novo določen količnik. Za znižanje plače bi šlo, če bi se ji potem, ko ji je bil določen nov količnik, plača znižala. Čeprav sodišče meni, da ni šlo za kršitev 44. člena ZSS, je treba omeniti tudi to, da četudi bi bila taka kršitev podana, to ne more biti razlog za odpravo odločbe, saj so razlogi za odpravo izrecno našteti v 1. odstavku 274. člena ZUP, temveč bi bila taka kršitev lahko razlog za razveljavitev odločbe po 2. ods. 274. člena ZUP, tožnica pa je zahtevala odpravo odločbe, na kar se v svoji zahtevi izrecno sklicuje, s tem, da celo citira, iz katerega zakonskega razloga (2. točka 1. odstavka 274. člena ZUP) naj se odločba odpravi.

Ker je iz zgoraj navedenih razlog izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnica sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.