Jedro

Obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da je pooblaščenec tožene stranke na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni mogoče šteti za osebno vročitev in je po stališču sodišča druge stopnje razlog za nezakonitost odpovedi, je materialnopravno napačna. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče veljavno vročiti pooblaščencu.

Zakon z zahtevo po zagovoru in pisnem vabilu na zagovor z obrazloženim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 83. člena ZDR) zasleduje namen seznanitve delavca z očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti zaradi priprave na obrambo, ki jo delavec realizira z zagovorom. Tega namena ni mogoče doseči, niti ga ni ustrezno zahtevati, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca že v naprej neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 16. 9. 2008, ugotovilo, da le-tej delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2008 in ji traja do odločitve sodišča dne 19. 1. 2010, zaradi česar je tožena stranka dolžna to obdobje priznati in vpisati v delovno knjižico oziroma ustrezno evidenco ter tožnici od 1. 9. 2008 do 19. 1. 2010 obračunati mesečno plačo v višini 2.771,20 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke in ji plačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Višji zahtevek tožnice za plačilo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v višini 49.882,32 EUR ter vpis delovne dobe v delovno knjižico od 1. 1. 2009 do 19. 1. 2010 je zavrnilo.

2. Sodišče je ugotovilo, da s tem ko je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi „prejela preko svoje pooblaščenke od pooblaščenca tožene stranke, oziroma ji je tožena stranka posredovala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in obdolžitev priporočeno po pošti,“ ni bila opravljena osebna vročitev, kot določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v 140., 141. in 142. členu, zaradi česar je odpoved nezakonita. Nadalje je nezakonitost odpovedi utemeljilo s prepozno odpovedjo, saj je direktor tožene stranke za razlog za izredno odpoved o zaposlitvi izvedel junija 2008. Sodišče je tudi obrazložilo, da v okoliščinah konkretnega primera od delodajalca – tožene stranke, ki jo zastopa direktor (tožničin oče), ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici (njegovi hčerki) omogoči zagovor. Odškodninski zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo, ker je „ugotovilo, da v primeru, če ima delavec možnost se zaposliti v drugi firmi oziroma moževi firmi in se ne zaposli, ne more uveljavljati odškodnine na podlagi 118. člena ZDR“ (1).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo le z nepravilnim vročanjem vabila na zagovor oziroma pisne obdolžitve in izredne odpovedi tožnici. Med drugim je navedlo, da je tožena stranka tožnici vabilo na zagovor in izredno odpoved vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, „vendar ji teh listin ni vročila v skladu s pravili ZPP o osebnem vročanju, .... zato ji ti dve listini nista bili vročeni.“ Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po pooblaščenki, saj se po 137. členu ZPP pisanja vročajo pooblaščencu le v primeru, „če ga stranka ima. Tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času vročanja pooblaščenca, niti ni dokazala, da je bila izredna odpoved tožnici preko pooblaščenke dejansko vročena. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni pravilno vročila niti pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilna“. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbeno sklicevanje na šesti odstavek 139. člena ZPP, ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, saj dejstva, „da je pooblaščenec tožene stranke šele na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej poslal izredno odpoved,“ ni mogoče šteti za osebno vročitev.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede odločitve o tem, da tožnici pripada bruto plača v višini 2.771,20 EUR, čeprav znaša njena osnovna plača po pogodbi 2.120,90 EUR. Tega zneska sodišče prve stopnje ni pojasnilo, sodišče druge stopnje pa je to obrazložilo z vpogledom v tožničino plačo za meseca julij in avgust 2008, vendar takšno „popravljanje“ sodbe sodišča prve stopnje ni dopustno. Glede na določbo tožničine pogodbe o zaposlitvi, da se njena plača lahko poveča glede na rezultate družbe in uspešnost delavca, bi moralo sodišče tudi preveriti, ali so bili rezultati nadpovprečno dobri tudi v preostalih mesecih. Pri nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka izhaja iz tega, da za odločitev ni nepomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničin zagovor v konkretnem primeru ni bil potreben, saj to pomeni, da tožnice ni bilo treba vabiti niti ji vročati pisne obdolžitve pred odpovedjo. Ta zakonska dolžnost je v takšnem primeru namreč brez vsebine in cilja. Jasno je bilo, da se tožnica tudi ne nahaja več na naslovu bivanja in se je odselila. Že pošiljanje pošte na naslov tožnice je bilo nepotrebno, saj je bilo očitno, da do zagovora ne bo prišlo. Ob teh dejstvih je zahtevati od delodajalca, da izpelje ta del postopka, absurdno in v nasprotju z namenom zakona, vročanja ali način vročitve teh dokumentov pa ne more biti razlog za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z vročitvijo izredne odpovedi navaja, da sklicevanje na določbe 140. do 142. člena ZPP ne igra nobene vloge. Pooblaščenka tožnice je odpoved pogodbe o zaposlitvi z vsemi ostalimi prilogami nesporno prejela in na tej podlagi sprožila sodni postopek. Sodišče druge stopnje protispisno ugotavlja, da tožena stranka dejstva, da je odpoved vročila takratni pooblaščenki tožnice, ni dokazala. To namreč med strankama nikoli ni bilo sporno in tega dejstva ni bilo treba posebej dokazovati (214. člen ZPP). To dejstvo izhaja tudi iz tožbe, v kateri tožnica pojasnjuje, da se je s celotno dokumentacijo, vključno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, seznanila 23. 10. 2008. Način vročitve ne more biti sporen, če je oseba odpoved prejela (šesti odstavek 139. člena ZPP). Stališče sodišča, da vročitve ni mogoče šteti za osebno vročitev, je zmotno. Pravilo, da se lahko osebna vročitev opravi preko pooblaščenca, izhaja iz prvega odstavka 137. člena ZPP, pooblaščenka tožnice pa se je na toženo stranko obrnila s pooblastilom in izrecno zahtevala, da se ji vroči odpoved. Dejstvo je, da do vročitve ni prišlo s fikcijo vročitve – v 15 dneh po poslani priporočeni pošiljki, temveč šele z dnem vročitve pooblaščenki tožnice, 22. 10. 2008. Zato glede na kasnejši datum vročitve ostaja kot pomembno le vprašanje pravočasnosti odpovedi, s katerim pa se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo.

5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je ugotovitev o nepravilnem vročanju dejanska ugotovitev in del dejanskega stanja.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z višino prisojene bruto plače tožnici ni utemeljen. Sodišče prve stopnje tega zneska res ni posebej obrazložilo, vendar mu tudi tožena stranka posebej ni nasprotovala oziroma ga prerekala. Sodišči sta zato lahko utemeljeno izhajali iz zneska, ki ga je navajala in uveljavljala tožnica in ki je razviden iz njenih zadnjih plačilnih list (za mesec julij in avgust 2008).

9. Tožena stranka pa sodišču druge stopnje utemeljeno očita potispisnost ugotovitve, da ni dokazala vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi takratni pooblaščenki tožnice. Že sodišče druge stopnje je v nadaljevanju samo navedlo, da je „dejstvo, da je pooblaščenec tožene stranke na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.“ To seveda kaže tudi na nasprotje med prvo in drugo trditvijo. Dejstvo, da je tožničina pooblaščenka prejela izredno odpoved, sicer izhaja že iz tožničinih navedb v tožbi (2). Tožnica tudi med postopkom pred sodiščem prve stopnje te trditve ni spremenila, niti ni prerekala pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila vročitev izredne odpovedi z vsemi ostalimi prilogami opravljena po pooblaščenki - odvetnici, ki se je na toženo stranko obrnila s pooblastilom in izrecno zahtevala, da se ji vroči odpoved in ostalo pisanje za njeno stranko (3). Glede na navedeno in jasna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tožena stranka ni bila dolžna še posebej dokazovati, da je imela tožnica v času vročanja res pooblaščenca (z veljavnim pooblastilom).

10. Nadaljnja obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da je pooblaščenec tožene stranke na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni mogoče šteti za osebno vročitev in je po stališču sodišča druge stopnje razlog za nezakonitost odpovedi, je materialnopravno napačna. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče veljavno vročiti pooblaščencu (4). Iz določbe prvega odstavka 137. člena ZPP, v povezavi s 87. členom ZPP namreč izhaja, da se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Iz določbe zadnjega odstavka 142. člena ZPP izhaja, da se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Tudi sicer se tožena stranka v reviziji utemeljeno sklicuje na v spornem obdobju že veljavno določbo zadnjega odstavka 139. člena ZPP, po kateri se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje; v tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. 11. Revident sodišču druge stopnje utemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vročitvijo vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici po tretjem odstavku 83. člena ZDR – saj je sodišče druge stopnje navedlo, da je odpoved nezakonita tudi zato, ker tožnici ni bila vročena niti pisna obdolžitev (pravilno vabilo na zagovor z obrazloženim razlogom za odpoved). Tak zaključek sicer izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje, kljub temu, da je sodišče prve stopnje neposredno pred tem presodilo tudi, da so obstajale okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.

12. Ob neprerekanem zaključku, da so obstajale takšne okoliščine (pri čemer se ta zaključek ne nanaša na to, da se tožnica neupravičeno ni odzvala vabilu na zagovor), ni mogoče najti utemeljenega razloga, za to, da bi moralo biti tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročeno tudi vabilo na zagovor. Tožena stranka utemeljeno navaja, da zakon z zahtevo po zagovoru in pisnem vabilu na zagovor z obrazloženim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 83. člena ZDR) zasleduje namen seznanitve delavca z očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti zaradi priprave na obrambo, ki jo delavec realizira z zagovorom. Tega namena ni mogoče doseči, niti ga ni ustrezno zahtevati, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca že v naprej neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči (5). Skratka, ker je sodišče prve stopnje presodilo, da zagovor ni bil potreben (ta zaključek pa ni prerekan), delodajalcu ni mogoče očitati kršitev v zvezi s tem, da „postopka pred odpovedjo“ s pravilno vročitvijo pisnega vabila in obrazloženega razloga za odpoved, ne izvede oziroma ne dokaže, da ga je ustrezno izvedel. 13. Glede na nepravilne in neutemeljene zaključke (da tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času vročanja pooblaščenko, ki ji je bila odpoved vročena, da tudi sicer ni mogoče šteti, da je bila odpoved osebno vročena tožnici, da bi moralo biti tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročeno tudi vabilo na zagovor) je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Razlog za razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in ne tudi sodbe sodišča prve stopnje je v tem, da sodišče druge stopnje še ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zlasti na pritožbene navedb tožene stranke glede prepozne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. V ponovnem postopku bo moralo sodišče druge stopnje zlasti in v prvi vrsti presoditi tudi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s stališča njene pravočasnosti in pri tem upoštevati naravo kršitve, ki se tožnici očita (6).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Ta odločitev sicer ni predmet revizijske presoje, je pa s svojimi razlogi najmanj “nenavadna.“ Op. št. (2): V tožbi je navedla, da je dne 23. 10. 2008 s strani pooblaščenca tožene stranke po telefaksu od njene pooblaščenke „prejela listine, preko katerih je bila seznanjena, da je dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.“ Op. št. (3): Tudi v odgovoru na pritožbo je tožnica navedla, da je res, „da je v končni fazi odpoved svoje pogodbe o zaposlitvi prejela po posredovanju svojega pooblaščenca.“ Op. št. (4): Glej sodbi VS RS VIII Ips 160/2006 z dne 6. 6. 2006 in VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012. Op. št. (5): Glej tudi sodbo VS RS VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006. Op. št. (6): Gre za kršitev po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.