Jedro

Namen ustrahovanja in vznemirjanja je namreč podan, če želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo, kar je v obravnavani zadevi obdolženec glede na opisana ravnanja nedvomno zasledoval in po prepričljivi izpovedbi oškodovanca tudi dosegel. Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem primeru ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničiti svojo grožnjo. Bistveno je, da storilec oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa izpodbijano sodbo spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izmed uvodoma zatrjevanih vseh pritožbenih razlogov zagovorniki v nadaljevanju pritožbe konkretizirajo zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kajti iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da izražajo nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj glede izvedenih dokazov ponujajo lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. Neobrazložene pritožbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

5. Pritožbeno sodišče tudi sicer nima nobenih pomislekov v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega A. A. zanesljivo spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

6. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da v obravnavanem primeru namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja ni razviden, saj nobena okoliščina ne kaže na to, da bi želel obdolženec oškodovanca ustrahovati. Nikoli mu ni izrekel nobene grožnje, ga nadlegoval po telefonu, mu pošiljal kakšnih ljudi, ki bi ga ustrahovali in podobno. Celotna sodba tako temelji na splošnih domnevah in sklepanjih o tem, kaj naj bi obdolženec pri oškodovancu želel povzročiti. Takšno sklepanje pa ne kaže na to, da bi šlo za resno grožnjo, ki bi bila pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu ali vznemirjenja. Rojstnodnevna čestitka z očitano vsebino namreč v ničemer ne predstavlja grožnje.

7. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago v izpovedbi oškodovanca B. B., izpovedbah prič C. C. in D. D., voščilnici z ovojnico in drugih relevantnih listinah iz sodnega spisa I K 3096/2020. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je sodišče prve stopnje pri svoji presoji obdolženčevega posebnega namena ustrahovanja in objektivne resnosti grožnje skladno s sodno prakso upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana, ter odnos med obdolžencem in oškodovancem. Pritožbeno sodišče tako soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da s strani obdolženca poslana voščilnica z motivom rdeče vrtnice na klavirju z zapisom „Želim ti vse najboljše za tvoj 39-ti rojstni dan! Upam, da je s tabo vse dobro v teh težkih corona časih. Srečen sem, da mirno spiš zaradi vsega... Jaz sem v redu in pričakujem, da bom zelo kmalu na svobodi. Vse najboljše ti želio...“, v konkretnem primeru glede na kontekst vseh okoliščin predstavlja resno grožnjo, podano z namenom ustrahovanja (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se obdolženec in oškodovanec osebno ne poznata, seznanila sta se v okviru kazensko preiskovalne zadeve II Kpr 3096/2020, v kateri je obdolženec nastopal kot osumljenec kaznivega dejanja velike tatvine, oškodovanec pa kot predstavnik oškodovane družbe, ki je zoper obdolženca podal kazensko ovadbo. Tako je obdolženec v okviru navedenega postopka najprej pridobil osebne podatke oškodovanca, nato pa mu dne 11. 1. 2021 voščilnico za rojstni dan poslal na njegov domač naslov, kar je sovpadalo z dejstvom, da je oškodovanec dne 23. 12. 2020 v postopku preiskave izpovedoval zoper njega, pri čemer pa je ravno v zvezi s tem postopkom obdolženec v priporu. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi vsebino voščilnice, ki se navezuje na vsebino oškodovančeve izpovedbe z dne 23. 12. 2020, saj je oškodovanec tedaj med drugim izpovedal, „da odkar je obd. A. A. v priporu, mirno spim, pred pa sem vedno gledal v telefon in preverjal nadzorne kamere“, kar je korespondenčno obdolženčevemu zapisu v voščilnici, „da je srečen, da oškodovanec mirno spi zaradi vsega“. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno kaže, da je obdolženec, s predhodnim angažiranjem po pridobitvi osebnih oškodovančevih podatkov, le-temu poslal voščilnico ravno v zvezi in zaradi navedb oškodovanca oziroma njegove vloge v postopku I K 3096/2020 (prej II Kpr 3096/2020). Obdolženčeve nadaljnje navedbe, „da bo zelo kmalu na svobodi“, pa je glede na skupni učinek vseh okoliščin objektivno razumeti, da bo obdolženec z oškodovancem po prihodu iz pripora (fizično) obračunal. Takšne zaključke je pri sodišču prve stopnje utrdil še obdolženčev pripis na voščilnici „p.s. moji cimeri“ in dejstvo, da so se na voščilnico dejansko podpisale tri osebe, ki so bile skupaj z obdolžencem v priporu. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da so ravnanja obdolženca v skupnem učinku pomenila uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja resne grožnje, podane z namenom ustrahovanja oškodovanca. Namen ustrahovanja in vznemirjanja je namreč podan, če želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje ali telo,1 kar je v obravnavani zadevi obdolženec glede na opisana ravnanja nedvomno zasledoval in po prepričljivi izpovedbi oškodovanca tudi dosegel. 9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da okoliščine, v katerih je bila voščilnica poslana, ne predstavljajo objektivno izvršljive grožnje, zlasti zato, ker je obdolženec v priporu. Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem primeru ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničiti svojo grožnjo. Bistveno je, da storilec oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje, ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem ni nujno, da je oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Oškodovanec namreč ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.2 V obravnavanem primeru je obdolženec grožnjo oškodovancu nedvomno prikazal kot objektivno uresničljivo, saj je med drugim v voščilnico izrecno zapisal, da bo zelo kmalu na svobodi, kar je glede na celoten kontekst zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno razumeti, da bo po prihodu iz pripora z njim (fizično) obračunal, kot že pojasnjeno. Ob tem pa ni prezreti, da so se na voščilnico podpisale tudi osebe, ki so bile z obdolžencem skupaj v priporu, kakor tudi, da je obdolženec v zadevi I K 3096/2020 obravnavan zaradi kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu z neznano osebo, ki je ostala na prostosti. Tako je torej obdolženec pri oškodovancu zagotovo ustvaril objektiven vtis resnosti in uresničljivosti grožnje.

10. Pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe pa nenazadnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da voščilnica, ki jo je oškodovancu poslal obdolženec, po klasifikaciji družbe P. d.o.o., spada med rojstnodnevne čestitke. Že sodišče prve stopnje je namreč v tej zvezi pravilno pojasnilo, da fotografija na voščilnici (sama po sebi) ni odločilna, temveč je bistvena njena vsebina in okoliščine, v katerih je bila poslana (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu zlasti ob upoštevanju njegove predkaznovanosti in dejstva, da je oškodovancu grozil v zvezi z njegovo vlogo v sodnem postopku, izreklo primerno kazensko sankcijo, to je zaporno kazen, ki je glede na njeno ustrezno dolžino nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. 12. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020. 2 Šošić Miha, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 605.