Jedro

Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Odgovor na odgovor na pritožbo se zavrže.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na objavo sodbe in opravičila ter na plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR. Tožeča stranka je odškodnino uveljavljala, ker naj bi v izreku naštete objave v medijih A. presegle meje pravice do svobode izražanja ter na nesorazmeren in nedopusten način posegle v njeno pravico do varstva dobrega imena oziroma ugleda tožeče stranke. Sodišče je v sodbi ugotovilo je, da je bil namen objav seznanjanje javnosti s problemom stanovanjske izgradnje v občini Koper in z razlogi za tako stanje, ne pa sramotenje tožeče stranke (kot relativno javne osebe), da so novinarji tožene stranke ravnali s profesionalno skrbnostjo, da so objave, temeljile na dejstvih, ki izhajajo iz listin (priloženih kot dokaz tudi v tem postopku1), da vrednostne sodbe, ki so izhajale iz dejstev, niso bile preostre ter da so bili zelo podobni zapisi pred tem objavljeni tudi v drugih medijih. Ob tehtanju med pravico do svobode izražanja in pravico do varstva dobrega imena in ugleda, v slednjo ni bilo prekomerno poseženo.

2.Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z B. tožeča stranka vztraja, da teh zemljišč ni odkupila od C. (v nadaljevanju [...]), temveč od Č. Na zemljiščih, ki jih je tožeča stranka kupila od C., namreč danes stojita objekta D. in E. Sodišče je ne glede na to ugotovilo, da je bilo kupljeno zemljišče v programu priprave lokacijskega načrta poimenovano kot B. in v zvezi s tem ni opravilo nobene dokazne ocene, zato sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Vztraja tudi pri razlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), po katerem je treba pogajanja pred sklenitvijo neposredne pogodbe (po dveh neuspešnih javnih dražbah) izvesti le v primeru, da obstaja več ponudnikov. Prav tako je namen zakona, da se neposredna pogodba sklene najkasneje v treh mesecih. Tudi v zvezi z odlogom plačila je postopek pokazal, da je bil odlog običajen, tudi pri poslovanju z drugimi osebami, pri čemer so bile vedno dogovorjene zamudne obresti. Sklenitev neposredne pogodbe je bila zato zakonita (pri tem se pritožnik sklicuje na izpoved prič H. H. in I. I.). Sodišče v tem delu pristransko in v nasprotju z izpovedjo obeh prič zaključuje, da se mu "poraja vprašanje, ali je bil ta posel sklenjen v javno korist" in da je šlo za neobičajno poslovanje občine, ko je bilo zemljiškoknjižno dovoljenje overjeno preden je bila plačana kupnina, čeprav je priča izpovedala, da se je kupcu predal po plačilu kupnine. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Pavšalni, neobrazloženi in nepreverljivi so tudi zaključki sodišča v zvezi s tem, da naj bi zapisano v člankih o projektu F., izhajalo iz listinske dokumentacije. Napačen in v nasprotju s pogodbo v spisu je zaključek, da naj bi bila pogodba med tožečo stranko in J. sklenjena že istega dne, ko je J. pridobilo zemljišča od C.. Tak zaključek je tudi v nasprotju z izpovedjo prič K. K. in L. L. Sodišče ne obrazloži, zakaj ne gre verjeti njuni izpovedi. Enako velja za izpoved priče M.M. Da gre za namerno diskreditiranje tožeče stranke kaže že dejstvo, da se tožena stranka v člankih ne izraža v pogojnikih, čeprav ve, da nobena od pogodb, sklenjenih z C. ni bila nična in tudi v zvezi z nobeno ni bila vložena tožba. V zvezi s tem je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje župana N. N. in s tem kršilo pravico tožeče stranke do kontradiktornosti postopka. Neutemeljeni in brez podlage v izvedenih dokazih so tudi članki v zvezi z G. Tožeča stranka ni odgnala O., temveč le meni, da jadralci nimajo zakonske podlage za upravičenja, ki so jih imeli do sedaj. Napačen je tudi zaključek, da naj bi G. dolgovala državi, saj je P. P. izpovedal, da so z državo v sodnem sporu glede zaračunavanja nadomestila. Predvsem pa je ta dolg obstajal že precej pred tem, ko je tožeča stranka postala lastnica marine. Enako se izkaže glede odiranja lastnikov lokalov. Zaslišani O. O. ni znal pojasniti, koliko je teh lokalov in kje je to izvedel, dejansko gre za samo en lokal. Podobno velja za cene stanovanj, saj je te primerjal z nabavnimi, namesto s tržnimi. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je popolnoma spregledalo, da je tožena stranka članke z isto vsebino periodično objavljala v relativno kratkih časovnih intervalih, s čimer si je prizadevala vplivati na javno mnenje po principu, da večkratna objava lažnih dejstev v javnosti doseže prepričanje, da gre za resnico. Tožeča stranka je dodatno utemeljevala, da gre za obračunavanje lastnika tožene stranke s tožečo zaradi njegovih velikih želja, da bi sodeloval v gradbenih projektih. Več kot očitno je, da je R. R. izrabil medij za diskreditacijo tožnika. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje takratnega župana občine Izola P. P. , saj je R.R. medij izrabil tudi za obračunavanje z njim, potem ko ni uspel na razpisu za zemljišča. Vsa ta pomembna dejstva je sodišče v sodbi povsem prezrlo. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da je tožena stranka listinsko dokumentacijo C. pridobila šele 8.4.2022, prvi članek pa je bil objavljen že 15.4.2022. Članek je bil očitno napisan brez dejstvene podlage, saj tožena stranka ni pojasnila, na kakšen način je več kot leto dni zbirala podatke. Prvi zapis je nato v nasprotju z listinsko dokumentacijo, saj je zemljišča od C. tožeča stranka pridobila že leta 2011 na podlagi postopka, skladnega z ZSPDSLS. Vse to pa kaže na neverodostojnost priče T.T. Tožeča stranka je že med postopkom vztrajala, da bi tožena stranka glede na konkretne okoliščine morala pred objavo informacije preveriti tudi pri tožeči stranki (tako sodba VSL I Cpg 18/2022). Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Iz izpovedi T. T. je nedvomno razvidno, da so bili članki objavljeni samo z namenom diskreditacije tožeče stranke, pri čemer je sodišče popolnoma spregledalo subjektivni odnos odgovornega urednika tožene stranke do pisanja o tožeči stranki, saj je izpovedal, da on osebno vidi tožečo stranko kot del organizirane kriminalne združbe. Razpolaganja C. in bivši župan U. U. tožeče stranke ne zadevata. Članki niti niso usmerjeni zoper C., temveč zoper tožečo stranko, kar izhaja že iz naslovov teh člankov. Tožena stranka je glede na vse povedano podala negativne vrednostne sodbe, ki niso imele zadostne podlage v dejstvih in je bil njen izključni namen okrnitev ugleda tožeče stranke.

3.V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja tudi na nekatere pritožbene novote.

4.Tožeča stranka je nato (že po izteku roka za pritožbo) vložila še eno vlogo, v kateri je zanikala navedbe iz odgovora na pritožbo in ponovila pritožbene navedbe. Kolikor gre za prepozne navedbe, je bilo treba "odgovor na odgovor na pritožbo" zavreči. Nobena od navedb pa ni take narave, da bi lahko vplivala na končno odločitev o pritožbi, saj zlasti v zvezi s članki o tihem partnerju tožeča stranka v pritožbi ni podala nobenih obrazloženih očitkov.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijana sodba je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, svoje zaključke je pravilno obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je kriterije, ki jih je za tehtanje med pravico do svobode izražanja pravico do varstva ugleda in dobrega imena v svoji praksi oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice2 (prispevek k razpravi v javnem interesu, kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave, predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava, metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost, vsebina, oblika in posledice objave).

1

2

7.Sodišče je pravilno izhajalo iz dejstva, da se vse zadeve, o katerih je bilo govora v spornih člankih, nanašajo na porabo javnih sredstev v C., oziroma na razvoj G. v Izoli. Informacije o tem so nedvomno v javnem interesu. Oseba, ki posluje z osebo javnega prava, ne more pričakovati, da njeno poslovanje s tako osebo ni predmet zanimanja javnosti. Zato ne drži, da razpolaganja C. in njenega župana tožeče stranke ne zadevata. Zadevata jo toliko, kolikor se razpolaganja nanašajo na poslovanje s tožečo stranko. Pri tem ni pomembno, da noben od pristojnih organov ni sprožil kakšnih postopkov in da C. tudi po menjavi župana ni vložila tožb na ničnost pogodb3. Tožeča stranka je trdila, da novinarji pri zbiranju informacij niso ravnali skladno z novinarskim kodeksom (negativne vrednostne sodbe naj ne bi imele dovolj podlage v dejstvih) in da je bil edini namen člankov okrnitev ugleda tožeče stranke. Z zaključki sodišča prve stopnje, da te trditve ne držijo, se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v nadaljevanju te obrazložitve pa še dodatno odgovarja na posamezne očitke.

8.Dejstvo je, da je C. v zvezi z zemljišči, na katerih danes stojita objekta D. in E., izdala potrdilo o namenski rabi zemljišča (priloga B58), iz katerega izhaja, da se za to območje predvideva sprejem lokacijskega načrta B. Poimenovanje B. za obe nepremičnini, pridobljeni z neposredno pogodbo, zato ni napačno. Dejstvo je tudi, da je tožeča stranka za ti dve nepremičnini v centru Kopra plačala najnižjo še dopustno ceno4, da je ponudbo podala istega dne kot je potekla druga neuspešna dražba in da je C. sprejela ponudbo, ne da bi se kakorkoli dodatno pogajala. Naknadno pa je C. tožeči stranki odobrila še odlog plačila5. V spisu C. ni nobene listine, iz katere bi izhajala smiselnost (oziroma nujnost) take prodaje. Vsa ta dejstva držijo in jih je tožena stranka pridobila na podlagi zahtev za vpogled v informacije javnega značaja6. Po četrti alineji 23. člena v času sklenitve posla veljavnega ZSPDSLS je bila najkasneje v treh mesecih od dneva zadnje neuspešne dražbe dopustna sklenitev neposredne pogodbe7, če sta bili neuspešni dve javni dražbi in sicer za ceno največ 15 % nižjo od cene na drugi neuspešni dražbi, pred sklenitvijo pogodbe pa je bilo treba izvesti postopek pogajanj z vsemi zainteresiranimi ponudniki. Predmet tega postopka ni ugotavljanje, ali je bil postopek izpeljan v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Zato ni odločilno, ali je ZSPDSLS zahteval dodatna pogajanja samo v primeru, da je več ponudnikov ali tudi, če je ponudnik en sam. Obe razlagi sta (dokler o tem ne bo odločil pristojni organ) enako možni, vsaka s svojimi argumenti. Pritožnik se zato neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič H. H. in I. I., ki sta takrat tehnično vodili postopke prodaje občinskega premoženja. Prav tako ni pomembno, ali je C. tudi drugim kupcem ob drugih prodajah dovoljeval odlog plačila. Pomembno je le, da ima objava podlago v dejstvih, ki jo podpirajo.

9.V zvezi z objektom F. so novinarji tožene stranke razpolagali z naslednjimi informacijami: C. in J. d.d. sta dne 26.3.2008 sklenila koncesijsko pogodbo, katere namen je bil izgradnja športno poslovnega objekta "V." kot enotnega kompleksa v dveh fazah. S pogodbo je bilo med ostalim dogovorjeno, da bo C. po končani izgradnji na J. prenesla lastninsko pravico na tistih posameznih delih športno poslovnega objekta v etažni lastnini, ki bodo v skladu s projektno dokumentacijo in etažnim načrtom predmet poslovnega dela objekta v skladu s točko 3.6.1 pogodbe (garažno parkirišče, hotel s tremi zvezdicami kongresni center in poslovni prostori), pri čemer je bila glede poslovnih prostorov v skupni izmeri 4.670 m² dogovorjena odkupna pravica C. Kljub temu, da gradnja ni bila končana (in še danes ni), je C. z aneksom št. 5 na J. že dne 22.6.2011 prenesel lastninsko pravico na dveh parcelah (in ne na posameznih delih v etažni lastnini) v okviru kompleksa, ki je bil predmet koncesijske pogodbe. Istega dne je bila sklenjena prodajna pogodba med J. in tožečo stranko. Drži sicer, da je šlo le za realizacijo pogodbe, sklenjene med J. in tožečo stranko leto dni pred tem, vendar to kvečjemu potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščine omogočajo sklepanje, da gre za vnaprej dogovorjen posel. Dejstvo torej je, da je C. s J. sklenila pogodbo o prenosu lastninske pravice, s katero je spremenila vsebino koncesijske pogodbe in da je nato še istega dne (skladno s predhodnim dogovorom med J. in tožečo stranko) J. lastninsko pravico na delu nepremičnin v (vsaj takrat še) enotnem kompleksu preneslo na tožečo stranko. Slednja je na ta način (brez javnega razpisa, ki bi bil potreben v primeru, da bi J. na ustrezen način odstopilo od realizacije koncesijske pogodbe8) pridobila prednost pri nadaljnji izgradnji kompleksa. Namen koncesijske pogodbe namreč še ni bil dosežen, pogodba je takrat še veljala, zato je prenos lastništva na delu kompleksa na tožečo stranko nujno vplival na njeno nadaljnjo realizacijo, saj se je vsaj na delu kompleksa de facto spremenil koncesionar. Tudi v tem primeru so torej sporne objave temeljile na dejstvih, ki so izkazana z dokumenti.

10.Glede G. ni sporno, da tečejo sodni postopki med Z. d.o.o. in Ž. d.o.o. (obe v lasti tožeče stranke) in O. glede pravice do uporabe rabe privezov, ki jih je klub O. pred prevzemom obeh družb s strani tožeče stranke lahko uporabljal neodplačno, prav tako ni sporno, da se je podražila parkirnina (čeprav ne za 100 %) in da sta obe družbi v sporu z državo glede plačila vodnega povračila in da država od obeh družb zahteva plačilo 2.000.000,00 EUR9 iz tega naslova. Tožeča stranka sicer meni, da jadralni klub ni upravičen do brezplačne uporabe privezov in da država nima podlage za obračun vodnega prispevka, vendar gre za njeno razlago dejstev in predpisov. To pa ne pomeni, da tožena stranka zadeve ne bi smela predstaviti z vidika najemnikov poslovnih prostorov10 in jadralnega kluba in da ne bi smela zapisati, da obe družbi dolgujeta državi plačilo vodnega povračila, saj o spornih zadevah še ni bilo (pravnomočno) odločeno.

11.Za vse članke torej velja, da so v njih navedena dejstva resnična in da je ta dejstva tožena stranka pred objavo preverila tako, da je od C.11 pridobila informacije javnega značaja. Pritožbeno sodišče pa soglaša s sodiščem prve stopnje, da ima tudi nadaljnje sklepanje tožene stranke o povezavah med C. (takratnim županom) in tožečo stranko, zaradi katerih naj bi bila tožeča stranka obravnavana ugodneje (kar je bistvo spornih člankov) ter o posledicah odločitev tožeče stranke v G., zadostno podlago v ugotovljenih dejstvih.

12.Tožeča stranka je tudi trdila, da naj bi tožena stranka svobodo izražanja zlorabila za obračunavanje s tožečo stranko. Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive12, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu13. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje14. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih ([...], [...], [...]) in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama. Novinar T. T. je kot priča na sodišču sicer res govoril o kriminalni združbi, vendar v člankih takega zapisa ni in zato za oceno, ali je bilo s članki prekomerno poseženo v pravico do varstva dobrega imena in ugleda tožeče stranke, izpoved T. T. v tem delu ni relevantna. Zato se sodišču prve stopnje do teh očitkov niti ni bilo treba še posebej opredeljevati. Glede na vse zgoraj povedano pa je novinar15 lahko bil v dobri veri, da informacije, ki jih je zbral, držijo, ob zavedanju, da gre za perečo problematiko, pa njegovi komentarji objektivno gledano niso bili preostri.

13.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

14.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve).

1 In ki jih je sodišče za vsak sklop (B., F., G.) presojalo posebej.

2 Na primer v zadevi Flux vs. Moldavija (št. 22824/04 z dne 29.7.2008), Busuioc vs. Moldavija (št. 61513/00 z dne 21.12.2004), Lingens vs. Avstrija (št. 9815/82 z dne 8.7.1986)...

3 Zato sodišče ni kršilo postopka, ker o tem dejstvu ni zaslišalo takratnega in sedanjega župana C.

4Skupaj več kot 20 % nižja od cene na prvi javni dražbi.

5Iz listine C8 izhaja, da je bila kupnina dokončno plačana 9.3.2012, niti na pogodbi niti na zemljiškoknjižnem dovolilu ni nobenega datuma, samo od izdaje soglasja za odlog (ko je bila očitno pogodba že sklenjena) do plačila je minilo več kot 120 dni, od zadnje neuspešne dražbe pa pet mesecev in pol. Na ta način sta stranki tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko obšli zahtevo po sklenitvi neposredne pogodbe najkasneje v treh mesecih od dneva zadnje neuspešne dražbe. Edini namen določbe o roku največ treh mesecev je namreč, da se neposredna pogodba sklene v enakih okoliščinah, kot je bila sprejeta odločitev za prodajo.

6Drži sicer, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi bilo zemljiškoknjižno dovolilo izročeno pred poplačilom celotne kupnine, saj izpoved prič potrjuje tudi izpis iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je vpis tožeče stranke kot lastnika začel učinkovati 13.3.2012, torej po poplačilu kupnine. Napačna ugotovitev pa ne vpliva na pravilnost siceršnje ocene sodišča, da so objave temeljile na resničnih informacijah.

7Po sedaj veljavnem ZSPDSLS-1 te možnosti ni več. Prav tako zakon zahteva plačilo kupnine v največ 30 dneh, izstavitev zemljiškega dovolila pa se odloži do plačila kupnine.

8Stečaj nad J. se je začel leto dni kasneje.

9V spornem članku je bila sicer navedena številka 4 Mio EUR.

10Za ta postopek ni pomembno, koliko je takih najemnikov - eden ali več.

11Zato že iz tega razloga ni bilo treba, da jih dodatno preverja še pri tožeči stranki, saj je šlo za posle med tožečo stranko in C.

12Zato zaslišanje bivšega župana Izole za postopek ni bilo relevantno.

13Ni dvoma in splošno znano je, da gre pri pomanjkanju in visokih cenah stanovanj za perečo problematiko, ki zadeva zlasti mlajše.

14Primerjaj odločbe VSL I Cpg 18/2022, I Cpg 389/2021...

15Tožeča stranka ne trdi, da naj bi objave napisal lastnik tožene stranke.