Jedro

Pisno opozorilo tožene stranke pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni bilo utemeljeno, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil kršitve, ki se mu očitajo v pisnem opozorilu. Zato kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga ni bila zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 817,78 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki jo je dne 10. 12. 2012 podala tožena stranka, nezakonita in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 8 dni pozove nazaj na delo in mu od 10. 12. 2012 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne plače v znesku 2.514,02 EUR mesečno bruto, od tega zneska obračuna in plača prispevke in davke po zakonu, neto znesek pa do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača stroške postopka v znesku 1.782,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka III izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da izpodbijana sodba temelji le na izpovedbah tožnika in parcialnih izpovedbah prič, sodišče prve stopnje pa je v celoti spregledalo pisne izjave prič ter pisne in listinske dokaze. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotila 8. člena ZPP. Glede kršitve z dne 3. 4. 2012 sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne bi bila tožnikova izpoved bolj prepričljiva od izpovedi prič A.A. in B.B.. Priča B.B. je prepričljivo izpovedal, da je tožnik napol ležal s prekrižanimi rokami, kar je v nasprotju s pravili. Vsi trije (B.B., A.A. in tožnik) so se v gostiteljsko sobo umaknili na pogovor zaradi tožnikove burne in glasne reakcije na opozorilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo tožnikovo izpovedbo, da je tožnik na razgovoru z roko udarjal po mizi in B.B. rekel, da nima jajc, da bi snemal pogovor. V skladu z organizacijskim navodilom ... so se delavci nadrejeni dolžni vesti spoštljivo in korektno do sodelavcev. Tožnikovo obnašanje do sodelavcev A.A., B.B. in C.C. dne 3. 4. 2012 ni bilo takšno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je tožnik udarec po mizi pomenil za njegove nadrejene in ali so ti njegovo ravnanje dojeli kot napad na svojo avtoriteto. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev povzelo le tiste dele izjav strank oziroma prič, ki so sodili v kontekst odločitve, ni pa njihovih izjav in izpovedb presojalo v celoti. Tudi glede kršitve, ki jo je tožnik storil 9. 4. 2012 sodišče prve stopnje sledi le tistim delom izjav strank oziroma prič, ki sodijo v kontekst odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje očitno ne pripisuje zadostnega pomena lastni ugotovitvi, da tožnik ni poznal pravil igre glede dovoljene denominacije stav, zaradi česar so se gostje razburili, čeprav je bil to eden od glavnih očitkov tožniku. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi gostje grozili tožniku in ga žalili, pri tem pa ne pojasni, iz katerega dela videoposnetka naj bi bilo to razvidno. Navedenega iz videoposnetka ni mogoče razbrati, vsaj ne z gotovostjo, predvsem pa ne na podlagi prevoda, ki ga je podala sodna tolmačka na naroku 16. 9. 2014. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je videoposnetek slab, vendar pa kljub temu v nadaljevanju brez zadržkov sprejme zaključek, da iz njega ni razvidno, da bi tožnik preklinjal, nesramno komuniciral z gosti, nadaljeval oziroma zaostroval konflikt in da se gostom za napako ni opravičil. Sodišče prve stopnje iz videoposnetka ne uspe razbrati nobenega od dejstev, na katerega je opozorila tožena stranka, razbere pa dejstva, za katere tožnik ne poda niti trditvene podlage. Izpovedba C.C. ni bila omejena le na nastanek konflikta med tožnikom in gosti, kot napačno povzema sodišče prve stopnje, temveč tudi na to, da tožnik ni poznal pravil iger. To kršitev pa je tožena stranka jasno izkazala tudi brez videoposnetka, saj je razvidna iz C.C. elektronskega sporočila z dne 9. 4. 2012, njegove izpovedbe in tudi izpovedbe samega tožnika. Konflikt je nastal zaradi neprimernega vedenja tožnika, nepoznavanja pravil igre in iz tega izhajajočega besednega dvoboja z gosti. Videoposnetek je sicer res slab, vendar ga je sodišče prve stopnje povsem enostransko in pavšalno ocenilo v korist tožnika. Tožnik je pregled videoposnetka predlagal le v zvezi z dokazovanjem svojega vedenja do gosta D.D., sodišče prve stopnje pa je posnetek dejansko uporabilo za celotno obrazložitev. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da bo iz posnetka razvidno, da je ravnal v skladu s pravili. Tožnik trditvene podlage ne more dopolnjevati s svojo izpovedjo, sodišče pa ne more prevoda videoposnetka uporabiti za dokazovanje trditev, ki jih tožnik ni podal. Sodišče niti ni navedlo delov videoposnetka, na katere je oprlo svoje zaključke, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, prav tako pa je v tem delu o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je spregledalo povsem jasne dokaze o tem, da je tožnik kršil organizacijsko navodilo ... in je zato zmotno štelo, da tožnik očitanih kršitev ni storil. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se tožnik nedostojno, neprimerno vedel do predavateljice E.E. na izobraževanju, ki je potekalo od 9. 10. 2012 do 11. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu nekritično sledilo izpovedim tožnika, ostale dokaze pa je razvrednotilo. Nekritično in napačno je povzelo izpovedi prič F.F. in G.G., obenem pa je izpovedbo priče H.H. neutemeljeno ocenilo kot neprepričljivo in nejasno. Priča E.E. je izpovedala, da je bilo tožnikovo obnašanje na predavanjih zelo moteče za delo v skupini, da je bilo neprimerno in je preseglo meje, ki jih je sicer na tovrstnih delavnicah vajena. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je upoštevalo tudi naravo delavnice in s strani predavateljice pričakovano aktivno sodelovanje tožnika, pri tem pa ne upošteva, da je med konstruktivnim sodelovanjem in motečim obnašanjem velika razlika. Sodišče prve stopnje zaključek o neizkazanosti kršitve delovnih obveznosti opira na dejstvo, da je predavateljica delavnice v celoti izvedla. Navedeno potrjuje le njeno profesionalnost in ne tega, da tožnik ni storil očitanih kršitev. Iz izpovedbe predavateljice pa tudi H.H. in F.F. izhaja, da je predavateljica tožniku večkrat ponudila, da odide. Sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedbo predavateljice E.E., da je bil tožnik moteč za delo v skupini, zaključi, da tožnik dela v skupini ni oviral. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo in na njej dopolnilno zaslišalo tožnika in priče E.E., A.A. in E.E. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje in listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge A1 - A8 in B1- B20. 7. Pritožbeno sodišče je odločalo v senatu treh sodnikov. V skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP je za vsako odločbo potrebna večina glasov in tako je bilo tudi v tej zadevi.

8. Z navedbo, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Sodišče prve stopnje je nekatera odločilna dejstva sicer zmotno ugotovilo, kakor bo razloženo v nadaljevanju, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Podobno velja glede smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je glede v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je tožnik dokaz z videoposnetkom predlagal le v zvezi z očitkom o žaljivem vedenju do gosta D.D., sodišče pa je ta posnetek uporabilo glede celotnega dogajanja 9. 4. 2012. Pri tem pritožba spregleda, da je bilo tožniku v pisnem opozorilu glede njegovega ravnanja dne 9. 4. 2012 očitano zgolj neprimerno obnašanje do gostov in da je sodišče utemeljenost pisnega opozorila pravilno presojalo le glede tega očitka.

11. Pritožba graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede kršitve, ki naj bi jo tožnik z neprimernim odnosom do nadrejenih storil 3. 4. 2012 in zaradi katere mu je bilo izdano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni bistveno, ali je tožnik takrat, ko je mimo njega šel nadrejeni delavec B.B., le sproščeno sedel na stolu, kot sam opisuje svoj položaj ali pa je napol ležal, kot je to opisal B.B.. Bistveno je, ali je tožnik na opozorilo burno reagiral, zaradi česar je sploh bil pozvan na pogovor v sobo za goste in da je tam vpil na nadrejenega B.B., da nima jajc. Neprimerna reakcija tožnika, ki jo bi bilo mogoče opredeliti kot kršitev obveznosti iz organizacijskega navodila ... naj bi bila razvidna iz zapisnika o tožnikovem zagovoru z dne 4. 5. 2012 (priloga A6). Tožnik je takrat povedal, da je uvodoma zahteval, da se pogovor snema, kar je B.B. zavrnil, on pa je vztrajal na snemanju, B.B. pa tega ni želel. Nadalje je v zapisniku navedeno, da je to pregovarjanje trajalo cca 5 minut, v tem času pa je tožnik tudi udarjal z roko po mizi in rekel, da (B.B.) nima jajc, da bi snemal pogovor.

12. Vendar pa v postopku ni bilo možno z gotovostjo ugotoviti, ali je tožnik B.B. res rekel, da nima jajc, saj kot priča zaslišani B.B., A.A. in C.C., niso potrdili, da bi tožnik izrekel ravno te besede. Tako je C.C. potem, ko mu je bila predočena vsebina zapisnika o tožnikovem zagovoru z dne 4. 5. 2012, izpovedal, da se ne spominja, kaj točno je tožnik govoril, da pa se spominja, da je bilo vroče. Priča A.A. je po predočenju vsebine zapisnika izpovedala, da se sicer spominja, da je bil tožnik razburjen, da pa se ne spomni, da bi izrekel navedene besede. Tudi priča B.B. o dogodku v sobi za goste ni podrobneje izpovedoval. Povedal je zgolj to, da so tožnika v to sobo povabili, potem ko je na opozorilo o načinu sedenja povzdignil glas, saj sporov ne rešujejo pred gosti. Glede dogodka v sobi za goste pa je povedal le, da so se na koncu mirno razšli. Tudi tožnik je potem, ko se mu je predočil zapisnik o njegovem zaslišanju izpovedal, da je po mizi udaril samo enkrat, glede izjave o jajcih, pa da ne ve in da on tega zapisnika ni hotel podpisati.

13. Vse navedeno pomeni, da je glede tožnikovega obnašanja 3. 4. 2012 možno šteti za dokazno zgolj to, da je tožnik na opozorilo o načinu sedenja burno reagiral, da je bil zato pozvan v sobo za goste, da je tam z roko udaril po mizi in da je pri tem vpil. Zadnje izhaja tudi iz izpovedbe, tožniku sicer izredno naklonjene priče A.A., ki je povedala, da se ji tožnikova komunikacija takrat ni zdela primerna in da se ne moreš na nekoga glasno dreti, česar si ona ne bi privoščila. Takšno obnašanje tožnika, ki je bilo vendarle v kontekstu uveljavljanja njegovih pravic (tožnik je reagiral na opozorilo, ki je bilo po njegovem mnenju neumestno; tožnik je zahteval zvočno snemanje pogovora v sobi za goste), pa ne utemeljuje pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri oceni, ali je tožena stranka zaradi dogodka 3. 4. 2012 tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo upoštevalo, kar je samo opisalo kot opazno naklonjenost tožniku nadrejenih delavcev B.B. in A.A.. Tako je A.A. izpovedala, da je bilo v gostiteljski sobi vzdušje bolj sproščeno in da ni opazila, da bi se razšli v sporu. Priča B.B. pa je izpovedal, da so se v pisarni na koncu mirno razšli, kakor je to bilo že citirano zgoraj.

14. Obnašanje tožnika 3. 4. 2012 ni takšno, da bi opravičevalo izdajo pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da A.A. in B.B. tožnikovega vedenja v pisarni nista štela za neprimerno obnašanje, temveč za obnašanje, ki je značilno za tožnika. Prav tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na ugotovitev, da sta navedeni priči skladno zatrjevali, da je v pisarni vladalo sproščeno vzdušje in da priči tožnikovega udarca po mizi v sobi gostiteljev nista šteli za ogrožujočega ter da tudi nista zatrjevali, da bi tožnik s tem rušil njuno avtoriteto.

15. Tožniku sta bili v pisnem opozorilu z dne 15. 5. 2012 ob kršitvi z dne 3. 4. 2012 očitani še kršitvi, ki naj bi ju storil 9. 4. 2012 in 21. 4. 2012. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bi zadostovalo, če bi bilo opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR utemeljeno podano zaradi kršitve, ki jo je tožnik storil 3. 4. 2012, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka te kršitve ni dokazala, zato je ugotavljalo, ali je tožnik storil katero od preostalih kršitev, ki se mu očitajo v pisnem opozorilu. Predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je namreč, da je bil delavec še preden je storil kršitev, zaradi katere mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za pogoj iz 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v šestih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Pisno opozorilo je sicer bilo podano znotraj rokov iz 1. odstavka 83. člena ZDR.

16. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi se tožnik dne 9. 4. 2012 neprimerno vedel do gostov D.D. in I.I.. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo tožniku v zvezi z dogodki 9. 4. 2012 očitano tudi, da ni poznal pravil igre. Ta očitek naj bi bil razviden iz navedbe v pisnem opozorilu o tem, da sta D.D. in I.I. napisala vsak svojo pritožbo, v kateri sta navedla, da tožnik ni poznal pravil igre in da je nadut, kar ju je pripravilo do tega, da tja ne bosta več prihajala, če bo tožnik s takšnim ravnanjem nadaljeval. Takšno povzemanje vsebine dopisa navedenih gostov, ki je sicer vključeno v očitek kršitve neprimernega vedenja do gostov, ni možno šteti kot opozorilo na kršitev zaradi nepoznavanja predpisov. Tožniku je bilo v opozorilu očitana kršitev obveznosti, da se na delu vede prijazno, dostojno in vljudno. Res pa je, da je tako iz pisnih pritožb gostov D.D. (priloga 18) in I.I. (priloga B19) kot tudi iz izpovedbe priče C.C. razvidno, da je do konflikta prišlo ravno zaradi tega ker tožnik ni poznal pravil igre. Tožnik namreč eni od gostij ni dovolil, da bi stavila žetone v skupni vrednosti 30,00 EUR, češ da je dovoljeno staviti le mnogokratnik zneska za 20,00 EUR, kasneje pa ji je dovolil, da je stavila 50,00 EUR, kar prav tako ni mnogokratnik zneska 20,00 EUR. Takšno tožnikovo ravnanje je očitno razburilo goste. Priča C.C. je pojasnil, da so prej sicer res imeli pravilo, da se lahko stavi samo žetone, ki so mnogokratnik žetona za 20,00 EUR, da pa so že z Novim letom to pravilo spremenili. Od Novega leta do spornih dogodkov pa je minilo četrt leta. Osnovna dolžnost krupjeja je, da pozna pravila iger, ki jih izvaja, zato sploh ni bistveno, ali je bil tožnik prisoten na sestankih delovnih skupin, na katerih so bile spremembe predstavljene. Glede na izpoved priče C.C., da se pravila pogosto spreminjajo in da se vse spremembe objavljajo na oglasni deski, je bil tožnik te objave dolžan spremljati.

17. Povsem nesprejemljivo je, da krupje ne bi poznal pravil igre, ki jo izvaja, saj bi ga to spravilo v povsem nemogoč položaj napram gostom, ki bi ta pravila poznali na podlagi igranja pri drugih krupjejih v isti igralnici. Nepoznavanje pravil iger prav gotovo pomeni kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere bi tožena stranka tožniku lahko utemeljeno podala pisno opozorilo na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR. Temeljna obveznost delavca, kakor je določena v 1. odstavku 31. člena ZDR je, da delavec vestno opravlja delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacija dela in poslovanja pri delodajalcu. Vestno opravljanje dela krupjeja ob upoštevanju organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki prav gotovo pomeni tudi poznavanje pravil za izvajanje posameznih iger, v konkretnem primeru pravil za polaganje stav pri igri J.. Vendar pa je dejstvo, da tožena stranka tožniku pisnega opozorila ni dala zaradi nepoznavanja pravil igre, temveč zaradi neustreznega obnašanja do gostov. Sodišče prve stopnje pri oceni utemeljenosti pisnega opozorila zato ni moglo upoštevati dejstva, da tožnik ni poznal pravil igre glede vprašanja, kakšne zneske je dovoljeno staviti, kar je sicer povzročilo konflikt z gosti, saj mu to v opozorilu ni bilo očitano.

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v pisnem opozorilu z dne 15. 5. 2012 z ničemer ni konkretizirala kršitev, ki naj bi jih tožnik storil 21. 4. 2012 in da tega ni storila niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno podala pisno opozorilo v zvezi z domnevnimi kršitvami, ki naj bi jih tožnik storil 21. 4. 2012. 19. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita že zgolj zaradi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku 15. 5. 2012 neutemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je namreč, da je bil delavec največ eno leto pred tem pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je takšno opozorilo dano najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve. Zakonitost in utemeljenost takšnega pisnega opozorila pa se pred sodiščem presoja šele v primeru, če je delavcu kasneje dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot se je tudi zgodilo v tej zadevi.

20. Tožniku je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi neprimernega in nedostojnega obnašanja do predavateljice E.E. na predavanju, na katerega je tožnika napotila tožena stranka in ki je potekalo v času od 9. do 11. 10. 2012. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo tožnikovemu zagovoru in je izpovedbo priče E.E. neutemeljeno ocenilo za neverodostojno v primerjavi z izpovedbo samega tožnika. Pri tem je sodišče prve stopnje neutemeljeno gradilo na tem, da priča E.E. pred sodiščem prve stopnje tožnikovega obnašanja ni več opisovala kot žaljivega (na zagovoru je opazke tožnika, K.K. in L.L. opredelila kot osebno žalitev), temveč kot moteče. Ne gre za nikakršno spreminjanje izjav, ki bi lahko vzbudilo dvom v izpovedbo priče. Bistveno je, da je priča E.E. že v dopisu z dne 24. 10. 2012 (priloga B9), ki ga je poslala toženi stranki skupaj z direktorico družbe M. d.o.o., navedla vsebino tožnikovih pripomb (da prodaja meglo; da govori neumnosti; da je plačana, da si sonči zobe; da naj raje zamenja službo in da ve, kako so prišli do posla). Ta dopis je bil poslan le dva tedna po dogodkih, ko se je priča zadeve lahko še dobro spominjala. Vse te navedbe je priča ponovila tudi na zaslišanju pri toženi stranki dne 8. 11. 2012. Tudi ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je priča E.E. ponovila, da je tožnik dejal, da prodaja meglo, da govori neumnosti, da si sonči zobe ... Tudi ob zaslišanju pred sodiščem druge stopnje, kar je bilo več kot dve leti in pol po dogodkih, je priča prepričljivo povedala, da ji je tožnik med drugim rekel da naj neha sončiti zobe in da prodaja meglo ter da ji je očital, kako naj ima (tožnik) pozitivno mišljenje, če pa mora biti obvezno prisoten na delavnici. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v resnicoljubnost priče E.E., tožnik pa seveda ima interes, da svoje ravnanje minimizira.

21. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je tožnik priči E.E. v resnici izrekel besede, ki so mu očitane v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Takšno tožnikovo obnašanje je tožena stranka utemeljeno opredelila kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Takšnega tožnikovega ravnanja ni mogoče opravičevati s stališčem, da naj bi šlo za delavnico, na kateri se je pričakovalo aktivno sodelovanje udeležencev. Neumestnih pripomb, v smislu da priča prodaja meglo, da si sonči zobe, da govori neumnosti, da naj zamenja službo ter očitki, da tožnik že ve, kako so prišli do posla, prav gotovo ne pomenijo konstruktivnega sodelovanja, temveč kažejo prej na izživljanje tožnika nad delavko, ki je izvajala delavnico.

22. Sodišče prve stopnje je preveliko težo dalo pisnim izjavam prič F.F. in G.G. (priloga A5). Gre za izjavi na obrazcu, ki ga je sestavil tožnik sam. Tudi izpovedbi prič F.F. in G.G. pred sodiščem prve stopnje sta bili daleč od prepričljivosti. Tako je F.F. izpovedal, da je morda tožnik tudi kaj „piknil“, da pa je vprašanje koliko je ta oseba občutljiva. Pri tem priča ni znala povedati, kakšne naj bi bile izjave, s katerimi je tožnik „piknil“. Podobno izmikajoča je izpovedba priče G.G., ki je sicer izrazil prepričanje, da tožnik ni bil žaljiv. V zvezi s pričo G.G. kaže opozoriti na izpovedbo priče E.E. na zagovoru, opravljenem pri toženi stranki dne 8. 11. 2012. Izpovedala je, da zadnji dan po zaključku predavanj k njej in direktorici N.N. pristopil G.G. in se opravičil za ravnanje vseh štirih (njega, tožnika, K.K. in L.L.) prvega dne. G.G. se je torej takrat očitno zavedal neprimernosti njihovega ravnanja. Na popolno nekritičnost tožnika glede lastnega ravnanja kaže tudi njegova izpovedba na pritožbeni obravnavi, da je ob koncu delavnice, E.E., ki je vsa skrušena sedela, v šali rekel, da bo treba menjati službo, kar se je nanašalo na vsebino njenega predavanja. Nenazadnje bi se tožnik lahko zavedal, da priča sedi vsa skrušena ravno zaradi njegovih pripomb.

23. Po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo obnašanje na delavnici, ki jo je vodila E.E. sicer pomeni kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 4. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Pri tem ni potrebno, da bi šlo za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj iz 2. odstavka 88. člena ZDR, to je, da je ugotovljeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru krivdni razlog) takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Vse navedeno pomeni, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, če bi za utemeljeno in zakonito lahko šteli tudi predhodno pisno opozorilo, ki je bilo tožniku podano 15. 5. 2012. Glede na to, da je že zgoraj razloženo, da je bilo to opozorilo nezakonito, je posledično nezakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

24. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2012 ter za ugotovitev, da tožniku na tej podlagi delovno razmerje ni prenehalo in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 10. 12. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne plače v znesku 2.514,02 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače. 25. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

26. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP tožniku dolžna povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 817,78 EUR (nagrada za narok 587,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 133,58 EUR, potni stroški 77,00 EUR).

27. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje pritožbene stroške.