Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času vročanja pooblaščenca, niti ni dokazala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici preko pooblaščenke dejansko vročena.

Odškodninski zahtevek, postavljen skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR, je sestavni del zahtevka v sporu o prenehanju delovnega razmerja, v katerem tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2005, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki z dne 16. 9. 2008, nezakonita in se razveljavi (točka 1. izreka), da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2008, in ji traja do odločitve sodišča dne 19. 1. 2010, zato ji je tožena stranka dolžna od 31. 8. 2008 do dneva odločitve sodišča dne 19. 1. 2010 priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico do 31. 12. 2008. Od 1. 1. 2009 dalje je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 1. 2009 do 19. 1. 2010, ji od 1. 9. 2008 do 19. 1. 2001 (pravilno 2010) mesečno obračunavati plačo v višini 2.771, 20 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke in izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (1. odstavek točke 2 izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 49.882,32 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico od 1. 1. 2009 do 19. 1. 2010 je zavrnilo (2. odstavek točke 2 izreka, ki ni pod pritožbo). Toženi stranki pa je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.645,16 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (točka 3. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je na strani 3 sodbe v obrazložitvi zapisalo, da je po vpogledu v pogodbo o zaposlitvi ugotovilo, da znaša osnovna plača tožnice 508.254,00 SIT oziroma 2.120,90 EUR bruto, kljub tej ugotovitvi pa je v izreku toženi stranki naložilo, da za obdobje od odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračuna tožeči stranki plačo v višini 2.771,20 EUR bruto, od katere mora neto del izplačati. Sodišče ni pojasnilo, kako je napravilo ta preskok v škodo tožene stranke. Nadalje navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da vročitev odpovedi tožnici ni pravilna, ker ni bilo osebne vročitve, pravno zmotna, zlasti glede na sočasno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejela preko svojega pooblaščenca. Način vročitve namreč ne more biti sporen takrat, ko oseba odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko prejme, saj je v 2. odstavku 139. člena ZPP določeno, da se na napake vročitve ne more sklicevati tisti, ki je pisanje dejansko prejel. Prav tako ne more biti sporna osebna vročitev, ki je opravljena po pooblaščencu odvetniku, ki se je na toženo stranko obrnil s pooblastilom in izrecno zahtevo, da se mu vroči odpoved in ostalo pisanje za njegovo stranko. Pravilo, da se lahko osebna vročitev opravi preko pooblaščenca izhaja iz 1. odstavka 137. člena ZPP. Odpoved je tožena stranka podala pravočasno, saj gre pri izostanku z dela za trajajočo kršitev, ki v konkretnem primeru sploh ni prenehala in tako tožena stranka ni zamudila in tudi ni mogla zamuditi 30 dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, kdaj je direktor tožene stranke spoznal, da tožnice ne bo več na delo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče za začetek teka 30 dnevnega roka iz 83. člena ZDR vzelo čas, ko naj bi priči O.E. in S.M. direktorju tožene stranke dejala, da se družina in s tem tožnica ne nameravajo vrniti nazaj v Slovenijo in s tem na delo. To naj bi priči direktorju pojasnili junija 2008. Ker pa gre v konkretnem primeru primarno oziroma izključno za družinski in ne delovnopravni spor, ki je nastal pretežno med direktorjem tožene stranke in njegovo ženo, ne pa med direktorjem tožene stranke in otroci, ki so le sledili materi, je bolj prepričljiva izpoved direktorja tožene stranke, da je spoznal dokončnost odhoda njegove družine šele potem, ko je prišlo do razveznega postopka. Prav iz tega razloga je šele razvezna tožba, za katero je direktor tožene stranke izvedel šele v mesecu avgustu, pomenila tisto ravnanje, ki je resnost odhoda žene in drugih družinskih članov postavila na nivo dokončnosti. V tem smislu je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se glede na svoje razloge ni posebej spuščalo v vsebino odpovednega razloga, vendar pa po mnenju tožene stranke utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini sicer ne more biti niti vprašljiva glede na dejstvo, da tožnice preprosto na delo ni bilo več kot pet dni (kar štiri mesece) in svojega izostanka nikomur ni opravičila, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji iz 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede stroškov postopka, pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje v sklepu o stroških postopka ni upoštevalo, da je tudi tožena stranka v konkretnem postopku uspela in to v celoti glede odškodninskega zahtevka. Tožba je bila namreč sestavljena iz dveh pravno samostojnih tožbenih zahtevkov in bi pravilni obračun stroškov moral poleg specificiranih stroškov tožeče stranke opraviti medsebojni pobot stroškov obeh strank. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: del sodbe) spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti oziroma podredno, da izpodbijano sodbo (del sodbe) razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe glede višine tožničine bruto plače skladen z listinskimi dokazi (plačilnimi listami), ki se nahajajo v spisu in v kolikor je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi nek drug znesek, je to le strojepisna napaka. Poleg tega pa tožena stranka višini tožbenega zahtevka, ki je skladen z zneskom v izreku sodbe, ni nikoli ugovarjala in tega ne more podajati sedaj s pritožbo. Nadalje navaja, da mora biti skladno z določilom 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR odpoved delavcu vročena osebno in po pravilih ZPP, temu pa tožena stranka, ki je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi posredovala s priporočeno poštno pošiljko, ni zadostila. Res je v končni fazi tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela po posredovanju svojega pooblaščenca, vendar pa takšna vročitev ni v skladu s 87. členom ZDR. Tožena stranka pri vročanju vabila na zagovor in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postopala po 142. členu ZPP, ampak je opravila navadno vročitev po 140. členu ZPP in zaradi odsotnosti tožnice skladno s 141. členom ZPP štela, da je vročitev opravljena. Po stališču tožeče stranke pa fikcija vročitve ni mogla nastopiti, saj ji listine niso bile vročene osebno. Nadalje navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka po 2. odstavku 111. člena ZDR, ker je direktor tožene stranke že v začetku meseca julija 2008 moral vedeti, da tožnice ne bo več na delo, saj sta obe priči t.j. S.M in O.E. kljub odhodu svojih žena še nekaj časa delala pri toženi stranki in sta dala direktorju tožene stranke jasno vedeti, da se tožnica na delo ne namerava vrniti. Glede na to, da je bila odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi na pošto oddana šele 24. 9. 2008, je podana prepozno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2008 nezakonita, saj tožnici ni bila vročena skladno z določili 2. in 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določata, da mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Vročitev mora biti opravljana po pravilih pravdnega postopka. Tožena stranka je sicer tožnici tako vabilo na zagovor kot tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala na naslov, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, t.j. K. 32, vendar pa ji listin ni vročala skladno z določili ZPP o osebnem vročanju po 1. odstavku 142. člena tega zakona, zato ji ti dve listini nista bili vročeni. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po pooblaščenki. Po 137. členu ZPP se pisanja vročajo pooblaščencu le v primeru, če ga stranka ima. Tožena stranka ni dokazala, da je imela tožnica v času vročanja pooblaščenca, niti ni dokazala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici preko pooblaščenke dejansko vročena. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni pravilno vročila niti pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilna. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na določilo 6. odstavka 139. člena ZPP, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Dejstvo je, da je pooblaščenec tožene stranke šele na zahtevo pooblaščenke tožnice le-tej poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni mogoče šteti za osebno vročitev. Ker tako tožnici niti obdolžitev pred izredno odpovedjo z vabilom na zagovor niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nista bili pravilno vročeni, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga in tako v postopku ni potrebno ugotavljati niti ali je bil zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potreben, niti ali je izredna odpoved pravočasna. Sodišče prve stopnje jo je utemeljeno razveljavilo. Posledično temu je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja in vse pravice, ki iz njega izvirajo, do dneva odločitve sodišča prve stopnje t.j. do 19. 1. 2010, saj je tožnica postavila zahtevek po 1. odstavku 118. člena ZDR. Pri tem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo mesečno plačo v bruto znesku 2.771,20 EUR, saj tak mesečni znesek bruto plače izhaja iz plačilnih list za mesec julij in avgust 2008 (A4 in A5). Sodišče se je v obrazložitvi sodbe sicer res sklicevalo le na znesek plače določen v pogodbi o zaposlitvi, vendar je v točki VII te pogodbe (A1) določena osnovna plača, določeno pa je tudi, da se ta plača lahko poveča glede na rezultate družbe in delovno uspešnost delavca. Iz plačilnih list, ki jih je v dokaznem postopku v prilogah pod A4 in A5 vpogledalo sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je tožnica v juliju in avgustu 2008 prejela plačo v višini 2.771,20 EUR. Najmanj tolikšno plačo bi tožnica prejemala tudi v naslednjih mesecih. Tako je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo mesečni bruto znesek plače v višini 2.771,20 EUR, pri tem pa ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno navaja pritožba.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno odločilo o stroških postopka, saj je tožena stranka v sporu v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožnice v pravdi uspela. Odškodninski zahtevek, postavljen skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR, je sestavni del zahtevka v sporu o prenehanju delovnega razmerja, v katerih delodajalec skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, tako pa tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni ravnala.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).