Jedro

Iz navedenega torej izhaja, da je pravilna presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje o tem, da ne gre za isto zadevo. To pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni, da ni mogoče pritrditi revidentkini trditvi in njenemu predlogu za uporabo določila 2. točke prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (pri ponovnem odločanju) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (sedaj revidentke) zoper odločbo Sodnega sveta RS 2/09-190 z dne 21. 5. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka (pri ponovnem odločanju) zavrnila tožničino zahtevo z dne 25. 11. 2003, naj se po nadzorstveni pravici odpravi odločba Sveta sodnikov za prekrške, št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da pri odločbi Sveta sodnikov za prekrške, št. S/82-119/2-98 z dne 3. 11. 1998, ne gre za isto zadevo, kot pri odločbi Sveta sodnikov za prekrške, št. S/49-2-99 z dne 23. 3. 1999, zato niso izpolnjeni pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (pomembno pravno vprašanje). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Gre za drugačno rešitev iste zadeve. Že prvič je bila izvoljena v trajno sodniško funkcijo. Uvrščena je bila v nižji plačni razred. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali gre pri odločbi Sveta sodnikov za prekrške z dne 23. 3. 1999 v delu, ki se nanaša na uvrstitev sodnice za prekrške (revidentke) v plačni razred 2,10, za isto stvar, kot je bila predmet pravnomočne odločbe Sveta sodnikov za prekrške z dne 3. 11. 1998. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka o upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Revidentka je bila z odločbo z dne 3. 11. 1998 uvrščena v plačni razred 2,40, in to za čas, ko je opravljala sodniško službo kot sodnica za prekrške pri Sodniku za prekrške v Trbovljah; z odločbo z dne 23. 3. 1999 pa je bila imenovana na sodniško mesto sodnice za prekrške s sedežem v Zagorju in uvrščena v plačni razred 2,10. 10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre za dve zadevi. Prva odločba se (kot pravilno ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje) nanaša na uvrstitev v plačni razred v zvezi z opravljanjem sodniške službe pri Sodniku za prekrške v Trbovljah; druga odločba pa se nanaša na opravljanje sodniške službe pri drugem pravosodnem organu – Sodniku za prekrške v Zagorju ob Savi, obakrat pa v funkciji sodnice za prekrške. Sodniku, ki je na podlagi javnega razpisa izbran za opravljanje sodniške službe pri drugem pravosodnem organu in mu hkrati preneha sodniška služba pri prejšnjem organu, je treba določiti nov plačni razred. Revidentka je kandidirala na javnem razpisu in nato tudi bila imenovana na mesto sodnice za prekrške v Zagorju ob Savi. Nastopila je novo sodniško službo, zato ji je bil posledično določen tudi nov plačni količnik.

11. Čeprav gre v obeh primerih za funkcijo sodnice za prekrške, gre za dve sodniški službi, ena pri sodniku za prekrške s sedežem v Trbovljah, in druga pri sodniku za prekrške v Zagorju ob Savi. Da gre za dve različni sodniški službi, je razvidno tudi iz dejstva, da je Sodni svet revidentko na mesto sodnice za prekrške v Zagorju ob Savi imenoval na podlagi kandidiranja na javnem razpisu.

12. Iz navedenega torej izhaja, da je pravilna presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje o tem, da ne gre za isto zadevo. To pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni, da ni mogoče pritrditi revidentkini trditvi in njenemu predlogu za uporabo določila 2. točke prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

13. Glede na navedeno tudi ni podan razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).