Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je bilo ravnanje tožene stranke namenjeno zgolj in izključno urejanju njenih računovodskih evidenc in da tožena stranka z izdanim dobropisom za znesek 15.712,70 EUR ni izjavila volje tožniku odpustiti dolg v višini 13.023,91 EUR. Tožena stranka je ugotovitev o zmanjšanju dolga za 2.688,79 EUR računovodsko uredila tako, da je izdala dobropis za znesek 15.712,70 EUR in nov račun (oziroma zahtevek) za znesek 13.023,91 EUR. Tožena stranka bi sicer res lahko izdala dobropis le za navedeno višino (kot je bilo sprva tudi predlagano v nalogu za izstavitev računa), vendar pa v pritožbi utemeljeno navaja, da izbira načina računovodskega poslovanja ne more vplivati na presojo obstoja njene volje tožniku odpustiti dolg in s tem na odločitev v tem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve stroškov vojaškega usposabljanja v šoli A. do tožnika ne obstaja (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi)1 plačati 13.023,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti 3.242,39 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke do tožnika zaradi izdanega dobropisa ne obstoji, zmotna in nima podlage v izvedenih dokazih. Tožena stranka je na naroku 13. 7. 2021 in v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2021 pojasnila in z listinami dokazala, da je zaradi neopravljenih ur letenja tožniku zmanjšala dolg. Ker je tožena stranka v vlogi z dne 3. 4. 2017 zahtevek po nasprotni tožbi zmanjšala s prvotnega zneska 15.712,70 EUR na znesek 13.023,91 EUR, je bilo treba terjatev iz naslova povračila stroškov šole A. uskladiti tudi računovodsko. Tako je tožena stranka (konkretno B.) naknadno uredilo svoje računovodske knjige tako, da je tožniku na podlagi naloga za izstavitev računa z dne 27. 9. 2021 izstavilo dobropis št. ... z dne 30. 0. 2021 za celoten dolg in mu hkrati na podlagi pravilnega izračuna odprlo terjatev v višini 13.023,91 EUR. Za ta dolg je bil tožniku izstavljen zahtevek za vračilo št. ... z dne 30. 9. 2021. Postopek izdaje dobropisa in ponovnega zahtevka za vračilo je bil torej vezan zgolj na vzpostavitev točnega zneska terjatve v računovodskih evidencah tožene stranke, s čimer je tožena stranka tožnika tudi seznanila. B. bi sicer lahko izdalo dobropis le za razliko, ki je bila tožniku neupravičeno zaračunana, vendar način računovodenja ne more imeti vpliva na rezultat tega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi bilo takšno postopanje tožene stranke pravilno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se novo izstavljeni račun oziroma zahtevek za vračilo za zneske 13.023,91 EUR ne nanaša na isti historični dogodek zgolj zaradi napačnega datuma za opravljeno storitev (30. 9. 2021). Tožena stranka je dokazala, da je bil tožniku zaradi napake v navedbi datuma opravljene storitve naknadno izstavljen nov zahtevek za vračilo št. ... z dne 14. 10. 2021, v katerem sta datum opravljene storitve in višina terjatve navedena pravilno. O vsem navedenem je tožena stranka tožnika obvestila z dopisom z dne 21. 10. 2021, kar je tožena stranka dokazala s predložitvijo listin, tožnik pa teh navedb tožene stranke niti ni prerekal. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da se vse listine nanašajo na obravnavane stroške šole A. in da tožena stranka vtoževanega dolga tožniku ni odpustila. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek na podlagi računa z dne 14. 10. 2021 že zastaral. Zahtevek z dne 14. 10. 2021 se nanaša na isto terjatev, ki jo vtožuje tožena stranka z nasprotno tožbo, zato je bilo zastaranje pretrgano že z njeno vložitvijo dne 4. 6. 2014 in še ni pričelo ponovno teči, ker postopek še ni pravnomočno končan. Ker sodišče prve stopnje vsebinsko še ni odločalo o terjatvi tožene stranke, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z izdanim dobropisom tožniku odpustila dolg. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo. Sprva je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 6. 4. 2017 ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 512/2017 z dne 11. 1. 2018 pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek najprej prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), nato pa ga s sklepom z dne 26. 5. 2020 nadaljevalo, reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, da je podlaga za vračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v določbah Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo in ne v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, zato se nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, čeprav je toženec po nasprotni tožbi zahtevku nasprotoval tudi po višini. Sodišču prve stopnje je podalo napotek, naj se v novem postopku opredeli še do višine tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe in ponovno odloči o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi novega sojenja izdalo izpodbijano sodbo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku po tožbi (ponovno) ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa (ponovno) zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka z dobropisom z dne 30. 9. 2021, izdanim za znesek 15.712,70 EUR, tožniku odpustila dolg v zvezi z vračilom stroškov usposabljanja, ki je predmet tega spora, zato je njegova obveznost prenehala na podlagi 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

8. Prvi odstavek 319. člena OZ določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Odpust dolga je pogodba med upnikom in dolžnikom, katere namen je doseči prenehanje obveznosti. Tako kot za vse pogodbe, tudi zanjo velja, da gre za izjavo volje obeh subjektov, izraženo z namenom, da nastane, se spremeni oziroma preneha določeno civilnopravno razmerje. V konkretnem primeru je zaključek o odpustu dolga iz naslova vračila stroškov izobraževanja mogoče izpeljati le na podlagi ugotovitve, da je obstajala resnična volja tožene stranke kot upnika, da preneha obveznost iz tega naslova. Volja za sklenitev pogodbe se v skladu s prvim odstavkom 18. člena OZ lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji (konkludentno ravnanje). Iz ravnanja tožene stranke, kot je razvidno iz priloženih listin, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, pa ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obstajala njena volja, da tožniku odpust dolg, ki je predmet tega spora.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja, da je tožena stranka 27. 9. 2021 izdala nalog za izstavitev računa (B30), iz katerega pod opombami izhaja, da je bilo pri pregledu tožbenega zahtevka ugotovljeno, da so bile tožniku neupravičeno zaračunane ure naleta, ki jih ni opravil, zato se mu po novem izračunu dolg zmanjša za 2.688,79 EUR iz prvotnega zneska 15.712,70 EUR na 13.023,91 EUR ter da prosijo, da se opravi storno prvotnega računa in izda nov račun ali da se mu znesek 2.688,79 EUR upošteva kot dobropis. Tožena stranka je nato 30. 9. 2021 izdala dobropis št. ... (B33; A30) za znesek 15.712,70 EUR v zvezi s povračilom stroškov usposabljanja z navedbo datuma opravljene storitve 6. 12. 2012 (tj. datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki). Istega dne je tožena stranka tožniku izdala zahtevek za vračilo št. ... (B32; A31) za znesek 13.023,91 EUR v zvezi s povračilom stroškov usposabljanja z navedbo datuma opravljene storitve 30. 9. 2021. Tožena stranka je nato tožniku 14. 10. 2021 v zvezi z vračilom stroškov usposabljanja in zneskom 13.023,91 EUR izdala še dobropis št. ... (B35) z navedbo datuma opravljene storitve 30. 9. 2021 in zahtevek za vračilo št. ... (B34) z navedbo datuma opravljene storitve 6. 12. 2012. Dne 21. 10. 2021 je tožniku poslala pojasnilo na izstavljene račune (B31), iz katerega izhaja, da je bilo v pravdnem postopku ugotovljeno, da je tožnikov dolg, ki se nanaša na vračilo sorazmernega dela stroškov vojaškega izobraževanja in usposabljanja na šoli A. nižji, zato so mu izstavili dobropis št. ... za znesek 15.712,70 EUR in nov račun št. ... za znesek 13.023,91 EUR. Tožniku je v dopisu pojasnila še, da je pri tem računu prišlo do napačne navedbe datuma opravljene storitve, zato so ga stornirali z novim dobropisom (datum opravljene storitve 30. 9. 2021) in izdali nov račun (datum opravljene storitve 6. 12. 2012). Navedla je tudi, da se račun nanaša na plačilo dolga, za katerega poteka spor pred sodiščem prve stopnje, zato naj tožnik posredovani račun smatra kot informacijo o znižanem dolgu.

10. Glede na povzeto po stališču pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma, da je bilo ravnanje tožene stranke namenjeno zgolj in izključno urejanju njenih računovodskih evidenc in da tožena stranka z izdanim dobropisom št. ... za znesek 15.712,70 EUR ni izjavila volje tožniku odpustiti dolg v višini 13.023,91 EUR. Tožena stranka je ugotovitev o zmanjšanju dolga za 2.688,79 EUR računovodsko uredila tako, da je izdala dobropis za znesek 15.712,70 EUR in nov račun (oziroma zahtevek) za znesek 13.023,91 EUR. Tožena stranka bi sicer res lahko izdala dobropis le za navedeno višino (kot je bilo sprva tudi predlagano v nalogu za izstavitev računa), vendar pa v pritožbi utemeljeno navaja, da izbira načina računovodskega poslovanja ne more vplivati na presojo obstoja njene volje tožniku odpustiti dolg in s tem na odločitev v tem sporu. Iz vsebine zgoraj navedenih listin je tudi evidentno, da se zahtevek za vračilo št. ... nanaša na vtoževano terjatev po nasprotni tožbi in da je šlo pri navedbi datuma opravljene storitve (30. 9. 2021) zgolj za pisno pomoto, kot je bilo tožniku pojasnjeno v pojasnilu z dne 21. 10. 2021, posledično pa mu je bil izdan nov zahtevek z drugim datumom (6. 12. 2012) – istim datumom, kot je bil naveden na spornem dobropisu št. .... Ugotovitev tožene stranke, da je od tožnika zahtevala previsok dolg, se je odrazila tudi v njenem procesnem postopanju v tem sporu, saj je v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2017 tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi znižala s prvotno zahtevanih 15.712,70 EUR na 13.023,91 EUR.

11. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče o odpustu dolga, se ni ukvarjalo z višino tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tako do temelja (v tem delu naj upošteva stališča Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2020) kot do višine tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, nato pa ponovno odločiti o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju tega sklepa pritožbeno sodišče zaradi preglednosti obrazložitve izpušča navedbo vlog strank po nasprotni tožbi.